TUXEDOMOON
Half-Mute (ponatis)
RAZLIČNI IZVAJALCI:
Give Me New Noise: Half-Mute Reflected
(Crammed, 2016)

Že zaradi boemske narave in razseljenosti po vsem svetu, se Tuxedomoon poredko srečajo. Potem vsaka njihova turneja pomeni ponovno združitev, reunion, kar običajno izkoristijo še za snemanje novega gradiva. Za nekaj dni rezervirajo snemalni studio, tam položi vsak svoje ideje na mizo in iz njih skupaj ustvarijo svoj nezgrešljiv zvok. Dejansko so za reunion proglasili že turnejo iz leta 1987 pod naslovom 10 Years In One Night, kasneje še enkrat leta 2000, ko so na turneji igrali predvsem pesmi s svojega prvega albuma Half-Mute. Takrat so obeležili okroglo obletnico izida albuma (Half-Mute je izšel leta 1980 pri založbi Ralph v lasti The Residents), očitno samim Tuxedomoon prav ta album pomeni največ. Namreč, ponovno se podajajo na evropsko turnejo, na kateri bodo brez obletnice igrali predvsem ta album, obenem pa so pri Crammed tega ponatisnili in mu dodali še album priredb različnih izvajalcev z naslovom Give Me New Noise: Half-Mute Reflected.
Eden od možnih razlogov, zakaj je ravno Half-Mute tako pomemben, verjetno leži v dejstvu, da so ga posneli le trije člani zasedbe, njihovo jedro; Steven Brown, Blaine L. Reininger in Peter Principle. Že zato je bil pristop k snemanju dokaj minimalističen, zvok pa odprt in glasba polna čistih linij, kar odlično podpira še naslovnica albuma, ki je postala ena bolj prepoznavnih v njihovem obsežnem opusu. Z uporabo širokega nabora glasbil in nenazadnje zaradi brezkompromisnega pristopa in jasnega namena, je Half-Mute tako posebna plošča. Nastala je v San Franciscu, ki ga je takrat že zajel novi val, čemur se Tuxedomoon niso pretirano prepustili. Bili so nekako zunaj vsega, imeli so svojo pot, svoj karakter, naklonjen scenski glasbi in malim prevratom do percepcije poslušalcev. Tako kot večino njihovih albumov, Half-Mute uvede razpoloženjski inštrumental; Nazca odpira “sceno”, nas zapelje v nekolikanj skrivnostna občutja urbane osamljenosti. Ko se Tuxedomoon razživijo, se to vedno zgodi z nekim zadržkom, nikoli ne sprostijo napetost v rock'n'roll drncu, na primer. Raje stoično razvijajo melodije, ki počasi prehajajo iz abstraktnih obrisov v prepoznavno obliko. Običajno si glavno temo izmenjujeta Brown na saksofonu in Reiniger z violino, podpira ju vedno prezenten bas Petra Principla. Tolkala so večinoma v ozadju, le kot spremljava, dodatna tekstura, in tudi petja na plošči je le za polovico (od tu naslov).
Ponatisnjen album je obenem remasteriziran, kar se mnogokrat zdi, je še zadnji poskus ohranjanja CD plošče kot nosilca zvoka pri življenju. Remaster - čudežen tehnični postopek, ki bo ponudil povsem drugačno poslušalsko izkušnjo, stari posnetki bodo zasijali kot nikoli do sedaj. Kar se običajno izkaže ravno za nasprotno. V želji po ugajanju, se skozi postopek remasterizacije močno ojačujejo tihe pasaže, vse do roba popačenja in čez. Primerno za poslušanje na mobilnem telefonu in na majhnih računalniških zvočnikih. K sreči so pri založbi Crammed mnenja, da so ljubitelji Tuxedomoon še iz stare šole. Remaster je narejen zelo skrbno, iz starih posnetkov so poudarjene podrobnosti, ki jih prej skoraj ni bilo slišati. Posnetki so bolj “živi”, kajti Tuxedomoon nikoli niso snemali z velikim finančnim vložkom, temu primerni so bili snemalni studiji in končni posnetki. Nekako zadušeni, temni, kar je istočasno imeli svoj šarm, če ni tak zvok kar poudarjal glasbo. Kakorkoli, zagotovo bodo nekateri bolj zadovoljni s starim zvokom, takim, kot smo ga vsa ta leta navajeni.

In ker smo vajeni izvirnih pesmi, so priredbe le-teh kočljiva zadeva. Kar v istem vrstnem redu si sledijo priredbe na dodanem disku z naslovom Give Me New Noise: Half-Mute Reflected. Simon Fisher Turner se je lotil inštrumentalne Nazce, ki ne le da spomni na inštrumentalno sodelovanje Davida Bowieja in Briana Enoa na ploščah Low in 'Heroes', skladbo je posvetil prav Bowieju. Pri izvedbi 59 to 1 v režiji Zero Gravity Thinkers je priskočil kar Peter Principle z anemčnim, skoraj mehaničnim basom. Zato pa je ostala glasbena spremljava posodobljena, torej zvočno bogatejša oziroma širša. Podobno velja za naslednjo, tudi pri izvedbi Fifth Column je zraven izvirni član Tuxedomoon, Blaine L. Reiniger z violino pomaga Cotiju K. Tritone (Hudičeva muzika) izvaja francoski multiinštrumentalist Norscq in jo pelje še globje v abstraktnost. Obvezno so zraven Cult With No Name, saj so nazadnje prav s Tuxedomoon prispevali glasbo za dokumentarni film o snemanju filma Blue Velvet "našega" režiserja Petra Braatza. Oni so na izraziti bas liniji slonečo Loneliness raje podprli z dopadljivo klavirsko igro. Morda je manj pričakovan prispevek samega Foetusa, če ne drugega, večina drugih prihaja iz Evrope. Naturaliziran Newyorčan je izbral What Use?, ki se je je lotil dovolj spoštljivo, da njegova izvedba ne ruši celotnega vtisa (kar se sicer rado zgodi na podobnih zbirkah priredb!). Resda naraščajoča orkestracija kar "grozi", da bo prešla v značilni foetusovski industrijski marš, a se to ne zgodi. Ostaja zadržan, kot so zadržani sami Tuxedomoon, kar načrtno vzbuja dodatno nelagodje. Odlična izvedba. In nasploh se zdi, da so se izbrani izvajalci odločili, da ne bodo rušili razpoloženja, ki ga je vzpostavila že glasba na izvirnem albumu. Nihče zvočno ali slogovno ne izstopa.
Na izvirnem albumu je 10 pesmi, na zbirki priredb pa so na CD plošči dodani trije posnetki, na vinilu pa je dodan singel z dvema. Ta dva sta priredbi pesmi, ki so ju Tuxedomoon objavili le na singlu, Dark Companion in Crash. Verjetno so ju že Tuxedomoon ločili od albuma, ker sta obe dokaj rockovsko obarvani; Dark Companion se ponaša z električno kitaro v ospredju, Crash je močno podprta z bobni, ritem zvesto spremlja navdahnjena klavirska bravura in za povrh jo krasi nazaj predvajana električna kitara. Spet sta priredbi v režiji Non Finito Orchestra (Crash) in El Tiger Comics Group (Dark Companion) zastavljeni drugače, z drugimi glasbili poskušata poustvariti podobno nevrotično brbotanje velemesta.
Glede na to, da so izvirniki nepresegljivi, so praktično vse priredbe zelo spodobne. Zdi pa se mi, da bo navkljub že neštetokrat poslušanemu izvirnemu albumu Half-Mute, ta tudi v prihodnje večkrat našel mesto v domačem predvajalniku kot priredbe.
Ob koncu še tiha želja: bi bil lahko naslednji korak Desire?
(Rock Obrobje, april 2016)

Janez Golič