TELEVISION
Queen Elizabeth Hall, London, Velika Britanija
20.junij, 2002

Tom Verlaine (Television) V okviru letošnjega festivala Meltdown, že desetega po vrsti, so dvakrat zapored nastopili Television. Ja, prav tisti, ki so pred skoraj tridesetimi leti z rednimi nastopi v newyorškem klubu CBGB sestavljali tedaj nadvse ustvarjalno in vplivno novorockovsko 'sceno'. Po prvih burnih letih je bilo naprej v taboru Television precej mirno. Po mojstrovini Marquee Moon in malce manj uspešnem albumu Adventure so se Tom Verlaine, Richard Lloyd, Billy Ficca in Fred Smith raztepli vsak na svoj konec. Nihče od njih ni uspel ponoviti ne kreativnega ne komercialnega uspeha skupnih plošč. Po zatišju 13 let so se presenetljivo spet zbrali v originalni zasedbi in objavili povratniški album Television (1992). In se spet razšli. Do lanskega festivala All Tomorrow's Parties v Angliji. A očitno to ni 'prava' vrnitev v obliki obsežne turneje in vzporednega objavljanja oz. kompiliranja starega materiala, ki bi dodatno pritegnilo pozornost. Ne, Television igrajo le še za svoje veselje. V dobro in slabo tovrstnega početja.
Television pridejo na oder brez geste, brez pozdrava, ki bi kazal na to, da bodo igrali pred številnim občinstvom. Verlaine si čez rame obesi kitaro in jo prav počasi uglašuje, ostali ga poslušno čakajo z brkljanjem po svojih instrumentih. Iz uglaševalske kakofonije se počasi oblikujejo znane kitarske fraze, ki prerasejo v pesmi predvsem s prvenca Marquee Moon. Začetno slabšo uigranost pripišem zgolj ogrevanju pred vrhunsko kitarsko godbo kot jo poznamo s plošč. Ampak ne. Television ne razvijejo svoje pretanjene, sofisticirane, neverjetno občutene kitarske mreže, ki se na ploščah nikoli ne zaplete v ceneno obračanju treh akordov niti v ekshibicionizem t.i. kitarskih herojev. Njihova mreža je v živo preveč natrgana, predvsem Tom Verlaine jo vleče preveč na svojo stran, ne upoštevaje prispevka drugega kitarista Richarda Lloyda. Njuni kitarski dialogi v živo tečejo brez prave smeri, kreativni dvoboj se spreobrne v samozadostno izkazovanje veščin. Dinamika koncerta ne raste, temveč ostaja nekje na robu pričakovanja končnega razcveta, ki ga ni. Ne pomagajo v osnovi odlične pesmi kot so Call Mr. Lee, 1880 Or So, No Glamour For Willie in skoraj v celoti odigran prvenec. Sklepna stvar v rednem delu je končno Marquee Moon, praktično edina, ki je zadržala nekaj iskrivosti izvirnika in ki so ji Television v daljšem instrumentalnem delu dodali kanček ognjevitosti. Pesem se je v živo pomenljivo končala z Verlainovim vzklikom 'the case is closed', a očitno stalno dilemo o nadaljevanju je skupina odprla z dodatkom, v katerem so ponudili povsem novo pesem (po refrenu sodeč naslovljeno) Josephine. Primer tako verjetno ni končan, a pomislim, da bi bilo morebiti bolje, če bi bil. Že davno tega.(Rock obrobje)

Janez Golič