TV ON THE RADIO
Dear Science
(4AD, 2008)
Tv On The Radio so se od plošče do plošče razvijali v smer vse večje sprejemljivosti, linije so postajale vse bolj zaobljene in tekoče, in pričakovanja ob novi plošči so bila enotna; to bo njihova najbolj komercialna izdaja. Že, ampak kako bodo ob tem ohranili samosvoj avtorski pečat oziroma izvoren pristop k pisanju in izvajanju pesmi? Kar nas je najprej pritegnilo v njihovi glasbi je bil dokaj nenavaden spoj doo-wopovskih harmonij in post-punkovskega eksperimentiranja, takšnega pač ni bilo. V teoriji bi njihov pristop izgledal kot nezdružljiva diskrepanca, v njihovi izvedbi se je slišalo kot nekaj najbolj naravnega in logičnega. Resda pa je prevladal eksperiment in depresija, s komaj slišnim žarkom upanja. Z novo ploščo se je marsikaj spremenilo, z Dear Science so našli ravnotežje v praktično vseh pogledih; v ravnotežju so up in brezup, ljubezen in sovraštvo, jeza in melanholija, vse prelito z izdelanimi vokalnimi harmonijami glavnih protagonistov, Tundeja Adebimpeja in Kypa Maloneja, ne gre pa spregledati brezhibne produkcije izpod prstov Davida Siteka. On zna povzeti in spojiti različne žanrske oblike tako, da zvenijo kot celota. V ravnotežju so tudi glasbene sestavine; ko Sitek za osnovo vzame funky kitaro v pesmi Crying, dislocirana morda zveni kot izposojena pri Princeu, a takoj, ko doda ritmične elemente, vse skupaj odnese k TV On The Radio. S tem, da je pristop, zasnova, drugačen praktično pri vsaki pesmi, vsaka ima svoj kaveljc, prepoznavno nit. Stereolabovski uvod skupaj z vokaliziranjem ba-ba-ba že nakaže optimistični, kar sproščen ton plošče, a v ozadje stalno ždi občutek nezadovoljstva, celo srda. Ta preide v ospredje predvsem v rapovskem duelu Dancing Choose, v Red Dress pa se Tv On The Radio ob afro ritmu še najbolj ozaveščeni in prestrašeni: Fuck your war, 'cause I'm fat and in love and the bombs are fallin' on me for sure / But I'm scared to death that I'm living a life not worth dying for. S tem se ritmični arzenal še zdaleč ni izčrpal, v Shout Me Out se nadrobljena elektronska podlaga razvije v živ drum'n'bass, na drugi strani držijo ravnotežje umirjene skladbe; klavirsko melanholična Stork And Owl, v Family Tree nas v valček vabijo godala, skoraj liturgična je Love Dog. Pazljivo in brezhibno skladanje, produciranje in nazadnje izvedba imajo svoje pasti. Starejši ljubitelji že znajo pogrešati malce več roba, drznosti, ne le izvirno korektnost. V tej smeri bodo čez dve plošči Tv On The radio le še boys band za odrasle.
Do takrat pač uživajmo. Človeški glas je najbolj občutljiv instrument in Tv On The Radio znajo z njim.
(Muska, november-december 2008)
Janez Golič
