Let's Go (So We Can Get Back)
Jeff Tweedy
(Dutton Books, 2018)

Relativno zgodaj se je Jeff Tweedy odločil za pisanje knjižne biografije, dopolnil je okroglih 50 let. Morda ga je k temu vzpodbudila ravno okrogla obletnica (tega ne izpove), je pa njegova (predvsem) glasbena pot zagotovo dovolj zanimiva, razgibana in do neke mere poučna, da je vredna branja. V grobem je šel Tweedy skozi vse „značilne“ faze „rock'n'roll“ glasbenika, le da je že zelo zgodaj ugotovil, da mu spektakelska razsežnost tovrstnega udejstvovanja ne ustreza. Pravzaprav ga je odbijala že v rani mladosti, ko je šel prvič na koncert stadionskih razsežnosti (Bruce Springsteen). Prej se je videl na manjših odrih, v klubih, v bližnjem stiku med udeleženci.
Zaznamovalo ga je že odraščanje v malem kraju Belleville pri St. Louisu. Dostop do glasbe, ki ga je zanimala, je bilo omejen, zato pa ji je, kako značilno, lahko posvetil večjo pozornost. Največkrat je o določeni glasbi lahko zgolj prebiral v časopisih, morda kaj ujel na radijskih valovih, tistih nekaj plošč, ki jih je nabral v lokalnih ploščarnah, pa je drgnil do nezavesti. Podobno zapleten je bil dostop do glasbenih inštrumentov; prva kitara je bila nerodna, čisto mučenje za mladega Jeffa, ki je najprej kitaro po neuspešnih poskusih igranja nanjo sploh postavil v kot. K sreči se je vrnil k njej in vztrajal do solidnega obvladovanja glasbila. S še nekaj sorodnimi dušami je na noge postavil srednješolsko skupino, ki se je kmalu razvila v velecenjene Uncle Tupelo.
Z majhnimi koraki je skupina napredovala celo do podpisa pogodbe z veliko založbo (to so bili začetki devetdesetih, čas uspeha Nirvane...), a notranja nasprotja, ki jih Tweedy opisuje odkrito in si pripisuje tudi določeno krivdo, so pripeljala so razpada oziroma so se Uncle Tupelo razcepili v Son Volt in Wilco.
Z Wilco je Jeff Tweedy preprosto nadaljeval z „alternativnim“ countryjem prejšnje zasedbe. Le da je sčasoma razširil glasbeni izraz, posebej odločilno je bilo srečanje z bobnarjem Glennom Kotchejem in Jimom O'Rourkom (v njegovem čikaškem apartmaju sta Jim in Jeff mnogokrat poslušala plošče dolgo v noč, glavni del stanovanjske opreme so predstavljale vinilke in hi-fi ozvočenje). To naklonjenost vsemogočim eksperimentom se je prelila tudi v Wilco, a obenem povzročila kup nevšečnosti.
Že dve leti prej je založba Reprise želela narediti nov remiks pesmi Can't Stand It, za objavo na singlu, da se tako dela. Kljub sodobnim studijskim intervencijam pesem ni postala hit. Potem so eno pesem želeli za podlago TV reklame, in so Wilco spet popustili, saj je pesem ostala ista. Ko pa je založba zavrnila kompletni miks albuma Yankee Hotel Foxtrot (zanj je bil kriv Jim O'Rourke), je šlo to predaleč. Wilco so se uprli in po sodni poti dobili tožbo in studijske trakove (in izgubili založbo). Ker so bili Wilco predvsem koncertna skupina, jih stanje brez založbe ni pretirano skrbelo. Posnetek albuma so sami dali v posluh preko interneta, toliko, da so jih ljubitelji lahko spoznali pred koncertno prezentacijo. Ko je kasneje založba Nonesuch album objavila v klasičnem formatu, se je Yankee Hotel Foxtrot izkazala za do tedaj najbolje prodajajo ploščo skupine Wilco. Najdlje v širši prepoznavnosti so prišli Wilco z naslednjim albumom, A Ghost Is Born je namreč prejel prestižno nagrado Grammy za najboljši „alternativni“ album leta 2004. Za to „alternativnost“ so bili zaslužni trije novi člani Wilca, omenjena Kotche in O'Rourke, kasneje je prišel še (predvsem jazzovski) kitarist Nels Cline.
Glasbeno udejstvovanje Jeffa Tweedyja pa ni vezano zgolj na Wilco. Billy Bragg ga je prepričal, da so skupaj uglasbili za tri albume neobjavljenih besedil Woodyja Guthrieja. Kljub temu pa zanimivo, se v knjigi Tweedy nikjer ne dotakne politike, vsaj neposredno ne. Pisal je pesmi za gospel pevko Mavis Staples, produciral in igral na njenih treh albumih. Ob tem je v knjigi navrgel nekaj anekdot, ki se tičejo tudi Boba Dylana in Johnnyja Casha. Ob obeh se je počutil skromnega in majhnega.
Če se izogiba političnih tem, je več prostora namenil zasebnosti. V knjigi je celo krajši strip, kako sta se spoznala s Sue Miller (lastnico kluba Lounge Ax), kako je vanju treščila „strela“. Zadnjih 25 let sta poročena, oba sinova sta že glasbenika. Še več, ko je Sue zbolela za rakom, sta Jeff in Spencer Tweedy posnela in objavila dvojni album Sukierae (njen psevdonim) njej v podporo.
Odkrito piše o alkoholizmu, ki ga je podedoval od očeta, in ko se je rešil ene odvisnosti, je prešel na drugo. Tweedy je celo mladost trpel za hudimi migrenami, ki jih je lajšal s tabletami. Predpisane tablete za lajšanje bolečin je počasi zamenjal za nedovoljene substance, kar ga je pripeljalo do večkratnih obiskov zavodov za odvisnike. Tweedy striktno zavrača teorijo, da najboljša umetniška dela nastanejo v težkih eksistenčnih stanjih, ne poveličuje drog ne alkohola. Vse to je pustil za seboj, le brez glasbe ne more. Ko je pred dvema letoma Wilco začasno postavil na stranski tir, je ob pisanju knjižne biografije posnel še dva solistična albuma. In za to poletje je že napovedana obširna turneja samih Wilco.

Janez Golič
(Rock Obrobje, maj 2019)