recenzija: DUBRAVKA UGREŠIĆ
Jaga baba je znesla jajce
Mit o jagi babi
Prevod: Sonja Polanc
(VBZ Ljubljana, 2010)

Dubravka Ugrešić (1949) je ena redkih književnic svetovnega formata, ki jih berem že desetletja praktično z isto vnemo in tistim znanim, vročičnim bralskim sladostrastjem. Je pravi prototip književnice, ki s svojim življenjskim slogom in izborno pisano besedo potrjuje pravilo, da gre pri dobrem pisanju »za res«.

Pravzaprav se nikoli ne morem odločiti, kaj me pri Dubravki Ugrešić bolj pritegne; ali so to lucidno izpisani eseji z vso paleto naborov vsebin, ki jih kot opazovalka sveta in razseljena pisateljica, posebej dovzetna za stiske malih ljudi plete, ali njen široki kozmopolitizem, ki ga žarči na predavanjih širom po prostorih kulturnega sveta ali so to njeni inteligentno, duhovito in včasih ironično provokativno zastavljeni romani. Mojstrica nevsiljivega naslavljanja bralcev ostaja v vseh teh letih nepopustljivo ista; interakcija med bralcem in pisano besedo se vzpostavi v trenutku, ko začutiš bližino tematike, asketsko izbran slog pisanja, humoren in hkrati zdravorazumski odnos do sveta, politike, družbe, okolja, odnosov med spoloma, medgeneracijskih odnosov… Zato nas ne preseneča, ko s sebi lastno vehemenco trdi, da ne želi pripadati nikomur, ne narodu, ne naciji ne nacionalni književnosti. Če že moram komu pripadati, potem so to moji bralci. Kjerkoli že so.

Dubravka Ugrešić je svoj peti roman Baba Jaga je snijela jaje napisala na pobudo škotske založbe Canongate, kjer so širokopotezno osnovali zbirko Miti in k njej pritegnili nekatera največja sodobna pisateljska peresa. Prispevek Ugrešićeve je mojstrsko izpeljana trilogija, v kateri v različnih kontekstih razgalja predvsem mit o starosti in starostnikih. Izredna družbena kritika sedanjosti, ki hlasta po hipnem blesku v očeh, po lepotnih idealih mladosti, večne mladosti, parodija na račun kulta raznih zapeljivih wellness centrov, ki cvetijo kot gobe po dežju v svetu, ki je vedno bolj plehek, prazen, plastično enoznačen, in na prvi pogled do onemoglosti puhloglav in duhamoren. Poetika Ugrešićeve je izjemna predvsem v prvem delu, v prvoosebnem, memoarskem zapisu o maminem staranju in o skupaj preživetih dnevih v jeseni njenega življenja. Osupljivi detajli, ki jih senzibilno izbrska na plan in asketsko vešče zapiše, mojstrstvo v dramaturgiji zapisa, živost dialoga z vmesnimi miselnimi predahi, ki jih skupno predihamo ob branju izjemno občutljive tematike. Proza, ki je v nenehnem gibanju, v zanosu ritma in besede, toda Dubravka Ugrešić si ne dovoli zdrsa v melodramo; pogled hčerke na starajočo mater in njuni dialogi me na trenutke spomnijo na določene »tihe« seanse iz filmov Ingmarja Bergmana, podobno poetiko do starajoče matere zasledimo recimo v memoarskih zapisih Simone de Beauvoir. Bridka »jesenska sonata« na način Ugrešićeve, torej. Tako trpke in umetniške besede nisem že dolgo brala…
V drugem delu nas avtorica zapelje v zakrinkano pravljico, da se potem z vso silovitostjo vrne na izhodišče, kjer z vsemi stereotipi življenja opravi kar Baba Jaga sama. Pripoved, morda kar ekspliciten feministični pamflet, poka po šivih od nizanja likov iz pravljic, pripovedk, množične kulture in je vseskozi nabit s šegavim optimizmom, zdravim svetoboljem, bistroumno družbeno kritiko, da o zdrsih patriarhata, šovinizma in vseh manjvrednostnih opazk čez drugi spol ne pišem posebej, do končne človeške umirjenosti in uvida v stanje duha... Kot življenje samo…, kajne? Kajti Baba Jaga ni kot avtorica, ni kot jaz in ti…in pogumno napove: Nisem spregledala meča, verjamem v njegov pomen. Še več, prepričana sem, da se nekje kopičijo računi, da se nekje vse zapisuje, da nekje obstaja neznansko obsežna knjiga pritožb in da bodo vsi računi nekoč poplačani. Kdove kdaj, ampak zgodilo se bo. Predstavljamo si, da ženske (kar je zgolj zanemarljiva polovica človeštva, mar ne?) jage babe, potegnejo meče izpod svojih blazin in se lotijo poravnave računov. Za vsak udarec, za vsako posilstvo, za vsako žalitev, za vsak pljunek, ki je priletel na njihove obraze.

Baba Jaga je sijajno branje Dubravke Ugrešić, duhovito in trpko popisana epopeja življenja žensk s poudarkom na jeseni življenja. Epilog so zadnji trenutki življenja hčerke in matere, ki prerasejo v širši in globji družbeni kontekst, kjer pisateljica plete večno živo emancipatorno žensko zgodbo skozi prostor in čas. Jago Babo je v slovenščino odlično prevedla Sonja Polanc, ki je še v posebej v zadnjem delu trilogije, ko je iskala ustrezno referenčno strokovno izrazoslovje, ali v odlomkih iz ruskih pravljic, ki jih avtorica navaja, povečini črpala iz obstoječih slovenskih prevodov, saj so bili hrvaški dokaj ohlapni; gre za pasti in slasti prevajanja, ki so v kontekstu podobnih čtiv še kako pomembni.

intervju: Dubravka Ugrešić
Z avtorico sva ob izidu knjige v slovenščino na kratko pokramljali po elektronskem mediju, o literaturi seveda in babi Jagi, kakopak.

Znana ste po svojem zavračanju ozkih in obvezujočih konceptov nacionalnih književnosti, kakorkoli že lahko manipuliramo s temi besedami, nikoli se niste tudi opredelila kot hrvaška pisateljica. Pa me v tem kontekstu seveda zanima vaša vizija književnosti v povezavi z večno spolzkim terenom nacionalne identitete?
Vsak izhod je zelo težak, ker je literatura v nekem zgodovinskem trenutku skupaj z grbom, zastavo in himno, in še s kakšnim ritualnim predmetom, tudi postala sestavni del paketa t.i. »narodne identitete«. To pa zato, ker pisec operira z jezikom, glavnim adutom identitete naroda. Če želiš prebiti železni okvir, je najbolj preprosto preiti na drugi jezik. Vse več piscev se namreč uspešno izmika tradicionalnih predpisov, mogoče je najuspešnejši primer subverzije koncepta nacionalne literature iz naših bivših krajev Aleksandar Hemon, sarajevski pisec, ki živi v Ameriki in piše v angleščini. V njegovem primeru ni povsem nepomemben izbor dežel, kajti Evropa je, čeprav mešanica narodov, podobno kot Amerika, bila in je ostala nacionalistična. In prav na tem principu, pod krinko pobožnega spoštovanja do etnične identitete Drugega, v Evropi vsak skrbi in neguje svoj lastni nacionalizem. Povedano drugače, slovenski pisec je v Evropi dobrodošel samo kot slovenski pisec. Tudi v Sloveniji je slovenski pisec dobrodošel samo kot slovenski pisec in glede na tak koordinatni sistem se uvrščajo tudi pisci, tako zunaj kot znotraj.

Dubravka Ugrešić ostaja na prostorih bivše skupne domovine izredno brana in iskana avtorica; vaš zadnji roman Baba Jaga je snijela jaje se dobro bere na Hrvaškem, še posebej radi vas imajo v Srbiji, pravkar je delo izšlo tudi v Sloveniji. Kakšen je vaš komenar? Kako pride knjiga do bralca in kdo je tu kooperativen?
Prepričana se, da imam na Hrvaškem bralce, ki imajo radi moje knjige, med njimi se najde tudi kakšen resen literarni teoretik. Toda institucije, fakultete, šole, mediji, profesorji književnosti, posamezniki, ki delajo kot kritiki, vse je tako ali drugače povezano z oblastjo in vladajočo ideologijo. Seveda obstajajo svobodni prostori, internetni portali, na primer, neki literarni kotički, ki so daleč od prevladujočega mainstreama. Menim, da je danes moja komunikacija z bralci veliko bolj čista, ker med nami ni posrednikov, ali jih je zelo malo. Pri tem mislim na pozornost kritikov, časopisov in kompletnega zagona, ki sodi h knjigi. Zadovoljna sem, da imam konstantno število bralcev ne glede na uradne, spremljajoče knjižne promocije.

Roman „Baba Jaga je snijela jaje“ je navdihnil slovanski mit o Jagi Babi, nekdaj Veliki Boginji, ki sčasoma izgublja svojo moč. Kaj vse se še zaobjema pojem Jage Babe danes?
Baba Jaga je ambiciozen roman, ker je simbolno obrazec, okoli katerega se vrti pripoved, stara, grda ženska, »čarovnica«, tipski karakter, ki ga od nekdaj poznajo vse kulture sveta. Lik stare čarovnice ima ogromno razsežnost, dolgoživost in fleksibilnost. V tem smislu lahko najdemo »staro čarovnico« v ustnem izročilu in folklori številnih narodov, v bajkah, množični kulturi, stripih, filmih, filmskih nadaljevankah, toda zelo malo v t.i. umetniški književnosti. Glede na vse te aspekte, mislim, da sem temo kolikor toliko srečno speljala do konca. Glede na to, da gre za lik, ki je danes tako razvpit v današnji množični medijski kulturi, seveda v svojih številnih različicah, je obstajala resna nevarnost, da mi celotna zadeva zdrsne v trivialnost. V tem smislu bi bilo težko napisati tako imenovani umetniški roman o kateremkoli liku, celo o Supermanu, na primer. Moj primer je, če dovolite, težji, kajti roman sem gradila na neprivlačnem liku stare čarovnice.

Kakšno vlogo pripisujete literaturi in še posebej vašemu prispevku v njej?
Izgubila sem veliko iluzij, med drugim tudi iluzijo, o velikem pomenu in dometu literature. Toda, vseeno se lahko postavi vprašanje, zakaj nisem nehala pisati? Zdi se mi, da iz enega preprostega razloga: literatura me dela boljšo, kot sem, podobno kot me branje odličnih knjig dela boljšo, kot sem in ne nazadnje, tudi moje knjige so na koncu koncev boljše, kot sem sama.

Foto: Željko Koprolčec

(Književni listi, januar 2010)

Varja Velikonja