Kultura LAŽI
Dubravka Ugrešić
(Študentska založba 2006, Ljubljana
Knjižna zbirka Beletrina)

Na Hrvaškem je knjiga Kultura LAŽI izšla leta 1996 v izdaji Biblioteke Bastard iz Zagreba. Je ena redkih knjig, ki imajo posebno mesto na moji knjižni polici, saj so mi njeni antipolitični eseji, kot jih je poimenovala avtorica, še danes blizu.
V knjižni zbirki Beletrina jih lahko beremo dobrih deset let kasneje, pa še takrat so se na založbi iz povsem »pragmatičnih« razlogov odločili, da prevod razdelijo med kar peterico različnih prevajalcev. Tudi prav, čeprav sama vedno zastopam tisto romantično stališče, da moraš knjigo in avtorjev duh začutiti, ponotranjiti in uloviti tako, da ga lahko v enem dihu čimbolj izvirno preliješ na papir. Izgubljeno s prevodom je v primeru večjega števila prevajalcev še bolj na udaru, nihanja v občutenju avtoričine poetike so občutna, branje v izvirniku se tako kar samo od sebe ponuja v primerjavo.
Dubravka Ugrešić (1949) je poleg Slavenke Drakulič in Rade Iveković v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja utrla pot feminističnemu gibanju na prostorih bivše skupne domovine, pomembno mesto v literaturi pa si je zagotovila že s svojim prvencem Poza za prozu, medtem ko je z romanoma Štefica Cvek u raljama života in Forsiranje romana reke (prevedena tudi v slovenščino) postala širše znana in uspešna književnica. Balkanska norija v devetdesetih letih in vojna v rodni Hrvaški sta povsem predrugačili njeno literarno in zasebno življenje. O vsem je pronicljivo, brez dlake na jeziku, pisala predvsem v esejih, ki so na Hrvaškem poželi val neodobravanja. Kulturni in politični linč je bil tako močan, da živi pisateljica od leta 1993 v »prostovoljnem« izgnanstvu v tujini, v Amsterdamu, danes predvsem veliko potuje, predava in piše.
Kultura laži je zbirka esejev, je potopis intime avtorice, je slika o potopu neke ideologije, skupnih vrednot, ob katerih so rasle generacije rojene v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja, dodobra pa jih lahko dešifriramo tudi vsi tisti, ki smo se taistemu prostoru pridružili kasneje, v šestdesetih, sedemdesetih, pa vse do kolapsa v devetdesetih letih. Kritičnost in družbena angažiranost D.Ugrešić nosita prepoznaven pečat (<Če jim prenehamo dajati hrano, podgane čez nekaj časa najprej pojedo lastne mladiče, potem pa začno jesti ena drugo. Vsem nam so odtegnili hrano: preteklost, sedanjost in prihodnost. Prihodnosti ni bilo, ker se je že zgodila. Dogodila se je zato, ker se je, na svoj način, še enkrat dogajala preteklost.), nostalgija, ki šprica iz popisanih strani, je tako otipljiva, da kar boli. Opombe pod črto, kot sama poimenuje svoje pisanje v Kulturi laži, ne potrebujejo prevoda, zadostuje le drobec empatije (spomini na prvo berilo in črk v njem nam v hipu prikličejo pred oči »naše« prvo berilo in vso mešanico občutkov, ki hitro prinašajo spomine). Toda branje prinaša veliko več kot nostalgijo za izgubljenimi časi in prostori. Kar ostane je grenak priokus opeharjenosti, popolno nesprejetje politike, ki perverzno ponuja in sprevrača vse, na kar smo še včeraj stavili, vendar so vsi ti drobci spomina mojstrsko infiltrirani, duhovito in trezno vkomponirani v zgodbice, ki jih avtorica niza eno za drugo. Ne beremo jadikovanj, niti nekritične nostalgije ali litanij za izgubljenim časom, žalosten prozni odblesk se namreč vedno znova prečisti skozi filter »bolečine spomina«, prepričljivo, včasih dokumentarno veristično, drugič osebno zavzeto (npr. resnico o velikem jugoslovanskem after. Danes je spomin v obliki okruškov preteklosti, kakšnega simbola in kakšnega suvenirja, vrnjen manjšini. Na račun manjšine je bil odvzet večini, tisti, ki ji je konstrukt, imenovan Jugoslavija, sčasoma postal vsakdanje življenje). Avtorica nepopustljivo, inteligentno in pisateljsko vešče razgrinja kulturno bedo porajajoče sodobne družbe doma in širše. Ohranja zdravo distanco do vsega, oster in jasen uvid na ruševine, ki jih je povzročila balkanska norija, opozarja na zapostavljenost in podcenjevanje vzhodne kulture nasproti zahodni, izpisuje izreden posluh za stiske malih ljudi, še posebej tistih, ki so se raztepli širom po svetu in pripadajo novemu plemenu ljudi brez stalnega naslova, lucidno detabuizira mit Evrope (Ali ima ta Evropa čustva?).
Dubravka Ugrešić je pisateljica, ki se močno zaveda spoja lastne pisateljske prakse in lastnega zgodovinskega ozadja. In vendar nas ne preseneča, ko s sebi lastno vehemenco trdi, da ne želi pripadati nikomur, ne narodu, ne naciji, ne nacionalni književnosti. Če že moram komu pripadati, potem so to moji bralci. Kjerkoli že so.

(časnik Delo, Književni listi, 2006)

Varja Velikonja