ULAN BATOR
MKC, Koper
28.marec, 2004

Amaury, foto: JG
klikni za povečavo! "Manj je ljudi, pomembnejši je dogodek", je znal tolažiti izvajalce, ki so nastopili pred prazno Haciendo že Tony Wilson in za primer nizal obisk prvega koncerta Sex Pistols v Manchestru in nadaljeval z Zadnjo večerjo (glej film 24 urni žurerji)...  No, koncert Ulan Bator v koperskem MKC-ju bi se potemtakem po pomembnosti uvrstil nekje tu vmes, med punkrockovsko legendo in krščanskim mitom. Kajti pod odrom se nas je nakapljalo le nekaj deset...
Tudi sicer se Ulan Bator na odru predstavljajo nekje vmes; niso ne punkovsko brezbrižni in prezirljivi, niti ne psevdopomembni in vzvišeni. So skupina, ki predvsem uživa v tem, kar počne. Verjamem pa, da se navkljub temu, skupina težje resno zavzame, če pod odrom zeva praznina in se med pesmimi iz te praznine slišijo le osamljeni ploski in redki vzkliki navdušenja. Morda so Ulan Bator prav zaradi te napol privatne 'projekcije' nastop vzeli bolj sproščeno, kot bi ga sicer. Namreč, ad hoc so ga razdelili na dva dela; prvega je sestavljal 'normalni' izbor 'pravih' pesmi, drugi je bil improvizatorski, narejen na licu mesta.
Po vnaprejšnjem zagotovilu naj bi Ulan Bator igrali le pesmi s plošč, čeprav je od izzida aktualnega albuma Nouvel Air minilo že dobro leto in se jim je vmes nabralo že nekaj novega gradiva (Amaury mi je pred koncertom še namignil, naj bi Ulan Bator na jesen snemali s člani belgijskih Zita Swoon in Kiss My Jazz). Priznam, da sem med nastopom le naslutil znane melodije, aranžmaji so bili namreč spremenjeni do nerazpoznavnosti, svoje pa je dodal še slaboslišni vokal. Ulan Bator, foto: JG
klikni za povečavo! Vsaj Atmosphere ali Realite bi moral prepoznati, ampak ne. Morda so tudi ta dva, svoja najprepoznavnejša komada spremenili do obisti, morda so to bile navkljub drugačnim zagotovilom povsem sveže pesmi, v vsakem primeru Ulan Bator držijo trdno ravnotežje. So lirično zasanjani, a obenem čvrsti v ritmu, predvsem po zaslugi pravega motorja skupine, bobnarja Matea. Ostali ne izkazujejo veščin izven skupinske igre; violina mestoma sicer zagode po svoje, a to je kvečjemu izpad na način Johna Calea iz časov The Velvet Underground. Kaj šele kitarske solaže, ki so v te vrste skupini malodane prepovedane. Ulan Bator so pač organizem v uravnoteženem gibanju.
Po natanko uri 'rednega' programa se je Amaury že zahvalil za topel sprejem in odjavil nastop, ko se klaviaturist kar ni hotel spoditi z odra. Najprej brez prave volje se mu je pridružil Mateo, najprej le z rahlim škrebljanem po železju, a ko je še Amaury v roke spet vzel kitaro, se je izkazalo, da bo to resnejši jam session. Iz soničnih disonantnih iger so Ulan Bator kmalu spletli dovolj usmerjen zvočni tok, ki se je sprostil v godspeedovsko očiščenje in zavrtel sam vase v repetitivnem vrtincu Swans v najboljši izdaji. Tu so Ulan Bator pokazali in dokazali, iz kje izhajajo, kako gradijo in kam sodijo. Užitku v hrupu in nepopustljivem pulziranju ni bilo konca!
Vsega je enkrat konec in tudi Ulan Bator so svoj trip morali končati. Se mi pa dozdeva, da jih je omejevala le še fizična kondicija, ki je bila tu vsaj v primeru nenavadno močnega, hitrega, eksplozivnega in natančnega Matea zadnja meja. Brez te bi se njihova eksapada nadaljevala in nadaljevala… za še eno fotko klikni tukaj

Janez Golič