ULAN BATOR
Klub Mostovna, Nova Gorica
16.februar, 2006

Ulan Bator v MKC Koper, 28.marec 2004 »Manj ljudi je prisotnih, bolj pomemben je dogodek«, je že Tony Wilson tolažil nastopajoče, ki so stopili na oder povsem praznega kluba Hacienda, če naj verjamemo epizodi v filmu 24-urni žurerji, vprid tezi pa je Tony hitro navrgel Zadnjo večerjo in Arhimeda.
Kaj tako prelomnega za človeško zgodovino se tisti četrtkov večer v novogoriškem klubu Mostovna sicer ni zgodilo, ampak ni bilo prvič, da manj je bilo obiskovalcev, boljši je bil koncert. Skratka, obiskovalcev nas je bilo le peščica, zato pa smo bili prisotni lahko priča enkratni koncertni izkušnji, nastopu francoskega tria Ulan Bator. Da, skupina je tokrat nastopila v prvotni, še povsem francoski zasedbi, ko so še tipali kako in kaj. Svojo začetniško nerodnost so ponazorili že z imenom, prvi glasbeni koraki so se jim zdeli kot peš hoja iz Francije v glavno mesto Mongolije…
Tega je dobrih deset let in v tem času so se njihova pota dodobra premešala. Nesporni vodja in edini stalni član zasedbe, Amaury Cambuzat, je našel somišljenike v Italiji in sproti tudi speljal svojo glasbo v vse bolj sprejemljive vode. Vsaj na ploščah so Ulan Bator zveneli tako, medtem ko so v živo iz sebe vedno znali iztisniti energijo avtorsko močnega novorockovskega benda.
Očitno medtem, ko je Amaury deloval po svoje, preostala prvotna člana nista počivala. Vse pesmi, tako stare, ki so jih tudi posneli kot trio, kot kasnejše, ko ju sploh ni bilo zraven, so zvenele enako prepričljivo in suvereno. Prav ritem sekcija, basist Olivier Manchion in bobnar Franck Lantignac, sta tvorila tisto kompaktno, izredno čvrsto podlago, na katero se je oprl Amaury in nanjo položil ravno prav distorzirane kitarske akorde. Kvalitete skupine smo lahko prepoznali po določenih znakih, pristopu h igranju, nenazadnje je h končnemu pozitivnemu vtisu prispeval za spremembo odličen zvok. Ulan Bator so bili pravzaprav kvartet, k triu na odru bi skoraj morali prišteti mojstra za mešalno mizo.
Ulan Bator so tokrat zveneli močno, ampak nikoli čez mejo nasilja nad glasbo. Vedno so znali brzdati agresivnost, jo nadzirati v nekih okvirjih posebne senzibilnosti, ki jo najbolje določa francosko petje, mestoma skoraj šepet pevca Amauryja. Zaradi te »značilnosti«, ki si jo Ulan Bator kar nočejo vzeti, jih ločimo od številnih ameriških, natančneje newyorških skupin, s katerimi bi jih zgolj po zvočnih podobnostih površno lahko primerjali. In vedno, ko bi že zdrsnili v neke znane koordinate, se približali preživelim vzorcem igranja, so se znali pravočasno obrniti nazaj k sebi. To je bilo razvidno tako v poskusih solističnih pobegov kot v kabarejskih trenutkih, ko bi postali že skoraj všečni, če ne bi Amauryjevo izvajanje na orglah »pokvaril« Olivier Manchion z vpadom zazankane disonance na akustični kitari. Ulan Bator, v katerikoli zasedbi že, so sedaj nekaj drugega kot Ulan Bator pred desetimi leti. Njihovo potovanje ni več nerodno iskanje, sedaj brzijo odločno in v vse smeri. Sicer Amaury in Olivier pač ne bi mogla postati prava, redna člana kraut legend Faust, in po zaslugi že rednih nastopov Ulan Bator pri nas, se po snemanju težko pričakovanega novega albuma Faustov lahko v naših logih nadejamo tudi koncerta le-teh.
(Muska, marec-april, 2006)

Janez Golič