Intervju: ULAN BATOR
Nemalokrat je razkorak med kritiško hvalo in odzivom občinstva večji od naše predstave o položaju rockovskega glasbenika. S francosko-italijansko navezo Ulan Bator je že tako, s številnimi ploščami in sodelovanji z eminentnimi imeni svetovnih razmer so v določenih krogih postali mednarodno priznano ime, a to je še vedno premalo za normalno preživetje. Se bodo na koncu res lahko ponašali le z nazivom legenda ali kult?
PEŠ IZ EVROPE V MONGOLIJO
Koncert skupine Ulan Bator se je zgodil le streljaj od ameriške vojaške baze v Avianu, v tamkajšnjem Velvet Rock Clubu. Kam gre živo koncertno dogajanje razkrije opažanje, da je na zastonjski koncert prišlo morda sto obiskovalcev, ko se je po koncertu začel 'običajen' diskotečni program z didžejem, pa trikrat večjemu številu obiskovalcem ni bilo težko odšteti petih evrov vstopnine! In po izpovedi same skupine Ulan Bator, naj bi bil položaj v Italiji še eden boljših, vsaj kar se tiče žive glasbe…
Obenem verjetno drži, da Ulan Bator pač ne igrajo glasbe, najprimernejše za žuranje na sobotni večer. Prej ponujajo izkušnjo, ki zahteva nekaj 'predznanja', razpotegnjenega po širokih zemljepisnih in časovnih koordinatah deviantnega rocka. Pa vendarle, njihov nastanek leta 1995 je sovpadal s splošnim povečanim zanimanjem za eksperiment znotraj meja, ki jim s pomočjo predpon in drugih opisnih oznak še vedno rečemo rockovska glasba. Vzporedno z vključitvijo v mednarodne tokove so hitro prišli do položaja, ko so, na primer, delili oder z nemškimi starostami faust, pri čemer so posredni krivci za odhod ustanovnega člana Jeana Hervea Perona iz njihovih vrst. Le nekaj pozneje so Ulan Bator z Michelom Girajem v producentskem stolčku posneli odmeven album Ego: Echo, ki jim ga je objavil prav Gira pri svoji Young God Records. Spremembe v zasedbi so zatem terjale svoj davek, na eni strani so Ulan Bator potrebovali cela tri leta, da so prišli do novega albuma Nouvel Air (Alternative, 2003), obenem se je njihov zvok radikalno spremenil, tudi po zaslugi Robina Guthrieja, ki je posnetke zmiksal. Po novem Ulan Bator na plošči zvenijo hudo eterično, skoraj krhko in občutljivo, a še vedno se v poetičnih besedilih zrcali trda stvarnost tega trenutka in časa. Zato pa v živo to krhkost zamenja kompakten, nabit rockovski zvok, ki ga na trenutke omehčajo klaviature, violina pa popelje v višave… Kot kronski dokaz (če je ta potreben, je že drugo vprašanje) stopanja po robu, so Ulan Bator v sklepnem delu nastopa ponudili naraščajoč zid hrupa, ki je pojenjal le zato, da bi nas v naslednjem trenutku presenetil z novim sunkom. Naj Amaury trdi tako ali drugače, Swans so tudi nanj pustili močan vtis.
Relativno kratka, a polna preobratov je glasbena pot Ulan Bator. O tem spregovori Amaury Cambuzat, še edini Francoz in edini član izvirne zasedbe, mestoma vskoči bobnar Matteo Dainese, ki prav tako ni novinec na 'sceni'. Z bendom Jitterbugs je pred leti že nastopil na Metelkovi.
Kako ste prišli do imena Ulan Bator? Je to le ime glavnega mesta Mongolije, ali pomeni še kaj več?
Amaury: Meni pomeni več… Prvič: ko smo začeli, smo vedeli, da je to čudaška odločitev, namreč igrati naš slog glasbe. To bi lahko primerjali s peš hojo do Mongolije, ali kaj podobnega. Res dolga pot!
Drugi in morda resnejši razlog: sredi osemdesetih let je v francoskem Orleansu obstajala organizacija Ulan Bator, ki je prirejala avantgardistične koncerte in predstave. Torej je to neke vrste poklona tej organizaciji. In tretji razlog je, ime mi dobro zveni.
Ulan Bator ste eden redkih francoskih bendov, ki ste prebili lokalne in stroge underground meje in postali tudi širše, mednarodno priznani. Kako se sami vidite v tem?
Amaury: Najprej bi se ti zahvalil za to misel. No, najprej bi šel malce v preteklost. Res smo na začetku pridobili kar nekaj zvestega občinstva v Nemčiji, Italiji in seveda v Franciji. Ampak, položaj se slabša, v Italiji je še najbolje, delno v Franciji, a v drugih evropskih državah se moramo vsakič boriti za promocijo. Največja težava je v tem, da vsak album objavimo pri drugi založbi, in vsakič posebej iščemo distributerja za Anglijo, Nemčijo, Grčijo... Pokazale so se neke možnosti tudi za turnejo po Združenih Državah, tja naj bi šli letos oktobra, ampak ni enostavno. Plačilo bi bilo minimalno. Torej, naj bi bili mednarodno znani, ampak nimamo mednarodne distribucije niti promocije…
Čemu pripisuješ te težave, je to zato, ker ste francoski bend ali je to zaradi same glasbe?
Amaury: Mislim, da je lahko francoščina celo prednost. To nas dela drugačne, vsaj za ameriške poslušalce vem, da smo si jih pridobili prav s francoščino, prav to je bilo zanje zanimivo. Težko bi trdil, da smo nevemkako izvirni, ampak francoščina nas dela razpoznavne.
Matteo: Prej bi rekel, da težave izhajajo iz ljudi, s katerimi delamo. Torej, tisti, ki naj bi skrbeli za promocijo, večinoma raje promovirajo sebe.
Vseeno, v zadnjih desetih, morda dvajsetih letih, se ni širše prebil noben francoski ali italijanski bend.
Amaury: Ja, vse od poznih sedemdesetih let, ko so bili na sceni bolj avantgardistične skupine. Tudi sami smo bili v začetku precej avantgardno nastrojeni, sedaj gremo bolj v pop, ali morda pop-rock. A ni nič drugače.
Matteo: To je zelo težko vprašanje. Ampak tudi rockovske skupine iz drugih evropskih držav se težko mednarodno uveljavljajo. Glej, igram že več kot deset let, in v začetku je bilo lažje. Danes po evropskih odrih srečuješ samo še ameriške skupine, dobro so plačane, medtem ko mi komaj pridemo do špila.
Lahko živite le od glasbe?
Amaury: Resnično imam srečo, da večinoma lahko živim od glasbe. K meni prihajajo mlajše skupine, prosijo, da jim produciram posnetke. Ampak še lani sem moral nekaj časa delati v tovarni, zlagal sem obleke. Zame je pomembno, da delam z glasbo, včasih je težko, ni denarja, končno je treba plačati račune za elektriko in druge stroške, ampak ne zanima me razkošno življenje, veš, raje zaslužim na primer 600 evrov na mesec z glasbo kot 1500 kako drugače. Tudi če bi mi kdo ponudil 5000 evrov, bi se verjetno odločil za glasbo. Obenem verjamem v našo prihodnost.
Obstaja trenutno italijanski ali francoski bend, vreden posebne omembe?
Amaury: Na žalost je večina takih skupin že razpadla. V Franciji so obstajali Deity Guns, njihov album je produciral Lee Ranaldo, potem Bastard, ki so snemali v Chicagu, potem Hint… V Italiji je obstajal izredno pomemben bend Massimo Volume, ki jih je produciral Steve Piccolo, ki je delal z Lounge Lizard, to je bila govorjena beseda čez zares prijetno glasbo. Njihov kitarist Egle Sommacal sedaj igra z nami.
Se smatrate kot del določene glasbene scene v Franciji ali širše v Evropi?
Amaury: V začetkih bi rekel ja. Instinktivno smo želeli igrati nekaj podobnega kot že mnoge skupine, ki so vzniknile po »grunge« gibanju, z vplivi no-wavea, krautrocka, psihadeličnega rocka iz sedemdesetih, francosko jazzovsko improvizacijo… Ljudje so to imenovali »post-rock«, jaz temu raje rečem »avant-rock«. Ko smo začeli, smo bili ponosni, da smo evropska skupina, razmišljali smo, da bomo z drugimi tukajšnjimi skupinami del odgovora ameriškim izvajalcem.
Danes je položaj precej drugačen, mnoge skupine iz te zlate dobe so preprosto izginile. Mislim, da smo se naenkrat znašli sredi zelo »nenavadne« glasbene arene. Podobno je bilo sredi osemdesetih z novovalovsko sceno, ko prav tako nihče ni ponujal ničesar novega. Tako poskušamo delati svojo glasbo z zavestjo, da pri tem ne moremo računati na podporo drugih izvajalcev.
Ponavljam, naša ideja je bila in še vedno je ustvarjati glasbo z mednarodnimi vplivi, a z neposrednim evropskim pridihom, ker od tu izhajamo.
Kateri so še vaši vplivi?
Amaury: Po novem smo mešana italijansko-francoska skupina, sem še edini izvirni član skupine, vsi ostali so sedaj italijanski glasbeniki. In tu bi lahko omenil eno italijansko starejšo progresivno skupino Area z izrednim pevcem Demetrijem Stratosom, resda igramo precej drugačno glasbo kot so jo oni, ampak to smo poslušali. V tej progresivni smeri smo poslušali še King Crimson, ampak predvsem so vpliv nekatere starejše nemške skupine, s faust smo celo igrali skupaj, potem Can, Popul Vuh, Neu!, tako da se to nekako zrcali v naši glasbi. Čeprav smo poslušali tudi ameriške skupine, na primer Silver Apples, no, prav ta duo zveni dokaj evropsko. Potem sem bil navdušen nad sceno no-wave z bendi DNA in podobnimi, tudi Television, skratka ti newyorški bendi, in poslušali smo vse te skupine iz Chicaga, Slint, Tortoise… Sam sem poslušal tudi ogromno obskurnih francoskih skupin.
Kakšna je vaša plat zgodbe o faust? Menda je Jean Herve Peron zapustil faust potem, ko so se ostali odločili, da bi igrali z vami, on pa tega ni želel. Kasneje je celo še snemal z vami, na plošči Ego: Echo.
Amaury: Samo zato, da bi preveril položaj. Res je popolnoma utrgan. Ampak, vse se je začelo z njihovim albumom Rien, ki sem ga takrat, ko je izšel (leta 1995, op.a.), veliko poslušal. Predvsem mi je bilo všeč Peronovo igranja bas kitare. Potem sem na ovitku nekega albuma našel njegovo telefonsko številko in ga poklical, če bi mogoče igral z nami. Takoj je bil za to, čeprav ni nikoli slišal naše glasbe. Ampak zanimivo, on je najprej sam igral z nami, bilo je mogoče dvakrat v Franciji, potem, ko naj bi se pridružili še drugi člani fausta, pa se je razjezil in odšel. Ne poznam ozadja cele zgodbe, s Peronom takrat še nisva bila velika prijatelja, tako da sem si rekel, v redu, ne zanima me, kaj se dogaja z njimi, in smo potem Ulan Bator vseeno imeli skupne koncerte s faust. Peron je še prihajal na naše skupne koncerte, skrivoma nas je opazoval in izginil še pred koncem. No, kasneje sem se spoprijateljil z njim, spoznal sem, da je on pravi idealist, on je ustvaril faust, medtem ko so ostali intelektualci, ampak v slabem pomenu tega. Tako sem kasneje zavrnil skupno turnejo s faust, ko naj bi skupaj šli na obširno evropsko turnejo ob njihovi plošči Nosferatu. Rekel sem jim, naj najprej razčistijo to stvar s Peronom, in potem bomo videli. Samo zato, ker sem želel ohraniti prijateljstvo s Jeanom. Nekaj časa sva bila še v stikih, si izmenjevala elektronska sporočila, vem, da je pripravljal samostojno ploščo, ampak potem je kar izginil. Menda je imel družinske težave, in povsem obrnil hrbet glasbi.
Tisti koncerti s faust, ste bili Ulan Bator predskupina, ali ste igrali skupaj?
Amaury: Igrali smo skupaj, kot ena skupina. Bila sta dva originalna člana fausta, trije člani Ulan Bator in še en popolnoma nor kanadski kitarist. Bila je popolna improvizacija, edini napotki so bili napisani na listu papirja, le na primer 'kladivo', 'avto', 'kolo' in tako naprej. Morali smo slediti tem napotkom in igrati v tem razpoloženju. Bilo je dokaj zanimivo, sledili smo le tem napotkom, napisanim pet minut preden smo šli na oder, in je delovalo.
Škoda, da to ni zabeleženo na plošči.
Amaury: Obstajajo kasete s temi posnetki, dalo se jih je kupiti preko faustove internetne strani, ampak na kasetah ne piše, da smo zraven Ulan Bator.
Kako pa ste prišli v stik z Michaelom Girajem za prejšnji album Ego:Echo.
Amaury: Nisem ljubitelj Swans, ampak njihov dvojni album Soundtrack For The Blind ima takooo čudovit zvok, da sem želel najti človeka, ki ga je ustvaril. Tako sem preko Michaela Giraja želel priti v stik z tehnikom Chrisom Griffinom, ki je napisan na ovitku… Michael pa odvrne, ne, ne, ne, za zvok sem odgovoren jaz, poskrbel sem za vseh dvajset plošč Swansov, jaz sem tisti… Meni je bilo vseeno, želel sem le tak zvok, on pa je potem, ko je sproduciral US Maple, želel nadaljevati s producenstkim delom. Tako smo se hitro znašli v istem studiu. Mislim, da smo na tistih posnetkih uspeli ohraniti večino svojega sloga, čeprav se je Michael večji del postavljal kot diktator.
Matteo: Verjame, da lahko iztisne iz izvajalca največ, le če stalno pritiska nanj. Nam je stalno prigovarjal 'igrajte čvrsto, čvrsto, čvrsto' (in vsako besedo poudari z udarcem desne pesti po dlani levice)!
Tudi oblikovanje ovitka je v stilu Young God Records.
Amaury: No, tako kot vse plošče, ki so tam izšle. Ampak osnovna zamisel je naša, pesmi so naše, tako da… Kasneje smo objavili album OK: KO, ki prinaša demo in koncertne posnetke pesmi, ki so kasneje izšle na Ego: Echo. Želeli smo pokazati, da je sicer Michael naredil veliko delo glede zvoka oziroma produkcije, ampak pesmi so ohranile povsem enako strukturo. To zato, ker smo imeli te pesmi uigrane, vsak trenutek smo vedeli, kaj narediti. Tako je tudi Michael uvidel, da znamo igrati in da mu glede tega ni bilo treba posredovati. Kasneje je le nasnel spremljevalne vokale v dveh pesmih in to je bilo to. Prepričan sem, če ne bi bili tako samozavestni, če bi imeli kakšne pomisleke, bi bilo konec z nami. Michael bi takoj posegel po svoje. No, mogoče je za 5 minut albuma Michael odločil namesto nas, ampak prepričan sem, da pri večini skupin, ki jih producira, poseže v samo obliko pesmi kar v celoti.
Kako normalno skladate? Imaš najprej besedilo, začneš z nekim vzorcem na instrumentu?
Amaury: Običajno sam doma pripravim osnutek pesmi, potem se mi pridruži Matteo in doda ritem. Šele v prostoru za vaje se nama pridružijo še ostali in skupaj delamo na razpoloženju, na pravi atmosferi. Če bi pesem izvajal sam, ne bi bila tako zanimiva, šele skupaj najdemo pravo pot…
Kdaj se odločiš o glasbeni usmeritvi albuma, še preden začneš s pisanjem pesmi?
Amaury: Glej, če poslušaš album Future Days skupine Can, imaš občutek lebdenja v vodi. Povsem drugače je z njihovim albumom Tago Mago. Hočem reči, že pred skladanjem pesmi imam predstavo, kakšno razpoloženje želim na plošči. Zato sem si za novi album izbral Robina Guthrija, da je zmešal posnetke, ker je delal take 'spacey' zadeve.
Bil je član Cocteau Twins.
Amaury: Ja, ampak produciral je tudi The Gun Club, njihov album Mother Juno (hitro doda, kot da je omemba Cocteau Twins malo prekletstvo).
Zaznal sem ogromno razliko med albumom in izvedbami na koncertu. Poigraval sem se z mislijo, da je koncert manjkajoči člen med prejšnjim in novim albumom?
Amaury: Tudi sam raje razmišljam, da je koncert res najboljša povezava med albumom Ego: Echo in Nouvel Air. Morda razlika izhaja iz produkcije obeh plošč in miksanja zvoka. Všeč mi je tudi, da so koncerti tako različni od tega, kar slišiš na ploščah. Obenem se v studiu vedno srečujemo s to težavo, kako na posnetke prenesti energijo s koncertnega odra. In nenazadnje moram spomniti, da je Nouvel Air posnet tri leta po Ego: Echo. Postali smo starejši!
Tudi vi ne morete mimo dogodka 11.septembra. Je pesem Terrorisme érotique tvoj odziv na ta dogodek in v kakšnem smislu. Ne bi rekel, da gre za neposreden odziv.
Amaury: Imaš prav. In všeč mi je to vprašanje, saj me nihče ne sprašuje o besedilih, čeprav sem dal v zadnjih dveh mesecih ogromno intervjujev.
Zame je besedilo izredno pomembno. Rad jih pišem in trdo delam na njih. V besedilih nikoli ne dajem resničnega ali jasnega odgovora, le nekatere namige. Tvoje vprašanje pomeni, da moj »način« dela učinkuje.
Terrorisme érotique je več kot odziv na dogodek 11.septembra. Ne morem reči, da se strinjam s tem, kar se je zgodilo, ampak povsem nasprotujem z načinom, kako v splošnem mediji in posebej televizija obravnava ta primer. Kako kaže svojo ljubezen na način soap opere, te vrste vojerizem, to je dobro, to je slabo… Verjamem, da obstajajo drugi načini, da si gledalec ustvari svoje mišljenje.
Terrorisme érotique je rezultat zmede, katere žrtev lahko postaneš, če se opiraš le na televizijo. V pesmi »Realite« pojem: »I would like to find again my T.V...irginity!« Ista ideja. Televizija ljudem jemlje preveč časa, gledamo vedno ene in iste stvari.
Boste Ulan Bator čez 10 let še obstajali?
Matteo: Upamo, želimo si, verjamemo…
Amaury: Jaz verjamem, da bomo nadaljevali. Verjamem v lastno početje in da smo na pravi poti. Verjamem, da če delaš pravo, dobro glasbo, se ti bo enkrat odprlo.
(Muska, junij 2003)
MP3 odlomek/excerpt (1' 7", 463Kb)
Janez Golič


|