ULAN BATOR
Ego: Echo
(Sonica/Young God, 2000)
Francoski avant-rockerji so se z vztrajnostjo le prebili čez državne meje. Ne le z koncertnimi nastopi in ploščami izdanimi v vseh njim bližnjih državah, temveč tudi glasbeno, ko se mestoma očitno navezujejo na newyorški zvok. Tudi po zaslugi Michaela Giraja, ki je zasedel producentski stol, pomagal pri aranžmajih in za povrh album Ego: Echo za ameriški trg objavil pri svoji založbi Young God. Že uvodna Hemisphere z rahlo jazzovsko igro klavirja in sinkopiranim ritmom nedvomno spomni na Girajeve Angels Of Light, le da nas tam, kjer pričakujemo natančen in globok vokal, preseneti pridušena francoska recitacija. Ulan Bator se kmalu izmaknejo odmevu njegovega ega in nadaljujejo z masivnejšim zvokom, osnovanem na prostih variacijah pravega bobna in basa. Kaj šele kitara, ki le redko poudari ritem na 'pravih' mestih, raje zapleše po svoje, tako v odprtem akordu kot pri poigravanju naključnih tonov. Zato so strukture zapisov odprte, v neskončnost zagledane repeticije se predčasno končajo umetno ali pa jih res razpotegnejo v trajanju proti desetim minutam. Zapisi se lomijo na vseh mogočih koncih, naraščajo in padajo po trenutnih vzgibih, še ravnotežje zvoka niha od komada do komada. Kot da je album le 'prevod' živega nastopa, da bi ohranili svoj pravi značaj.
Eksperimentalna plat njihovega početja resda prevlada, a vseeno se znotraj daljših zapisov znajdejo zaključene pesmi, dovolj razpoznavne melodije večglasnega petja, da se vse skupaj ne razleze v čisti ego trip.
V mantričnem prelomu zapisa Soeur Violence originalni četverici priskočita na pomoč Michael Gira z vokalom in Jean Herve Peron (nekdaj faust) s trobento, in vsi skupaj polno izkoristijo prvinsko moč svojih 'instrumentov'. Ravno v tem, v iskanju prvinskih izraznih možnosti v širokem okviru tistega, čemur še vedno pravimo rock glasba, je poslanstvo Ulan Bator. Ego: Echo je izvrsten rezultat tega.
(Muska)
Janez Golič
