ULAN BATOR
Rodeo Massacre
(Jestrai, 2005)
Za izhodišče opisa novega albuma francosko-italijanske naveze Ulan Bator bi lahko vzel kar njihova prejšnja dva albuma, saj sta prav tista, s katerima so prestopili domače zemljepisne meje in obenem lepo kažeta na glasbene koordinate novega izdelka. Album Ego: Echo je bil še okorn izlet v avantgardo, tudi zaradi pomanjkljivega tehniškega znanja so se oprijeli postopkov repeticije, nadzorovanega hrupa in minimalizma (končno so z imenom Ulan Bator želeli ponazoriti težavnost glasbenega spočetja, kot metafora služi pešpot iz Evrope v glavno mesto Mongolije). Rezultat je bila mestoma nesmiselno razvlečena glasba oziroma so šli v želji po »odkrivanju« novih zvočnih poljan predaleč. Ker je plošča izšla najprej v Ameriki in smo jo prav zato toliko lažje osvojili tudi tu čez, so se skupini odprle številne možnosti, predvsem so se namnožili koncertni nastopi in z njimi vred je glasbeno napredovala sama skupina. Naslednja plošča je bila Nouvel Air, nastala v produkciji Robina Guthrieja. Če se že Ulan Bator niso dovolj osredotočili na obliko pop pesmi, je ta občutek poudaril Guthrie s polikanim zvokom. Vsa živa energije skupina je splahnela skozi studijsko mehčanje, in nenazadnje, namen je spodletel že zaradi preprostega dejstva, da Ulan Bator niso pop skupina. To so izkazali že z izvedbami pesmi z Nouvel Air v živo (tudi pri nas) in se definitivno postavili zase na pričujočem ploščku, Rodeo Massacre.
Tokrat niso podlegli določenim pričakovanjem, s samozavestnim korakom so stopili v sebi lasten teritorij. Kar pomeni, da so opustili tako avantgardistična dokazovanja kot se na drugi strani izognili všečnosti za vsako ceno. Kvečjemu so ohranili občutek spontanega živega igranja, in vso težo »napredka« naložili na lastna ramena. Torej so se izognili priročni elektroniki in ves proces snemanja izpeljali povsem analogno.Rezultat je gladko razgibana rockovska plošča izvajalca, ki ve, kdaj napeti glasilke in do konca odpreti kitarske ojačevalce, in ki obenem čuti, da to samo po sebi ni dovolj za vse, kar bi rad izrazil. Prav vsaka od devetih pesmi z albuma prinaša dinamični in razpoloženjski preskok ali več njih, kar od poslušalca zahteva kolikor toliko zvesto sledenje, sicer kaj hitro izgubi sled. Žgočemu rockovskemu drvenju namreč zlahka sledi prijetno zvončkljanje ksilofona ali otožen stok violine. Primerno temu prehaja petje Amauryja Cambuzata od čvrstega krika vse do sumljivo zapeljivega šepeta v slogu Sergea Gainsbourga. Da, besedila so večinoma francoska, oziroma so taka točno takrat, ko se šarm jezika zlije z naravo pesmi. Angleščina še vedno pride prav v mitskih momentih »rock'n'rolla«.
Skoraj nepravično bi bilo zapisati, da so Ulan Bator z albumom Rodeo Massacre zgolj združili avantgardistične težnje s pop všečnostjo in rockovskim zanosom koncertnih nastopov. Rodeo Massacre je mnogo več; je slogovno bogat in zvočno večplasten album, odprt in zračen, samozavesten in čuten. Eden takih, kakršnih dandanašnji ne delajo več.
(Muska, januar 2005)
Janez Golič
