ULAN BATOR
Abracadabra
(Acid Cobra, 2016)

Zavita in nepredvidljiva je pot Amauryja Cambuzata, ustanovnega in edinega stalnega člana mednarodne zasedbe Ulan Bator. Že ime je izbrano pomenljivo, kaže na težavnost predpostavljenega potovanja iz Francije v glavno mesto Mongolije, posebej če se odpraviš peš in brez zemljevida, praktično na slepo in slabo opremljen. Tako so se Ulan Bator pred dvajsetimi leti podali na glasbeno potovanje, brez izkušenj in z mnogimi pričakovanji. Začetki so bili res amaterski, okorni. Ulan Bator so povzeli glasbene predloge, ki so ustrezale njihovemu znanju in jih napolnili z neskončnim entuziazmom. Zvok je bil težak, ritem repetitiven, ni čudno, da jih je za nekaj časa pod svoje okrilje vzel Michael Gira (Swans). Ker se želje nekaterih članov skupine in dejanski uspehi niso skladali, so Ulan Bator utrpeli veliko fluktuacijo članstva, poleg tega se je tudi Amaury velikokrat selil na relaciji Italija-Francija in posledično menjal zasedbo. Kar je dvorezen meč; vsakič je bilo potrebno kolesje skupine zagnati na novo, a obenem se je s tem lepo izognil ponavljanju. Vmes se je še sam naveličal obrobnega statusa in je za snemalnega tehnika zaprosil Robina Guthrieja (ex Cocteau Twins), a tudi tisti album, Nouvel Air, se komercialno ni ravno izkazal. Zatem se je Amaury pač vrnil k temu, kar najraje počne. Ustanovitev lastne glasbene založbe je bil prvi korak k avtonomnemu delovanju, sedaj ustvarja brez zunanjih pritiskov in pričakovanj. Rezultat; aktualni album Abracadabra je nekaj boljšega, kar je doslej ponudil z Ulan Bator.
Ne da bi zares iskali, so Ulan Bator našli ravnotežje med zgodnjim avant-rockom, ki je s pogledom nazaj bil bolj ali manj posledica njihovega pomankljivega tehničnega znanja, in kasnejšega prilagajanja širšemu okusu, ki pa ni bilo po okusu same skupine. Tu vmes se odpira širok prostor možnosti, ki ga Ulan Bator polnijo s stilom. Že dejstvo, da je tokrat večina besedil v francoskem jeziku, kaže na to, da je osebna izpoved v prvi vrsti. Obenem je petje je še za spoznanje bolj potisnjeno v ozadje, bliže je šepetanju v uho. Nekaj elegantne harmonike še podčrtuje njihovo pripadnost, ki so se ji v svojih zagnanih začetkih odrekli vprid mednarodnemu priznanju (vprašanje pa ostaja, če bi mi sploh vedeli za Ulan Bator, če ti ne bi delovali mednarodno). Kakopak tule ni vse podvrženo eleganci, skupina zna preiti v kontroliran drnec s swansovskim pridihom, se nenadoma ustavi, in spet pospešuje. Blesti v pretanjeni medigri širokega nabora glasbil, ki nikoli ne posiljuje glavnega motiva pesmi, in se nikdar ne izgublja v brezglavi navihanosti. Ulan Bator skozi igranje iz sebe čakajo na tisti magični “abrakadabra” in ga poskušajo ujeti v pesem. In če kaj manjka, so to prepoznavne pesmi, take, ki bi ostale v spominu tudi po preposlušanju albuma v celoti. Lahko pa le, da je tako album pravzaprav mišljen, kot tematska celota, in ga je potrebno tako tudi použiti.
(Rock Obrobje, januar 2016)

Janez Golič