ULAN BATOR
Stereolith
(Bureau-B, 2017)

Bliža se 25.obletnica delovanja mednarodne zasedbe Ulan Bator in nič ne kaže, da bi se njihova dejavnost upočasnila. Komaj leto je minilo od prejšnjega albuma Abracadabra, že je tu nov dosežek Amauryja Cambuzata, ki pooseblja Ulan Bator, album Stereolith. Morda gre za relativno visok tempo ustvarjalnosti pripisati novemu založniku, nemški založbi Bureau-B, ki sicer večinoma skrbi za ponatise domačih, se pravi nemških elektronskih oziroma kar krautrockovskih plošč. Prej se je Amaury večinoma opiral na lastne sile, imel je založbo Cobra, s čimer je povezana tako finančna kot organizacijska skrb. Sedaj je to breme padlo na založbo, ki ve, kako se stvarem streže. Rezultat je album, ki je produkcijsko na ravni, ki ustreza umetniškemu stremljenju avtorja.
Namreč, ni bilo vedno tako. Ulan Bator so se iskali, prevečkrat našli zavetje v glasbenem miljeju, ki prvenstveno ni bilo „njihovo“, naj si bo to newyorško podtalno dogajanje skozi 80. in 90. leta ali celo nekaj, kar je dišalo po angleškem brit-popu. Zadnja leta so se le obrnili k evropskemu izročilu, tistemu, kar jim je bliže. Amaury s priložnostnimi glasbeniki sedaj izvaja atmosferično, razpoloženjsko glasbo, delno še vedno poje, ali bolje, šepeta, v francoskem jeziku, kar je del njihovega šarma. Seveda njihov kredo le ne dopušča prepuščanja samozadostni melanholiji, vmes so še vedno slišni elementi, ki motijo brezskrbni tok sanj. Če lahko sklepamo iz naslova albuma, Amaury se enako dobro počuti na obeh straneh, na svetlobi in v temi. Jin in jang sta pri njem sklenjena v celoto.
Razpoloženjska glasba na način Ulan Bator zahteva primeren produkcijski prijem. V tem smislu lahko ponovno izpostavimo naslov albuma Stereolith. Dva svetova zlita v eno. Analogna, organska zvočna tvarina se popolnoma zlije s sintetičnimi zvoki. Dva svetova postaneta povsem prepletena, neločljiva. Ali drugače, prav vseeno je, ali ritem drži napeta opna bobna ali digitalni posnetek tega. Podobno velja za ostale bogate sestavine te glasbe, ki je prav zaradi zvočne obdelave stalno v gibanju. Še petje oziroma šepet je potopljeno v zvočni tok in postaja integralni del tega. Nič ne prevladuje, nič ni odveč. Na prvi posluh sicer izstopi, pritegne nekaj vokalnih linij, a kasneje je jasno, da to ni namen. Namen je širši in splošen. Dotika se namena in pomena glasbenega udejstvovanja, odpira temeljna vprašanja na relaciji glasbenik-poslušalec. Kdo se komu prilagaja in zakaj. Še toliko bolj dandanašnji v poplavi širokih možnosti in priložnosti, kjer večinoma preživi le populizem skozi sredinski tok. Ulan Bator na albumu Stereolith so „moderni“ le zato, da bi lažje izrazili sebe.
(Rock Obrobje, februar 2017)

Janez Golič