ULVER
ATGCLVLSSCAP
(House Of Mythology, 2016)
S koncertnimi posnetki se je že davno tega “goljufalo”. Nekateri so kasneje v snemalnem studiu popravljali določene dele, predvsem petje, oziroma tisto, kar v živo ni zveneli najbolje. Drugi so rezali in lepili posamezne dele različnih izvedb iste skladbe v “definitivno” koncertno različico. Tretji so studijske posnetke preprosto opremili z glasom občinstva in to ponudli kot koncertni posnetek... Konec koncev je pomemben končni vtis, posnetek objavljen na plošči. Prenos koncerta v domačo sobo je vedno samo približek.Norvežani Ulver so šli korak naprej. Serijo 12 koncertov so izvedli natančno zato, da bi kasneje iz teh posnetkov sestavili “ultimativni” koncertno-studijski hibrid. Obenem je le tretjina gradiva že znanega, ostalo so nove kompozicije, v veliki meri kar improvizirane na licu mesta. Oziroma v primeru Ulver je improvizacija naslonjena na obredno-psihadelično podlago, ki po svoji naravi že ponuja široke možnosti “nanosov”. Komaj slišen je njihov začetni black-metalski zvok, k sreči se niso obrnili niti v simfo oziroma progresivni rock, solističnih eskapad na posnetku praktično ni. V ospredju je skupinska igra, kjer si vsi po CANovsko podajajo motive, jih dopolnjujejo, gradijo teksture iz glasbil, ki jih je skozi obdelavo zvoka težko prepoznati. Pred nekaj leti so celo posneli album priredb manj znanih psihadeličnih pesmi iz šestdesetih let, kasneje sodelovali z drone-metalci Sunn O))), kar se že močneje zrcali v novi glasbi.
Ampak zakaj so Ulver te posnetke naredili v živo? Kaj ne bi bilo laže vse posneti in zmanipulirati v studiu? Očitno je v nastopu pred občinstvom nekaj neustavljivo privlačnega, čeprav so kasneje občinstvo povsem izbrisali iz posnetkov. Tudi koncertni zvok je tako poseben, mogočen in zabrisan obenem, da ga ni mogoče poustvariti v “mrtvem” studiu. Tam so si le vzeli čas in potrpežljivo in natančno rezali, lepili, nasnemavali, urejali... Skoraj dve leti. Iz spontanih nastopov je nastal premišljen izdelek, natanko sekundo krajši od maksimalnega trajajanje CD plošče. Posnetki so se miksali v hiši, kjer so bivali in delovali že preminuli Coil, vse v veliki želji, da bi se na posnetke prenesel duh te kultne angleške skupine. Če razjasnim še zakodiran naslov plošče, ATGCLVLSSCAP so začetnice astroloških znamenj, je jasno, kam nese Ulver.
Zagotovo je bil skrbno premišljen tudi vrstni red skladb. Šele v zadnji četrtini se pojavi pravo petje, ki je kar preveč izčiščeno in poslušalca naenkrat vrže iz kozmičnih sanjarij. Melodramatičen napev naenkrat razbije vso magijo predhodnih devetih zapisov. Naenkrat je jasno, da so Ulver zgrešili bistvo vplivov, ki bi se jim tako radi približali. So iz drugega sveta.
Kakorkoli, tri četrtine albuma je vsaj dober poskus. Če ne drugače, poslušanje je mogoče tudi ustaviti pred koncem albuma. Žal pa namen samih Ulver zagotovo ni tak.
(Rock Obrobje, januar 2016)
Janez Golič
