RAZLIČNI IZVAJALCI
Umbrellas In The Sun DVD
(LTM, 2005)
Glasbeno diletantsko, a idej polno gibanje kar kliče po reciklaži. Mladih izvajalcev, ki se sklicujejo na izvirni post-punk, je vsak dan več, obenem se po svoj kos pogače vračajo veterani, ne počivajo niti glasbene založbe s številnimi ponatisi. Konec koncev je prav pred kratkim izšla tudi prva knjiga v celoti posvečena post-punku (glej prejšnjo številko Muske). Post-punk ni bila le glasba. Bil je uglasbljenje pogledov, združevanje različnih, takrat, konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let, sodobnih umetniških praks. Koncerti so postajali vse bolj gledališki, multimedijske instalacije so vključevale predvsem sodobno, post-punk glasbo. Video, v korporativnem okolju bolj ali manj promocijsko orodje, je v neodvisnem okolju pomenil medij, ki ga je bilo potrebno izkoristiti po svoje. Spet diletansko, a s polno idej.
Neodvisne rockovske založbe so zelo kmalu, ko je bilo le finančno dosegljivo, začele z video produkcijo. Industrijsko elektronska skupina Cabaret Voltaire je bila celo sploh prva, ki je na videokaseti objavila dolgometražno zbirko »spotov«. Založba LTM (Les Temptes Modern) pa je pred kratkim s treh zbirk videospotov skompilirala za dobri dve uri trajajoč DVD, odličen dokument začetne neodvisne glasbene video produkcije.
Umbrellas In The Sun prinaša izbor spotov izvajalcev, ki so v letih 1979 do 1987 snemali za tri medsebojno povezane glasbene založbe – angleško Factory, Factory Belelux in Les Disques du Crepuscule. Večina teh že tedaj ni bila širše znana, včeraj so bili praktično pozabljeni, danes so vsaj z videospoti ponovno obujeni. Po današnjih standardih so ti spoti že zastarali; slika je večinoma porazna, v najboljšem primeru znosna, kadriranje počasno, a v zamišljenem razmerju z glasbenim ozadjem. Pomembna je bila pač etika »naredi sam«, s skromnimi sredstvi in orodji doseči želeni učinek. In tisti, ki so že tedaj ciljali na komercialni uspeh, so izpostavili svoj videz, tisti z umetniškimi ambicijami so večjo pozornost namenili vsebini oziroma, v večih primerih, občutjem urbane tesnobe.
V splošnem videospoti pomenijo nujno zlo, promocijsko orodje, s katerim izvajalci posredno opozarjajo na svojo glasbo. Tudi zbirko Umbrellas In The Sun lahko razumemo tako. Ob New Order, Cabaret Voltaire, Tuxedomoon in A Certain Ratio dobimo zraven množico izvajalcev, ki se nikoli ni prebili iz kultnih okvirjev, a so zato soustvarjali izredno pomembno gibanje.
Svoj čas je bilo domače dogajanje takorekoč sinhrono z gibanjem v svetu. Očitno je danes tehnologija postala dovolj dostopna, da se na glasbenem DVD-ju pojavljajo izvajalci, ki nikoli niso imeli komercialnega potenciala. Na kaj napeljujem? Na podoben domač DVD z izborom video produkcije z začetka osemdesetih let. Prepričan sem, da ne bi v ničemer zaostajal za »tujino«.
(Muska, julij 2005)
Janez Golič
