THE UNITS
History Of The Units: The Early Years 1977-1983
(Community Library, 2009)

V obliki manifesta zapisana izjava, da bodo izvajali glasbo, ki je pred njimi ni nihče, v razburljivem letu 1978 še ni bila povsem utopična. The Units iz San Francisca so nastali ob pravem času in na pravem mestu, za seboj pustili nekaj antologijskih posnetkov in zatem delili usodo mnogih. Še preden bi revolucionarni značaj začeli vnovčevati v korporativnem okolju, so neslavno razpadli in preprosto izginili. Zlato obdobje je popisano do zadnje podrobnosti, tudi po zaslugi zanesenjaka Damiana Ramseyja, ki je zasnoval spletno stran synthpunk.com in postavil The Units na vrh spiska tovrstno pomembnih zasedb. Težava je bila le v tem, da je bila večina njihovi posnetkov dosegljiva le na redkih vinilnih ploščah in bootlegih sumljive kvalitete. Po dveh letih mukotrpnega zbiranja in remasteriziranja starih posnetkov so zgodnja dela Units le zbrana na legalni CD plošči.
Na 24 podrobno popisanih straneh priložene knjižice izstopa logotip prometnega znaka za prepoved, v katerem je vrisana električna kitara. »No Guitars« je bil njihov slogan, takratna predpostavka popularno-rockovske inovacije, blizu katere se je skrivala nevarnost koketiranja s povzdignjenimi formami t.i. progresivnega rocka. Ampak, The Units so nastali leta 1978 v San Franciscu (letnica v naslovu, 1977, je samopromocijsko zavajanje tipa »bili smo eni prvih«), ko je v mesto vsemogočih čudakov že udaril val nove senzibilnosti. Zato so njihove kompozicije dovolj jedrnate in podčrtane z urbanim utripom. Zazrte so v tehnološko napredno prihodnost in obenem že izražajo vso potujitveno tedanjost. V tem smislu in tudi po izrazitosti glasbenih idej so najbolj uspele pesmi High Pressure Days, Cannibals in I-Night, vse nosijo de-evolucijski pomislek. Da, Devo so njihovi najbližji »sorodniki«, čeprav jim tudi v klubskem okolju San Francisca ni težko najti sorodnih duš. Tuxedomoon so delovali kot del gledališke skupine, Screamers nikoli niso objavili studijske plošče, ampak naj bi bil njihov »album« pravzaprav kar enourni videozapis. Če dodamo še The Residents in Chrome, so The Units imeli takorekoč pri roki dovolj snovi za premislek o lastnem delovanju. Na CD plošči tega sicer ni videti, ampak integralen del njihovih nastopov so bile video projekcije na platno za odrom. Iz nekaterih, bolj filmskih zvočnih zapisov, tega ni težko uganiti.
Samo ugibamo in špekuliramo lahko, kam bi jih neslo vnaprej. Klubska scena v San Franciscu je po nasilni smrti župana Harveya Milka zamrla, večina skupin je razpadla, Tuxedomoon so se preselili v perspektivnejšo Evropo, The Units pa so poskusili prestopiti v višji popularni razred. Podpisali so za založbo CBS in v zadnjem letu delovanja po Zahodni obali že ogrevali nastope angleških pionirjev futurističnega elektro-popa Soft Cell, Garya Numana in Ultravox. The Units so za CBS objavili le dva singla in posneli album, ki ni nikoli izšel, in šli v legendo. Razlogi za razpad skupine ostajajo zaviti v tančico skrivnosti. Za njimi je ostal odličen dokument ne le ene skupine, temveč celotne scene, prostora in obdobja. Dokument, v katerem je moč zaznati odprtost idej, predvsem zavračanje modnega in uniformiranega uporništva, ki so ga zamenjali s cinizmom in potujitvenim efektom poznega kapitalizma. V glasbenem deležu je prepoznati celo zasnovo post-rocka, The Units pa so pravi čas razpadli, da jih niso oplazila sintetizirana »osemdeseta«. Tako njihove glasbe še ni nagrizel zob časa.
(Muska, september-oktober 2009)

Janez Golič