UTE LEMPER
Punishing Kiss
(Decca/Multimedia, 2000)

Ute se je proslavila kot izvrstna interpretka nemških kabaretnih songov in francoskih šansonov. Sedaj po več kot petnajstih letih se je odločila za vdor v sodobnejši teritorij. S svojimi odličnimi zvezami in z leti zgrajeno reputacijo je uspela prepričati uveljavljene avtorje, da so prispevali pesmi pisane na njeno, s črnim usnjem tesno oprijeto kožo. Večini je nemški kabaret blizu in se jim ni bilo težko prilagoditi naravi njene interpretacije. Nick Cave je uvodno Under The Water celo položil v usta dekletu, ki jo utaplja njen fant in sedaj pod vodo prav poetično razmišlja o svoji smrti. Lahko jo vzamete tudi kot nadaljevanje Where The Wild Roses Grow, le da jo Ute prestavi na oder kakega hollywoodskega musicla. Bolj svoja in prevsem boljša je v skozi stisnjene zobe zadržanih izpovedih, še posebej, ko se izvije v jeznih krikih iz polnih pljuč. V naslednji morilski baladi, izvrstni Case Continues, kjer z baritonom pomaga Neil Hannon iz Divine Comedy in vzpostavlja podoben ljubezensko-sovražen odnos, se Ute v vlogi žrtve še enkrat sprašuje, če je v njem kljub umoru ostal vsaj kanček ljubezni. Svojo nemško gracioznost izkaže v Streets Of Berlin, ko išče moško žrtev, ki bi ji prikrajšala za spanec vsaj eno noč. Posebej spoštljiva je v dveh Waitsovih pesmih, za spremembo aranžersko skromnih, da bi se le približala navidezni okornosti originala. Vmes pa je pritaknila še original Kurta Weilla, da bi jasno pokazala na svoje korenine.
Ute v pobožni želji združevanja blišča ameriškega musicla, če ne kar sredinskega orkestriranega popa, starih songov socialno angažirane vsebine ter držo nemške fatalne ženske ni povsem uspela. Izumetničen videz kvazi upornice ne gre skupaj z boemsko vsebino nekaterih pesmi, bolje učinkuje v izoliranem avantgardističnim sklepnim dejanjem, ki ji ga je pripravil Scott Walker. Pravi dramski kos se razvija po svoji dinamični liniji, gradi s pomočjo velikega orkestra in pada v osamo natančnega vokala. Ko bi le lahko pozabila na šelest zelenih bankovcev in nadaljevala pot po evropskih kabarejih, ameriški pop trg pa prepustila Madonni in njej podobnim. Tako je, žal, pristala nekje vmes.
(Muska)

Janez Golič