Konec leta 2014 je izšel tretji, in po vsej verjetnosti tudi zadnji album angleške kantavtorice Vashti Bunyan.
Heartleap je končno album, ki si ga je vedno želela posneti. Sama. V duhu in kontekstu lastne filozofije, znanja, občutkov in tistega ustvarjalnega zanosa, ki ga v sebi pestuje že dobrih 50 let. Minimalizem, izpeljan v popolnost. Lirika ujeta v fragmente spomina, čisti odbleski preteklosti, trenutki, ujeti in podoživeti v posameznih pesmih. Minimalistična glasbena podlaga, čisti naredi sam pristop. Glas, ki drhti in vibrira in v barvi zvoka prikliče vizije miru in spokojnosti.
Z velikim veseljem sem zato po elektronskem mediju zapisala najin pogovor iz januarja 2015.

Uvodoma bi te najprej vprašala, kakšen je bil tvoj osnovni pristop pri ustvarjanju novega albuma Heartleap?
Album Heartleap sem ustvarjala dolgih sedem let, z vmesnimi premori, seveda. V bistvu sem se mu bolj posvetila v zadnjih dveh letih, ko sem se odločila, da bom pesmi tudi sama producirala. Med tem časom sem se veliko naučila o tehnologiji snemanja in ugotovila, da ob tem pravzaprav zelo uživam. Všeč mi je preprosto dejstvo, da si za vse lahko vzamem čas in nisem vezana na strogo odmerjeni čas v studiju.

Album je izšel pri založbi FatCat, pa me zanima, kako si zadovoljna s svojim položajem pri založbi?
Založba FatCat je že leta 2005 izdala album Lookaftering in bili so izjemno prijazni tudi, ko sem prišla do svojega “naslednjega” albuma. Potrpežljivo so mi podaljšali datum izzida, od 2008 do 2010, ne da bi mi karkoli očitali ali vzbujali občutke krivde.

Kakšni so bili tvoji prvi občutki, ko je album nastajal, osnovna ideja, morda celo navdih pred samim ustvarjanim procesom?
V bistvu nisem imela nobenih fiksnih idej, saj nisem bila niti povsem prepričana, ali si sploh želim posneti še en album. Minilo je celih 5 let med mojima prvim in drugim albumom; to je podobno kot knjiga, ki se zaključi v trenutku mojega življenja, ko nisem bila povsem prepričana, ali imam sploh še kaj zanimivega za javnost. Toda sčasoma so počasi vame vstopale nove pesmi, in spoznala sem, da si želim posneti vsaj še ta album.

Glasba z albuma je ponovno zelo čustvena, pa me zanima, kako težko jo izvajaš v živo, pred občinstvom?
Ja, res, nove pesmi je v živo težje izvajati, kot recimo med snemanjem v studiju. Pred kratkim sem imela nekaj nastopov skupaj z Garethom Dicksonom, samo kitara brez nobenih drugih instrumentov in upala sva, da bodo pesmi same po sebi dovolj močne, da se bodo razvile v različne, drugačne smeri.

Kako ustvarjaš, kako poteka delo v studiu in kako različen pristop do glasbe imaš, ko si sama na odru, v gledališču ali v skupini?
Samostojno zelo malo nastopam. Ko je izšel album Lookaftering, sem bila nekaj let na turneji s skupino, včasih nas je bilo šest, včasih štirje ali tri. Toda vsaka od kombinacij je bila po svoje navdihujoča in specifično drugačna.

Si razpoznavna kantavtorica, kitaristka, pevka in producentka, kako se počutiš v vseh teh vlogah ?
Hvala! Včasih se težko sprejemam kot resno glasbenico in to samo zato, ker sem imela vmes dolgoleten premor, ko glasbe preprosto ni bilo v mojem življenju. Včasih gledam vse te ljudi, ki so igrali v moji skupini in razmišljam o njihovi predanosti; vse od otroštva, da se naučijo glasbene teorije, da se naučijo igrati na instrumente v popolnosti, da se naučijo brati glasbo, skratka vse to, kar sama ne znam. Sama delujem povsem instinktivno, imam namreč zelo malo prave glasbene vzgoje.

Kakšne spomine ti naplavlja otroštvo? Kakšna glasba te je navduševala v preteklosti?
V glavnem je bila to očetova zbirka klasične glasbe na krhkih ploščah na 78-ih obratih in kasneje nagnjenje k pop glasbi 50-ih let, ki si jo le stežka slišal na radijskih postajah tistega časa. Radio Luxemburg je bil v pomoč. Vedno mi je bil všeč način, kako so lahko tiste zgodnje pop pesmi veliko izpovedale z minimalnim naborom besed.

Način kako pišeš pesmi, kako razmišljaš, sprejemaš svet, pove v bistvu vse o tebi. Tvoja glasba in besede na zadnjem albumu bodo nedvomno navdihnile nekoga; kaj meniš?
Ko pišem pesmi je zadnja stvar, ki mi pade na misel, da jo bo mogoče poslušal še kdo drug. To pride kasneje, ko se odločim, da bom mogoče srečna, da jo bo slišala mogoče še kdo drug, ponavadi je to moja hči ali moj partner. To je v bistvu takle močan občutek, ko se povsem razgališ v procesu nastajanja nove pesmi.

Kako doživljaš današnji trenutek? S kom ali čim se počutiš še posebej blizu, povezana?
Vedno sem bila zelo izolirana, samotna avtorica, še posebej pri tem albumu, tako da v zadnjem času nisem poslušala veliko nove glasbe. Celo z mojimi sodobniki čutim le malo povezave, ker se v bistvu nismo nikoli v resnici srečali, tako da se mi zdi zelo čudno, ko danes vidim da sem kategorizirana med Brit-folk glasbenike sedemdesetih. V tistih časih se nikakor nisem počutila, da sem del kakršnega koli gibanja.

Vem, da ne govoriš rada o preteklosti, a vendar te bom vseeno vprašala, ali mogoče obžaluješ kakšne tvoje odločitve iz preteklosti? Kaj meniš?
V bistvu samo to, da sem glede na moje občutke zaradi neuspeha plošče Just Another Diamond Day tako močno obrnila hrbet glasbi, da sem celo svojim otrokom takrat odtegnila glasbo. Prikrajšala sem njihovo glasbeno otroštvo in v tistih letih jim nisem nikoli niti pela. Razen tega, ne, nimam nobenih obžalovanj. Vse skupaj se je namreč razvijalo na način, kot to ocenjujem danes, da lahko do preteklosti občutim samo neznansko hvaležnost.

Kako si se spreminjala tekom let, kako drugačna je Vashti danes v primerjavi s tisto pri 30, 40, 50 ali 60-ih? In kakšne izkušnje imaš kot umetnica v tem kaotičnem glasbenem poslu?
Odrasla sem (upam!). Med 25 in 50 letom sem živela zelo ruralno z otroki in živalimi. Potem smo se vrnili v mesto, kjer zadnji dve desetletji živim srečno, čeprav z manj živalmi in celo večjo družino.
Drugo vprašanje je tisto, ki napeljuje, da bom spregovorila o vseh težavah, ki jih pogojuje dejstvo, da sem ženska. Nikoli nisem poudarjala tega, namreč, da so moju neuspehi vezani na to, da sem dekle ali ženska. Mislim, da je edina pot, da stopimo skupaj to, da presežemo vse te razlike tako, da jim ne posvečamo pozornosti.

Berem, da si album Heartleap skoraj v celoti posnela sama in ga tudi producirala, digitalno, potem ko so te zavrnili na glasbeno tehničnem tečaju, zgolj zato, ker si bila ženska določene starosti. Je to res? Še vedno… in kako to komentiraš?
Bila sem besna, seveda, toda po drugi strain je bila to dobra stvar, ki me je prisilila, da sem še bolj determinirano pristopila k stvari, da sem se nekaj naučila in naredila samostojno. Nisem prepričana, da bi me zavrnili, če bi bila”moški določene starosti”, tega ne bom nikoli izvedela. Toda, to je bilo pred 12 leti in prepričana sem, da se stvari dandanes odvijajo boljše. Tako vsaj upam, vsekakor.

Razpoznavna si po o liriki, intimni, vendar hkrati subverzivno občutljivi in dovolj močni, da v odtenkih skiciraš svojo življenjsko zgodbo. Ali le fragmente le te (besedilo v pesmih Mother, The Boy, Gunpowder....). Ali si kdaj razmišljala, da bi napisala avtobiografijo?
Ja, to je moj naslednji veliki project. Otrokom sem obljubila, da bom začela pisati zgodbo, ko bom zaključila z glasbo na albumu. Tako, da moram držati besedo. Zna biti, da bo zelo težko zapisati, kako so se stvari odvijale, kako je bilo v preteklih desetletjih, še posebej v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Toda veselim se tega izziva in poskusa sploh.

Je torej Heartleap resnično tvoj zadnji album?
Mislim da. Ogromno časa je bilo potrebno, da sem napisala, aranžirala, posnela in založila samo teh deset pesmi in samo misel, da bi jih našla dodatnih deset, je kar strašljiva. Rada bi delala z drugimi ljudmi, in se mogoče preizkusila v drugačnih, različnih glasbenih idejah. Nikakor pa nočem spet obrniti hrbta glasbi, to je zagotovo.

(Rock Obrobje, marec 2015)

Varja Velikonja

glej še portret Vashti Bunyan iz leta 2007.