Portret: Vashti Bunyan

Leta 1945 rojena Londončanka Vashti je bila na nek način upornica. Šolanje na prestižni Fine Art Oxfordski univerzi je ni pritegnilo, špricala je predavanja (njen koncept umetnosti: umetnost je umetnost v kateremkoli mediju, se preprosto ni ujemal z vseprevladujočo pedagoško kliko na šoli) in namesto tega sama preigravala kitarske rife in pisala pesmi. Starši seveda niso bili niti najmanj navdušeni nad prekinjenim študijem in so ji predlagali, naj se namesto tega poroči. Pri osemnajstih je na počitnicah pri svoji sestri v New Yorku odkrila album Boba Dylana The Freewheelin' Bob Dylan in se dokončno prepričala, kaj hoče v življenju početi. Pisati pesmi, ustvarjati popolne pop melodije, sama, le ob spremljavi kitare. Primerov v takratni pop kulturi ni bilo veliko, sama je recimo prisegala na stil Carole King. Ali kot mi zaupa v najinem elektronskem »klepetu« iz oktobra 2007: Odraščala sem ob poslušanju klasične glasbe, toda vzporedno sem spremljala tudi pop glasbo. Pesmi Buddyja Hollyja, Everly Brothers, Rickyja Nelsona so bile naravnost čarobne. In potem da, odkrila sem Boba Dylana in njegove pesmi so mi bile poučne na več načinov, ne samo glasbeno. Nadebudno kantavtorico je vzel pod okrilje svoje založbe Immediate takratni pop impresarij, znameniti menedžer Rolling Stonesov, Andrew Loog Oldham. Priskrbel ji je prijetno skladbico tandema Jagger-Richards Some Things Just Stick in Your Mind, pisalo se je leto 1965 in to je bil njen prvi singl. In obenem tudi začetek nesporazumov z glasbenimi poslom, v katerega je padla povsem nepripravljena. Ponujala je svoje pesmi, svojo vizijo pop skladbic, lasten glasbeni izraz, naletela pa je na popolno nerazumevanje in milo rečeno, neposluh. Oldham in glasbeni tisk sta ji že tlakovala vzporedno pot ob drugi zvezdi takratne angleške scene, Marianne Faithful. V tisku so jo najavljali kot novi »ženski Dylan« ali »nova Marianne Faithfull«, čeprav ni bila nič od tega. Zadostuje že pogled na naslovnico prvega singla in vse vam bo v trenutku jasno. Toda Vashti ni bila iz takega testa; želela je skladati, želela je oblikovati svoj stil, neodvisno od želja menedžerja in glasbene založbe. Uspela je doseči vsaj to, da so njeno pesmico I Want to be Alone, uvrstili na stran B singla. Brez posebnega odziva oziroma navdušenja v javnosti so ostali tudi posnetki iz leta 1966, ki jih je posnela za založbo Columbia, toda uspeh je bil že to, da sta bili skladbi Train Song in Love Song njeni avtorski. Skladbe, ki jih je posnela v letih 1966-67 pri založbi Immediate, od prekrasne Winter is Blue, ali pa Coldest Night Of The Year ali pa I'd like To Walk Around in Your Mind, pa so ostale vse do pred kratkim neobjavljene.
Razočarana nad sprejemom njenega dela, nad razmerami v glasbenem poslu, je potegnila radikalno potezo. Nekako v duhu tistega boemskega obdobja je dobesedno zapustila vse, kar jo je do takrat obkrožalo, starše in dom v Londonu, glasbo, in skupaj s svojim bodočim možem, slikarjem Robertom Lewisom, za dobrih trideset let začrtala povsem novo poglavje v lastni biografiji.
Vmes se je seveda dogajalo življenje. Umik na deželo, potovanje med škotskimi vasmi, irskim obrežjem, ljubezen, rojstvo treh otrok, delo in preživetje na tak ali drugačen način. Romantično smešno je bilo pravzapra vse skupaj, toda takrat se to ni čutilo na tak način, je njen komentar na popotovanje na Isle of Skye, kjer je Donovan postavil svoj koncept Utopične skupnosti tako, da je naseljeval prazne in zapuščene hiše z umetniki in glasbeniki. In prav med prvim potovanjem po deželi so se začele porajati pesmi, ki so kasneje ugledale luč sveta na albumu Just Another Diamond Day (Phillips 1970). Veliko zaslug za to ima producent Joe Boyd, ki je prepoznal večno eteričnost lirike in melodij, ki v veliki meri zaznamujejo ta album. Prepričal jo je, da so pesmi tako dobre, da jih na vsak način mora arhivirati in dokumentirati. In držal je obljubo. Na koncu potovanja jo je odpeljal spet v London, v studio, kjer so ji je pri snemanju pomagali znani glasbeniki: Robin Williamson iz Incredible String Band, Dave Swarbrick in Simon Nicol iz Fairport Convention in še posebej Robert Kirby. Po končanem snemanju se je Vashti vrnila na Škotsko, in za eno leto popolnoma pozabila na vse skupaj. Album, ki je nastal sicer že leta 1968, je izšel dve leti kasneje in spet povsem zaobšel širšo javnost. Tudi Vashti s končnim izdelkom ni bila zadovoljna, še več, imela je občutek, da je že drugič v življenju stopila na tanek led. Album je bil namreč zmiksan tako, kot ga sama ne bi nikoli, tudi instrumentacija je bila na trenutke preveč bohotna in niti na misel ji ni prišlo, da bi izdelek recimo promovirala. Vrnila se je spet na deželo in vse do leta 1998 povsem pozabila na glasbo.
Z nekoliko časovne distance danes ocenjuje svoje pretekle poteze predvsem v duhu mladostnega revolta nad neprepoznavnostjo, bila je premlada, neizkušena in prepuščena sama sebi, čutila je močan pritisk medijev in počutila se je enostavno zmanipulirano. Nič ni bilo tako, kot si je zamišljala. Ali kot to najbolje pove sama: Mogoče nisem dovolj vztrajala tudi zato, ker sem bila dekle, zelo sramežljiva, mlada. Celoten tehnični del snemanja glasbe me je zelo zanimal, toda nikoli se nisem izpostavljala in ponujala moje ideje, ker sem bila preveč sramežljiva in nemočna. Težko sem prodrla z idejami in konceptom, kar pa je dejansko izšlo v javnosti podpisano z mojim imenom ni bilo tisto, kar sem hotela. Ampak, zgodba se za nas tule pravzaprav šele začne.
Dobrih trideset let kasneje je Vashti Bunyan brskala po internetu. Zgolj iz radovednosti je v iskalnik vpisala svoje ime in na veliko začudenje spoznala, da ima njen album danes med glasbenimi navdušenci posebno, dobesedno kultno mesto. Začudeno je ugotovila, da se na eBayju prodajajo kopije albuma Diamond Day po 900 funtov in več…Bilo je nenavadno, skorajda nerealno.
Sama sem za Vashti Bunyan prvič slišala po zaslugi Devendre Banharta, ki je nanjo seveda opozoril čisto po svoje. Že to je bil zame v bistvu ključen in navdušujoč podatek. Na prste ene roke lahko prešteješ boeme in glasbenike tipa Devendra Banhart, ki dandanes ustvarjajo glasbo s primesjo nekdanjega kantavtorstva, lirizma, popolne umetniške svobode, neujetosti, otroškosti in hkrati osebne suverenosti. Da, zelo mi je všeč in referenca z njegove strani nikakor ne more zgrešiti. Dodatna vzpodbuda za pogovor je bila tudi izdaja plošče Some Things Just Stick in Your Mind- Singles and Demos 1964-1967, ki je pravkar izšla (oktober 2007) pri založbi FatCat. Dvojni CD, ki je ime povzel kar po istoimenskem singlu iz leta 1965, ima v tem trenutku dvojno vlogo. Prvič ponovno predstavlja zgodnje single in številne neizdane demo posnetke, ki jih je Vashti kdajkoli posnela, pa nikoli skrbno arhivirala. Ob poslušanju zbranega materiala in niza prekrasnih pop pesmic danes še toliko bolj bije v oči ta dualnost boja z glasbeno industrijo, ki je neuspešno sicer, skušala predstavljati avtorico kot folk pevko. To je oznaka, ki je Vashti ni nikoli vzela zares, še več, ostro jo je zavračala, saj je v svojem bistvu le avtorica lastnih, osebnih in nežnih skladbic. In nič več kot to. Ali kot sama pove, v mainstream pop sem skušala prinesti preprosto akustično glasbo.
V elektronskem pogovoru z Vashti sem zato najprej izpostavila kako spontano, nenasilno in zgolj po zaslugi liričnega prvenca, katerega zvok ne pozabiš zlepa, se je odvijal njen novodobni comeback. Seveda sem srečna in izredno hvaležna Devendri, da je bil tako zvest advokat. Nikoli si nisem predstavljala, da obstaja zame še vrnitev h glasbi, pravzaprav mi vsak nov dan prinaša novo presenečenje.
Dobrih dvaindvajset let po nastanku danes kultnega albuma Diamond Day je Vashti živela bolj ali manj ruralno življenje. Poročena z mladostno ljubeznijo, obdana s tremi otroki in številnimi živalimi, so leta tekla v obnavljanu starega, tradicinalnega pohištva, obdelovanja polj, pridelovanja zelenjave in zelo skromnega življenja. Ločitev od moža pred trinajstimi leti je prinesla v njeno intimo nove spremembe. Sama se je skupaj z enim otrokom vrnila v mesto, no pred dvemi leti pa je tudi zadnji sin odšel v Ameriko, kar je Vashti odprlo nove prostore kreativne svobode. Zato se vprašanje o razliki med pisanjem pesmi nekoč in danes ponuja samo po sebi.
Odraščala sem v središču Londona in se pri triindvajsetih preselila na deželo. Po štiriindvajsetih letih odsotnosti sem se pred petnajstimi leti vrnila v mesto. Seveda sem mislila, da bodo moje nove pesmi bolj urbane kot pesmi na albumu Diamond Day, toda zdi se, kot da imajo pastoralna leta močan vpliv name, kajti tudi moje nove podobe definitivno niso urbane.
Glasbeni posel se je v več kot treh desetletjih zelo spremenil, podobno pa tudi Vashtin pogled na posel. V začetku sem bila prepričana, da bom lahko prenesla moje »nekomercialne« pesmi v mainstream pop. Ni mi uspelo, zato sem se umaknila na deželo in za nekaj dolgih let obrnila hrbet glasbenemu poslu. Toda, ko je bil moj album leta 2000 ponovno izdan in so kasneje predlagali, da bi bila naslovna pesem primerna za reklamo mobilnih telefonov, sem sprejela ponudbo. Ob tem sem pomislila, kako je pesem, ki sem jo nekoč pisala v obupu nad zavrnitvijo, danes dovolj dobra, da z njo tržijo mobilne telefone. Temu se lahko reče sladka ironija.
Fenomen ponovne izdaje albuma Just Another Diamond Day in predvsem njegovo sprejetje pri številnih avtorjih sedanjosti, sproža veliko vprašanj, socioloških, kulturoloških in muzikoloških. Občutek imam, da sta preživeli tako glasba kot lirika, ki pljuskata visoko nad ozke ovire glasbenega žanra (recimo folk glasbe), in ki se tudi v besedilih odmikata od tipične hipijevsko psihadelične dobe. Vashti je v svojih besedilih odmaknjeno avtobiografska, zapisovalka trenutka, občutka, dokumentira svoj pogled na droben detajl, ki je v bistvo cel njen svet. Hipnotično in eterično čisto, včasih otroško spontano, drugič podkrepljeno z njeno odkritostjo in čistostjo njene duhovne vizije, še posebej v tistih subtilnih niansah, ko vzporeja recimo človeške dejavnosti, ki so ujete v nek zaokrožen, naravni ritem sveta. Ali povedano drugače, njene pesmi so njeno življenje, neločljivo povezani, distanca med umetnikom in njegovim življenjem ne obstaja, verzi so elegantno napisani in večno navdihujoči. Kot nepredvidljivo potovanje, ki odpira in beleži zgodbe onstran predsodkov in vkalupljenega vedenja. In prav v tej pošteni filozofiji tiči po moje tista najglobja navezanost in spoštovanje, ki jo lahko glasbenik čuti do dela drugega glasbenika. In prepoznavni vpliv, ki so ga nove generacije pristno zaznale in dešifrirale v njeni poetiki.
Vashti je kitaristka in pevka, kantavtorica, ki jo zelo zanima delo v studiu. Snemanje je bilo od nekdaj moja velika ljubezen, prostodušno zapiše. Pravzaprav se je že pred snemanjem svojega drugega albuma Lookaftering (FatCat, 2005) veliko ukvarjala z domačim studijem. S prvim denarjem iz avtorskih pravic, ki so ji pritekle po reizdaji prvenca (leta 2000 je prvenec ponovno izšel na plošči pri založbi Spinney), si je kupila računalnik, domačo mešalko in glasbeni program. Tudi zato ji je album Lookaftering bližji kot prvenec, saj je bolj reprezentativen kot pa je bil denimo album Diamond Day v svojem času.
Vashti najraje deluje samostojno, čeprav zadnja leta sodeluje z nadvse pestro druščino glasbenikov. Ko me je Glen Johnson iz skupine Piano Magic povabil k snemanju pesmi, ki jo je napisal leta 2001, sem bila prvič po tridesetih letih spet v studiu. Počutila sem se kot v devetih nebesih in zdelo se mi je, kot da se pred menoj odpira novo življenje. Začela sem tudi nastopati v živo. V mladosti nisem veliko nastopala, zato si sploh nisem predstavljala, ali bom tega sposobna. Toda sčasoma sem se navadila in na odru nisem več tako prestrašena, kot sem bila. Moje pesmi nastajajo zelo počasi, košček tu, pa košček tam, veliko zabeležk v zveščiče in počasi se stvari spravijo skupaj. Nasprotno pa včasih ideja vznikne čez noč in pesem magično nastane v celoti. Pri nastajanju pop pesmi je najbolj pomembna melodija, toda tudi besede so lahko melodične. Mislim, da za dobro pop pesem ne obstaja poseben recept, ni pravila, in prav v tej zmuzljivi, težko opredeljivi značilnosti, leži vsa fascinantnost. Ali bo dosegla srca mnogih ali jo bodo slišali samo nekateri.
Vashti je mama treh otrok, vendar to nikakor ni bil tisti primarni vzrok, zaradi česar je povsem obrnila hrbet glasbi. Nezadovoljstvo je bilo spočeto takoj ob stiku s mukotrpnimi pravili glasbenega posla in promoviranja glasbe po ustaljenih vzorcih; materinstvo in skrb za otroke ter preživetje je za dobra tri desetletja pomaknilo glasbo na stranski tir. Seveda me je zanimalo, ali je med tem kdajkoli pomislila na morebiti drugačen scenarij lastnega življenja, na obžalovanje. Ne, ni mi žal za sprejete odločitve. Nisem povsem prepričana, ali bi se z otroci lahko ukvarjala tako, kot sem se, če bi ostala v glasbenem poslu. Mogoče bi zaradi pomanjkanja časa vsi trpeli, toda le kako naj to vem?Mogoče pa bi bila sposobna zvoziti obe stvari kar v redu, veliko ljudi to zmore. Naj povem, da imam tudi tri pastorke. Toda nikakor ni naključje, da sem se takoj po odhodu mojega zadnjega otroka od hiše lotila snemanja novega albuma Lookaftering.
Odličen nizozemski dokumentarec Ethernal children ( l.2006), ki sem ga pred kratkim gledala, nam v izhodišču zgodbe ponuja razmišljanja ta trenutek najbolj svobodnih in nekonvencionalnih kantavtorjev in boemov sodobne popularne glasbe. Mikrofon si z otroško spontanostjo in obenem zrelo individualno držo v smislu lastnega umetniškega kreiranja, neobremenjenega z nikakršnimi vzorci, delijo CocoRosie, Antony, Devendra Banhart in seveda Vashti Bunyan. In v filmu Devendra prostodušno pove, da je v Parizu odkril album (reizdajo) Diamond Day in v njegovem navdušenem slogu doda: Album je bil vse, kar sem tisti trenutek potreboval, bil je moja hrana, obleka, zrak. Glasba mi je tudi sicer rešila in osmislila življenje. Nisem imel agenta, založbe, vse kar sem takrat vedel je bilo to, da želim igrati. In za nasvet sem poprosil Vashti, poslal sem ji pismo in kaseto… . In ona ga je seveda vzpodbudila, naj nadaljuje. Danes mi Vashti v pogovoru sicer skromno zatrjuje, da preprosto ne verjame, da bi njena glasba kakorkoli vplivala na Devendro, recimo, ali na Joanno Newsom, tudi eno izmed fanic njene glasbe. Znan je recimo njen transatlantski duet na albumu Devendre Banharta Rejoicing in the Hand, ko je pridala svoj vokal v istoimenski skladbi z avtorjem, odmevni so bili njeni živi nastopi s Stephenom Malkmusom, vendar sama skromno dodaja: Joanna sploh še ni slišala za album Diamond Day, preden je posnela skladbo Milk Eyed Mender. Čutim, da so ti mladi glasbeniki ustvarili nek svoj lasten svet, v katerem pa lahko srečno oživijo tudi moje pesmi. In za to sem jim neizmerno hvaležna. Prepričana sem tudi, da so današnji mladi na splošno veliko manj cinični kot je bila npr. moja generacija, in vse to me navdaja z velikim upanjem.
S sodelovanjem na zadnjem albumu so ji svoj poklon izrazili tudi glasbeniki iz skupine Animal Collective, Piano Magic in tu je seveda očarljivo razpoznavni zvok klavirja Maxa Richterja. Resnično zanimiva družba sorodnih duš, ki v celoti ruši generacijske prepreke in kreira v spontanem muziciranju. Max Richter je bil čudovit producent, potrpežljiv in moder je pristopil k meni vsakič, ko se je kaj zataknilo, rekoč »To je čudovita skladba, resnično odlična…no, dajva poskusiva še enkrat; Skratka, opogumljal me je kot še nihče doslej sploh. Jaz sem bila tista, ki je bila in je še vedno izredno srečna. Glede na to, da sem vedno čutila, da so drugi veliko boljši glasbeniki kot sem sama, sem počaščena, če sem za koga seveda navdih.
Vashti Bunyan živi trenutno na Škotskem, v Edinburghu. Letos je med drugim sodelovala pri kompilaciji albuma Ballads of the Book, ki jo je pripravil škotski pisec Rodge Glass. Prispevala je pesem the Fire, album pa je zamišljen kot domiselno sodelovanje škotskih piscev in glasbenikov, ki jih je tokrat izbral Roddy Woomble iz skupine Idlewild.
Nove pesmi Vashti Bunyan naj bi, vsaj upam, izšle na tretjem album v začetku prihodnjega leta. Album bo produciral kantavtor in glasbenik Andy Cabic iz skupine Vetiver. Snemali bomo predvidoma doma v Angliji in Ameriki, v pesmih pa bom skušala zliti angleškost mojega porekla z ameriškostjo glasbe, ki jo imam rada, obljublja v pogovoru.
(Muska, oktober-november 2007)

Varja Velikonja