Portret: VAN DYKE PARKS

Če takorekoč istočasno na različnih koncih inovativni glasbeniki v zrelih letih omenjajo iste vplive, gre verjetno za več kot naključje. Gre prej za skladen razvoj idej, ki jih nekateri najdejo v bogati zgodovini popularne in še raje manj popularne glasbe. Je že tako, da so tisti, najvplivnejši, ostali za široke množice anonimni, iz kakršnih koli razlogov že; morda so preprosto prehiteli čas, morda njihovi promotorji še niso znali vtržiti njihovega potenciala, skratka, Van Dyke Parks kot kaže šele po tridesetih in več letih doživlja zasluženo hvalo.


MODERNA AMERIKANA

Jim O'Rourke je za potrebe knjige Secret History Of Rock avtorja Ronija Sariga izjavil nič več in nič manj kot sledeče: "Song Cycle je najbolje narejena plošča sploh. V tistem času je bil tip zagotovo največji glasbeni genij na zemlji. Na plošči so odlične pesmi z odličnimi besedili, neverjetno artikulirane. Vsak delček instrumentalizacije ima svoj smisel, tako glasbeno kot programsko. Plošče Vana Dykla Parksa so edina povezava med staro Amerikano in modernimi časi". V isti knjigi ga na vse pretege hvali tudi Sean O'Hagan iz High Llamas, ki so pod Parksovim vplivom posneli dolgometražni album Hawaii. Mimo Parksa ne more niti Michael Stipe, ko je po novem s svojimi R.E.M. stopil na teritorij sofisticiranih aranžmajev namesto dokaj neposrednega kitarskega rocka. Podobno razmišljajo še Jonathan iz Mercury Rev in člani belgijskih dEUS, ki so vsi s svojimi zadnjimi ploščami potrdili, da se njihova inovativnost skriva v bogato prelivajočih se teksturah zvoka.
Van Dyke Parks se je rodil v glasbeni družini leta 1943 v mestecu Hattiesburg v ameriški zvezni državi Mississippi. Pri štirih letih je igral klarinet, kot kratkohlačnik je pel v operah in zborih pod taktirko Artura Toscaninija, igral je manjše gledališke vloge na Broadwayu, po končanem študiju kompozicije pa se je priključil folk skupini Greenwood County Singers in se udinjal kot session glasbenik pri Disneyu.
Pri zgodnjih dvajsetih je odkril svet pop glasbe. Pomagal je kot gostujoči glasbenik skupinam The Byrds in Grateful Dead ter bil producent prvih plošč Randija Newmana, Arla Guthrieja in Ryja Cooderja. A usodno je bilo srečanje z Brianom Wilsonom iz Beach Boys. Po znamenitem albumu Pet Sounds je Wilson želel kompleksen zvok še nadgraditi in je Parksa povabil k sodelovanju tudi kot avtorja glasbe in besedil. Album pod delovnim naslovom Smile ni nikoli izšel. Wilson je želel raziskati izgubo ameriške nedolžnosti, kot nadaljevanje idej samega Van Dyke Parksa, in skupaj sta začela sestavljati nenavaden mozaik vtisov in glasbenih utrinkov. Uresničevanje ambicioznega projekta je ovirala vse večja Wilsonova odvisnost od trdih drog in končno njegovo slabo mentalno stanje, kar ga je na koncu pripeljalo v sanatorij. Obenem ostali člani Beach Boys niso bili zadovoljni s svojim ničevim deležem pri nastajanju plošče in so z vetom preprečili končanje snemanja. Prav tako s prevratniškimi težnjami Briana Wilsona ni bila zadovoljna založba. Vse je ostalo le pri skicah na trakovih in nekatere te pesmi so v drugih inačicah pristale na kasnejših ploščah Beach Boys ali na bootlegih. Smile pa še vedno lahko smatramo za največji izgubljeni pop album.
Album Song Cycle je vsaj približek tega, kar sta snovala Wilson in Parks. Snemanje in sploh nastajanje plošče prav tako ni bil lahek zalogaj; vse skupaj je Van Dyke pripravljal štiri leta in na koncu ponudil koncentrat idej v komaj kaj več kot pol ure. Vseeno, v teh triintridesetih minutah je zgoščenih toliko idej in posredno znanj in izkušenj, kot le na malokateri pop plošči. Van Dyke je nanjo uvrstil svojo interpretacijo cele zgodovine ameriške popularne glasbe do sredine šestdesetih let - od Georga Gerswina in Charlesa Ivesa do sodobnejšega jazza, kabareja in nazaj do všečnih melodij s Tin Pan Alleya. V več pogledih je ta album tisto, kar naj bi bil Smile - ameriški ekvivalent Stg.Pepper's - celovit konglomerat vplivov, kot odraz tistega časa in prostora. Van Dyke Parks je pop obliko pripeljal na rob umetnosti, njegove pesmi so več kot trominutne uniformirane "radio-friendly" uspešnice, so preudarne mojstrovine stalnih zasukov in domišljene lepljenke stilov.
Kljub močni podpori založbe se plošča ni dobro prodajala. Van Dyke se je moral udinjati drugje, predvsem kot session glasbenik, aranžer in pisec filmske glasbe, da je še lahko vzdrževal statusno raven, ki mu je omogočila ustvarjanje in objavo lastnih stvaritev. Kmalu se je njegovo zanimanje premaknilo izven Amerike, v glasbeno izročilo karibskega otočja, kjer je našel predvsem kalipso. Ta se najbolj pozna na njegovi naslednji plošči, že precej bolj strukturirani Discover America, kjer je objavil orkestralno predelavo Stars And Stripes Forever, medtem ko so preostale, večinoma avtorske pesmi, v razpoznavnem slogu z močnim kalipso poudarkom ob pomoči tolkalcev na kovinske bobne.
Na plošči Clang Of The Yankee Reaper se je lotil predelav skladb drugih. Bliže je musicalu, broadwayskim razkošnim predstavam, kjer je že kanaliziral svojo domišljijo. Aranžmaji, ki so bili prej skregani z vsemi pravili stopnjevanja in enovitosti, so sedaj že na pravem mestu.
Med dolgimi premori med svojimi rednimi ploščami je Van Dyke Parks skrbel za aranžmaje tako za Everly Brothers, Tima Buckleya kot tudi velikih rockovskih zvezd, med drugimi za U2 in Bruca Springsteena. Med pisanjem glasbe za filme (Bastard Out Of Carolina, Privat Parts) in celo manjšimi filmskimi vlogami, je našel čas za ploščo Jump, navdahnjeno z zgodbami Brera Rabbitta in zahajajočo dobo hollywoodskih musicalov. Leta 1989 izdana plošča Tokyo Rose pa v slogu pop operete jemlje kot temeljno idejo trgovske odnose med Japonsko in Ameriko, zagotovo nenavaden koncept za v osnovi še vedno pop album.
In nenazadnje, leta 1995, torej skoraj trideset let po zavrnjenih posnetkih za ploščo Smile, sta se Brian Wilson in Van Dyke Parks le našla skupaj. Album Orange Craft Art je romatičen spomin na Kalifornijo iz časov, ko so tja drli ljudje iz vseh koncev Amerike. Že svetlobna leta proč od bizarnih skic, ki rišejo precej drugačno podobo Amerike na plošči Song Cycle.
Prve tri albume Vana Dyka Parksa, Song Cycle, Discover America in Clang Of The Yankee Reaper je pred kratkim ponatisnila založba Rykodisc (distribucija NIKA). Če to priključimo uvodoma napisanim mislim, verjetno spet ne gre zgolj za naključje.

Janez Golič