VERYUSED ARTISTS
Pictures From A Privat Life 2xCD
(Samozaložba, 2005)
Dvojni redni albumi praviloma veljajo za komercialni samomor, založbe so se jih vedno otepale, kolikor je bilo to mogoče. Ali se skrči izbor v en album, ali se plošče objavijo posebej, z enim do dveh let razmika. Trženje glasbe ima pač svoje zakonitosti, ni dobro premalo, ni dobro preveč. Vse drugače je, če se izvajalec odloči za svoja načela delovanja, kar ga sicer stane širše pozornosti. Potem, ko so člani Veryused Artists v preteklih dvajsetih letih dodobra okusili razmerja moči na domačem glasbenem prizorišču, uvideli, da z avtorsko pošteno glasbo ne prideš daleč, so se odločili, da prvi »pravi« album objavijo v samozaložbi, le za tiste, ki so jim sami pripravljeni prisluhniti. Torej brez vseh »obveznih« promocijskih dejavnosti, končno je vsebina dvojne plošče dokaj intimna, in malokdo je pripravljen »slike« iz privatnega življenja deliti vsem po vrsti…
Pesmi niso objavljene na dveh CD ploščah le zaradi obsežnosti, temveč se delijo na mirnejši prvi disk in nekaj udarnejše nadaljevanje na drugem disku. Šele v vrhuncih drugega dela se Veryused Artists se približajo frenetičnosti skupine Baby Can Dance, iz katere sta izšla glavna člana Veryused Artists, Dragan Tomašević in Branka Smodiš. Kajti tokrat Dragan in Branka ob pomoči basista Mačka in bobnarja Grma izhajata iz drugih občutij, tistih, ki nekaj pomenijo predvsem njima. Glasba je brez bremena dokazovanja postala preprostejša, lahkotna, nikakor pa ne cenena in lahka, kajti pozornejši posluh razkrije množico detajlov, ki kažejo na pretekle izkušnje in zrelost skupine.
Kitarske linije so neverjetno čiste in navdahnjene. Dragan uspe iz neštetokrat prijetega akorda izpeljati melodijo, ki pritegne s svežino in notranjim vznemirjenjem. Navdahnjene preproščine je sposoben le glasbenik, ki je preposlušal in preigral najrazličnejše pristope k instrumentu in jih skozi avtorsko vizijo znal umestiti v svoj izpovedni okvir. Najboljši je, ko ga zanese v blues, tam se »sreča« s prefinjeno igro Jeffreya Leeja Pierca iz The Gun Club. Sicer pa so nekatere zglede Veryused Artists zakodirali kar v naslove pesmi (Here She Comes – Velvet Underground, Burning From The Inside – Bauhaus…) oziroma so tam pobrali tisto, kar jim glede na lastna hotenja ustreza.
Po novem se tudi Branki ni potrebno več naprezati, da bi se enakovredno kosala z agresivno zvočno gmoto. Sedaj ima njen glas jasno mesto v skupini. Lahko celo zadrhti, pa se to sliši kot del njene izraznosti. Ker je ta bolj odkrita oziroma intimna kot kdaj prej, je to dovolj drzna odločitev. Končno bo poslušalec posvetil več pozornosti besedilom, ne le ekspresivnosti petja.
Za ostala člana skupine ne ostane veliko možnosti. Pesmi so postavljene na kitarsko spremljavo in glas. Povsem zadošča zgolj spremljevalna vloga basa in bobnov, še vedno pa je potrebna neka skladnost, ujemanje in razumevanje skupnega početja. In Veryused Artists se zelo dobro razumejo.
(Muska, marec-april 2006)
Janez Golič
