Intervju: Dušan Vesić

Dušan Vesić, foto: Đurađ Simić Dušan Vesić je človek mnogih talentov in zanimanj, toda najboljši je vedno takrat, ko v precep vzame snov iz rokovske zakladnice bivše Juge. Eden izmed najbolj profiliranih rokovskih piscev v Jugoslaviji je pisal v večino takrat pomembnih časopisov in revij, znan je tudi kot producent pop rokovskih albumov, koncertni organizator, radijski urednik, režiser in avtor številnih dokumentarnih TV serij in filmov. Med drugim, tudi odličnega dokumentarca o skupini EKV - Kao da je bilo nekad.
Letos poleti je izšla njegova biografija Magi - Kao da je bila nekad, v kateri se je v popolnosti posvetil življenju Margite Stefanović, klaviaturistke skupine EKV. Obsežna biografija v petih poglavjih, s prilogami, doslej neobjavljenimi fotografijami po njegovem izboru in čustvenim uvodom, razstavlja plasti, kolikor je to mogoče, iz življenja ene najbolj markantnih osebnosti naše pol pretekle glasbene zgodovine. O njej je bilo veliko napisanega, še vedno ostaja precej njenega arhiva razpršenega in spravljenega pri raznih ljudeh (Bolje, da je kod tebe. Ja ću sve da pogubim. U strašnom Beogradu. M).
Margitin duh vznemirja znova in znova, saj na površje vedno na novo vznikajo umetnice in umetniki, ki se prepoznajo v njenem hotenju po boljšem svetu, po dostojanstvenem in tolerantnem predajanju bodisi glasbi, gledališču, filmu, arhitekturi, pisanju, fotografiranju, branju, védenju in radovednemu, intelektualno nabrušenemu, in vedno duhovitemu pogovoru. Žal, resnično mi je žal, da se mi je dogovorjen intervju z njo v Ljubljani, leta 2000, izmuznil. (link).
No, v knjigi mi je Vesić posredno odgovoril tudi na to mojo dilemo. Razgrnil pa je še veliko novih dejstev, tančic, dogodkov, posledic, ki so tlakovale njeno osebnostno in umetniško pot. Zgodba Margite Stefanović ne bo nikoli povsem in dokončno spisana. Ker je to preprosto nemogoče. Dušan Vesić je z odlično knjigo o njej v bistvu poplačal svoj osebni, generacijski dolg do nje, nam bralcem pa ponudil v branje več kot verodostojno in dragoceno, skrbno in študiozno popisano obdobje v strašnem Beogradu (1959/2002); življenje Margite Stefanović.
Z avtorjem knjige Dušanom Vesićem sva se pogovarjala avgusta 2018.


Kao da je bilo nekad je film o skupini EKV, kjer si opravil levji delež; podpisan kot avtor, so-scenarist (skupaj s Sando Rančić), pa režiser, montažer in producent. Super film, ki v poglavjih štirih ustanovnih članov predstavlja zgodbo o bendu EKV. Pisalo se je leto 2008. Kako je javnost sprejela film? Kakšni so bili odzivi občinstva in koliko, po tvoje, je spomin na glasbo EKV živ še danes?
Javnost je sprejela film presenetljivo dobro. V bistvu sem po tem filmu postal prepoznaven. Film je moja velika zmaga nad molkom, ki se je vil v tem času nad Ekaterino Veliko. Danes je velika večina kupcev moje knjige starih od 25 do 30 let, ki prepoznavajo EKV kot svojo generacijsko glasbo. Očitno je, da se spomin na EKV neprekinjeno obnavlja.

Zgodba o EKV je zgodba o času, zgodba o duhu Beograda, je zgodba o generaciji, ki je dozorela pred 19 letom, pravi v filmu Sonja Savič, sopotnica časa. Ali se strinjaš... je to mogoče tudi tvoja zgodba, v fragmentih, v ritmu... mogoče v določeni pesmi, liriki? Ponekod se prepoznam v poetiki, znana mi je ta generacijska bližina, vse ulice, ki smo jih prehodili, ko smo zahajali v bistvu na ista mesta. In vendar se tu vsaka slučajnost konča. Z razliko od njih, sam se pravočasno začel ukvarjati s seboj in se odločil, da bom vesela oseba, ki ima rada življenje tako, kakršno je.

Letos si o klaviaturistki v bendu, magični, izjemno talentirani glasbenici, široko razgledani in vsestransko sposobni Margiti, napisal biografijo z naslovom Magi - Kao da je bila nekad. Je to tvoj dokončni dolg do Margite Stefanović, s katero sta delila čas in glasbeno obdobje rokovske zgodovine v Beogradu? (...pa čeprav takrat o njih nisi pisal, pišeš, da te je Magi o tem nekoč celo opomnila...) Iskreno mi prosim povej, kako to, da v času nastajanja njihove godbe, nisi o tem napisal niti vrstice?
Obstajata dva razloga za to. Poznali so me po dobrih intervjujih, saj sem od sogovornikov iskal iskrenost. Od EKV nisem mogel zahtevati, naj bodo iskreni, in nisem hotel zavajati javnosti (lagati). Drugi razlog je ta, da sem bil, ko so se pojavili na sceni, že urednik. In enostavno nisem želel ponavljati napake svojih kolegov in jim jemati (krasti) to, o čemer so želeli pisati. In vedno je nekdo hotel pisati o EKV. Tako so meni ostajali običajno tisti, o katerih ni hotel pisati nihče. Tale knjiga je predvsem osebni dolg do Margite. Ko sem se pripravljal, sem spoznal, da o generaciji, ki ji oba pripadava, ni napisanih veliko knjig, in če so že, so bodisi netočne ali enostranske. Spoznal sem, da moja generacija nima knjige, ki bi ji pojasnila, kaj se ji je zgodilo. „Magi – kao da je bila nekad“ je le en poizkus v tej smeri.

Magi - Kao da je bilo nekad Biografija Magi je temeljita, dobro napisana študija. Črpaš iz mnogoterih virov; seznam je dolg in ljubiteljem skupine dobro znan; vse navedke, vire, citate, intervjuje si spretno vmešal v misli sedanjih rokovskih piscev, preživelih ljudi takratne scene s tvojim doživljanjem, spominom. Med njimi bi omenila predvsem dva, Aleksandra Žikića in njegovo prekrasno knjigo o Milanu Mladenoviću, Mesto u metežu (ki sem jo prevedla v slovenščino), in epohalno, memoarsko biografijo Lidije Nikolić Osećanja O. Sečanja. In prav slednjega imena ne zasledim posebej v tvoji knjigi; čeprav si uporabil nekaj se citatov iz njene knjige. Pa če mi ne moreš odgovoriti nič v zvezi z Lidijo, mi prosim povej, koliko odprti so bili za dialog ostali sogovorniki? Ali ti je uspelo v zgodbo povleči vse relevantne osebe, ki o Magi nekaj vedo in česar do sedaj še nismo vedeli... (zelo dragocen je recimo intervju z Liliko... ampak, kako to, da v tej povezavi nihče ne stopi do Iva Pogorelića, recimo)?
Osebno mi je najbolj dragocen intervju s Liliko, brez njega dvomim, da bi sploh napisal knjigo. Ta pogovor mi je odločilno pomagal razumeti družinski kontekst, za katerega sem od začetka predvideval, da je najpomembnejši. Upoštevati je treba, da sva z Magi ista generacija. Odraščala sva v istem mestu, gibala sva se po istih prizoriščih. Veliko smo se pogovarjali, da je bil Beograd vedno ena velika vas, v katerem se ve vse o vseh, tako da je jasno, da bi lahko to zgodbo povedal na pamet, brez veliko sogovornikov. V zgodbo sem jih vpletel le zato, da pridobi pripoved na širini. V bistvu mi sogovorci niso dali veliko, bili so dragoceni v podrobnostih, da bi bila zgodba lepše in natančneje napisana. Poskušal sem priti do Pogorelića, toda nisem uspel. Zato ne bom jokal, saj sem eden od tistih, ki skušajo napraviti nekaj iz tega, kar imam. Prepričan sem, da sem za dobro biografijo imel dovolj materiala. In ne verjamem, da bodo kakšna prihodnja pričevanja odkrila kaj bistvenega, česar še ni v tej knjigi.

Premiera filma Kao da je bilo nekad je bila na filmskem festivalu v Zagrebu l.2008, knjigo Magi si izdal tudi v Zagrebu, pri založbi Ljevak. Kaj to pomeni... ali ima nekdaj skupni rokenrol prostor še vedno največ razumevanja in posluha za zgodovino popularne godbe ex- YU v Zagrebu? Kje na tej poti stoji Beograd? Kakšno je sploh stanje v popularni publicistiki, v medijih danes v Srbiji, v Beogradu? Kaj meniš?
Premiera filma je bila v Zagrebu, ker me v Beogradu ni nihče povabil, da naredimo premiero. Običajno se ne ponujam ljudem, rad pa grem povsod tja, kamor me povabijo. Boris T. Matić, direktor festivala me je poklical in zato smo premiero pač naredili tam. Knjiga je res objavljena v Zagrebu, toda izšla je tudi v Beogradu pri založbi Laguna. Položaj v medijih se lahko najboljše vidi na mojem primeru: za medije v Srbiji sem dal petdeset intervjujev, toda samo dva od teh petdesetih sta prebrala knjigo in komaj deset od njih je vedelo, o čem pravzaprav knjiga govori. Nekateri še danes mislijo, da je govora o romanu, in večina njih ni znala niti pravilno izgovoriti ali napisati naslov knjige. Ravno danes sva se o tem pogovarjala s Petrom Janjatovićem, in on mi pravi: „Kaj se čudiš?“

O Margiti Stefanović sem tudi sama veliko pisala; bila mi je blizu tako glasbeno kot tudi na sploh, duhovno emotivno navdihujoča heroina rokovske kulture v Jugoslaviji. Z držo, ki mi je blizu in ni jih veliko njenega kova. Niti danes. Žal se mi je obljubljeni pogovor z njo, poleti 2000 v Orto baru v Ljubljani, izmaknil. Margita se v Ljubljani ni pojavila, danes v tvoji knjigi berem, kdo in zakaj je botroval temu. Tudi sicer je bilo vse, kar se je z njo dogajalo po razpadu benda, bolj zavito v tančico; ne vem in nisem prepričana, da je temu botrovala samo droga. Kakorkoli... njena zgodba je zanimiva tudi in predvsem iz nekega sociološkega konteksta. Bolj kot njen osebni profil me recimo zanima, kako da še do dandanašnji rokovska poetika ni dobila ustreznega mesta v kulturni zgodovini? V umetnostni zgodovini? Vsaj enakopravnega mesta, kot ga ima recimo film, gledališče...
Ne, pri Magi ni bila droga kriva „za vse“, v knjigi celo trdim, da ni bila droga vzrok, temveč epilog neke zgodbe. Pri njej je bil glavni razlog dejstvo, da o sebi ni nikoli govorila.
Kar se tiče odgovora na drugi del vprašanja, pa ne vem. Lahko samo predpostavljam, da je „kulturi“ lažje vzpostaviti odnos do filma kot do roka, do popularne godbe. Lahko tudi predpostavljam, da je mogoče doseči nek rezultat, če se o zadevi pogovarjamo in nakažemo nujo, da zavzame rok pozicijo, ki mu nedvomno pripada. Skratka, da odpiramo vprašanja in na njih odgovarjamo, namesto da jih pogosto puščamo zaprte na nivojih, kjer nismo dorekli ničesar.

Boj za prostor pod soncem (v kulturni sferi, v medijih, takrat na TV, na založbah), boj za avtorske pravice... vse to je izčrpalo mnogo močnejše od nje; rokovska zgodovina je polna takih nesrečnih zgodb, kjer so dobesedno v zrak izpuhtele avtorske pravice, delo... in potem je bilo... kot pravi nekje Margita "kao, da nismo postojali, kao da nije bilo ništa..." Sam v knjigi, nasprotno, veliko pozornosti posvečaš vlogi droge, ki je bila stalnica na njeni poti? Zakaj?
V njenem primeru je droga sestavni del njene osebnosti, kot tudi njene umetnosti. Biografija je žanr, ki govori o življenju nekoga, ki vpliva na določeno vrsto umetnosti. Morda je privatno življenje bankirja ločeno od njegovega javnega življenja, a v primeru umetnika – še posebej Magi – to preprosto ni bilo mogoče. V nekaj poskusih je sicer poskušala ločiti eno od drugega, toda ni ji uspevalo, to preprosto ni bilo mogoče. Ton tvojega vprašanja morda nakazuje, da bi lahko knjiga obstajala tudi brez toliko poudarka na drogi, vendar sem sam prepričan, da sam zabeležil le neizbežen minimum. V resnici je bilo, žal, še veliko huje. Morda ni slabo, če upoštevaš tudi ta vidik.

Koliko si danes še vpet v rokovsko publicistiko in kakšen položaj zavzema v medijski krajini pisanje o pop kulturi v Srbiji?
Upam, da sem že davno zaključil kariero „recenzenta“, saj se s tem na ukvarjam že od konca osemdesetih. Nisem želel umreti kot „recenzent“, zanimale so me tudi druge stvari. In glede tega sem imel prav. Danes sem prisoten kot zgodovinar, zato sem se med drugim tudi šolal.

Kako si si zamislil promocijo knjige in ali te bomo mogoče lahko poslušali v Sloveniji?
Mislim, da je knjiga dobra in želim jo čim širše predstaviti. Če me kdo povabi, bom prišel tudi v Slovenijo. Film so tudi v Sloveniji lepo sprejeli, knjiga pa se na žalost le počasi prebija.

Kako pa kaj tvoji osebni načrti... kaj se vrti na tvojem predvajalniku... obstaja v Srbiji skupina, ki ti je ljuba?
Trenutno poslušam dokaj neobičajen album Vase Zelenog, starejši se ga bodo gotovo spomnili kot frontmena skupine Bezobrazno zeleno. To je album zrelega umetnika, ki je osvobojen kakršne koli prisile, da bi bil kompromisen.

Varja Velikonja
(Rock Obrobje, avgust 2018)

fotografije:
Dušan Vesić; foto Đurađ Simić