Intervju: VIV ALBERTINE

Viv Albertine knjiga Viv Albertine je letos objavila knjigo z naslovom Clothes, Clothes, Clothes. Music, Music, Music. Boys, Boys, Boys. Avtobiografija. Obsežen knjižni zalogaj in sočno pristen pristop k seciranju in razgaljanju osebnega življenja ene izmed vitalnih sil nekoč primarnega punkovskega benda The Slits. Reference ženskega punka sploh.
Kljub temu, da je v knjigi prostodušno zajeto življenje Viv od otroštva do današnjih dni, da je dokaj natančno in povsem punkovsko odkrito in iskreno popisala vse tiste stvari, ki so jo kot deklico, kasneje dekle in ženo, izoblikovale v to, kar ostali lahko slišimo, vidimo, občudujemo, beremo in v zadnjem času vse bolj spremljamo tudi na filmskem platnu. Toda vmes se je dogajalo življenje. Ženske. Ljubezen in bolezen. Želja po otroku. Materinstvo. Umik v odraslost, ki to ni. Kajti vseskozi je v njej tlela želja po izražanju sebe in svojih potencialnih sposobnosti, kreativnosti, želja. Skladno z omejenimi možnostmi v času in prostoru, si jih je pač po svoje prilagajala.
Tudi in predvsem zato sem o vse tem želela pogovoriti z njo. Berete lahko skrajšano verzijo najinega pogovora.

Clothes, Clothes, Clothes. Music, Music, Music. Boys, Boys, Boys. je naslov tvoje avtobiografije. Prebrala sem jo na dušek in takoj sprejela živi tok pripovedi, sočen in nadvse humoren ton pisave, tvoj svojski zapis. Zato bi te kar na začetku vprašala, kako si pristopila k tematiki knjige? Kako težko je bilo najti pravi način pripovedovanja zgodbe? Koliko časa si načrtovala projekt, zbrala vse detajle, se osredotočila na bistvo, zbrala zapiske, dnevnike mogoče, fotke?
Veliko prijateljev mi je svetovalo, naj napišem avtobiografijo, vendar sama tega nisem hotela, ker preprosto nisem želela pisati le o punku. Toda, ko sem se v svojih petdesetih letih spet vrnila h glasbi, sem menila, da je to pravzaprav le dodatek k »zgodbi« o tem, kako sem našla glasbo in hkrati s tem tudi samo sebe. Ponovno. Vse skupaj se mi je zdelo dovolj zanimivo in predvsem dovolj privlačno tudi za bralce.

V knjigi fragmentarno oplaziš in spretno duhovito nanizaš veliko dogodkov iz svoje mladosti. Za naše bralce bo zanimivo dejstvo, da si s taborniki v otroštvu nekoč letovala tudi v (nekoč) naših krajih, nekje v Jugoslaviji, pišeš. Nam lahko zaupaš, kje točno je to bilo? In kaj ima pri tem navezava na Captain Beefhearta?
Taborili smo nekje blizu Dubrovnika. In bilo je zelo lepo, še nikoli prej nisem videla nečesa tako čudovitega. Prvič sem letovala izven Anglije, bila sem najstnica. Veliko fantov je v kampu igralo kitaro, tudi nekaj punc je bilo vmes, toda igrali so v glavnem nežne folk pesmice, ki name niso pustile kakšnega posebnega vtisa. Nek fant je imel na kitarskem kovčku napisano »Safe as Milk«. Pojma nisem imela, kaj pomenijo te besede in bila sem preveč sramežljiva, da bi ga povprašala. Čez nekaj mesecev sem v prodajalni plošč videla, da so bile te besede naslov albuma Captaina Beefhearta. Kupila sem ploščo in še vedno je to eden mojih najljubših albumov.

Najbolj živo opisuješ kreativno udejstvovanje v svetu glasbe. Zdi se, da v tem svetu v popolnosti zaživiš, lahko te začutimo skozi zapisane besede, melodije, ritme... Mislim, da si lahko še kako pomemben vzorčni model za dekleta, kaj meniš?
V času mojega odraščanja nisem imela nobenih vzornic, moja mama se je zdela zatiralska in sestra je mlajša od mene. V bendih tistega časa niso igrale punce, ni jih bilo na televiziji. V življenju sem se največ naučila iz lastnih napak, saj se nisem imela od koga učiti, niti koga posnemati. Ne vem, če sem lahko vzornica današnjim dekletom, saj sem naredila preveč neumnosti, toda mislim, da se od mene lahko naučijo podobno kot se lahko naučiš od starejše sestre, na primer...ko jo gledaš, da dela napake in imaš z njo pošten, odkrit pogovor o tem, kako je biti ženska.

Kako drugače in težko je biti vključen v neodvisno glasbeno sceno danes v primerjavi s časi v poznih sedemdesetih letih, na primer?
Ne tako zelo. Zaradi interneta se ti ni potrebno prilagajati zahtevam lastnikov založniških hiš in za kratek čas je bilo leta 1970 enako. Kdor se danes poda v alternativno glasbo ali alternativne umetniške prakse, se mora zavedati, da se tukaj ne služi denar. In če si drugačen in na nek način orješ ledino, bodo tvoje zasluge (tvoj prispevek) poplačane šele po tvoji smrti.
Viv Albertine - The Vermilion Border
Nova Viv Albertine se pojavi po desetletjih glasbene tišine (ljubezen, poroka, rojstvo hčerke, bolezen... ločitev), še vedno izredno lepa posebna, vendar osebno neizpolnjena. Še vedno. Album The Vermillion Border je tvoj prvi solo album v 25 letih, pa me zanima, kaj te je ponovno potegnilo v glasbene vode? In kakšen je bil tvoj osnovni pristop pri nastajanju albuma?
H glasbi sem se spet vrnila, ker si drugače preprosto nisem znala pomagati. Gre za tiste vrste nujo, ki jo vsak, ki dela glasbo, skorajda mora posedovati. Določene stvari sem iz sebe enostavno morala preliti v pesem, stvari, ki jih drugače ne znam posredovati ljudem in ja, gre za zadeve, sem prepričana, ob katerih se bo tudi poslušalec počutil manj osamljen. In seveda, rada imam ta radikalizem, da kot starejša ženska počenjam stvari, ki jih te običajno ne počnejo. Zelo podobno kot smo to počele v skupini the Slits, kjer smo ustvarjale nekaj, kar ostale punce običajno niso.

Pred kratkim sem si ogledala film Exhibition, režiserke Joanne Hogg, kjer igraš nosilno žensko vlogo. Izjemno močan, emocionalno nabit in ganljiv film o odnosih med spoloma, o prepletanju umetniške kreativnosti in vsakdana življenja na drugi strani. Zdi se mi, da je film kot nekakšno nadaljevanje tvoje avtobiografije... Pa te sprašujem, kako težko je v bistvu vijugati med artizmom in trivio vsakdana? Kakšne so tvoje izkušnje s snemanja? Kako bi lahko te izkušnje primerjala s pisanjem glasbe? Glasba versus film? Glasba versus pisanje?
Mislim, da je za žensko zelo težko biti umetnica in obenem vzdrževati globok, tesen odnos. Svojemu delu se moraš namreč predati v celoti in biti pri tem precej sebična, če hočeš biti dobra. Sebično si moraš vzeti čas samo zase, za svoje pozornosti, namene in motive. Zna biti zelo neprijetno za večino moških in razumem to. Za umetnike je vse skupaj bolj sprejemljiva, saj je družba še vedno bolj naklonjena in tolerantna do moškega, ki je lahko sebičen in briljanten in veliko lažje najde žensko, ki bo tolerirala to njegovo obnašanje ali ga celo negovala, hranila pri tem. Film je bil zame izredno težka izkušnja, toda hkrati zelo zanimiva in zadovoljujoče izzivalna. Res ne razumem, zakaj bi kdorkoli, dovolj inteligenten, želel biti filmski igralec/ka, kajti v bistvu si le režiserjevo orodje. In čeprav svoji vlogi dodaš veliko lastnega angažmaja, podobno kot sem v filmu naredila tudi sama, je zadnji rez vedno v rokah drugih. Sama imam veliko lastnih idej, zamisli, in življenje je veliko prekratko, da ga zapraviš zato, da si čopič v rokah nekoga drugega. V tem pogledu bi bila veliko raje slikarka. Nisem proti sodelovanjem z drugimi umetniki in umetnicami na splošno, toda igranje v bistvu ni sodelovanje.

Kakšne načrte imaš za prihodnost? V katero smer bo zavilo tvoje življenje?
Pojma nimam, kaj bom počela v bodoče. Trenutno sem si vzela malce predaha, da mi ideje lahko spet prebijejo na površje. Mislim, da je to zelo pomembno, da preprosto ne izpostavljaš vedno le dela, v bistvu je v vsem tem nekaj obupno potrebnega. Počakala bom do takrat, ko bom imela spet nekaj nujnega za povedati.

(Rock Obrobje, oktober 2014)

Varja Velikonja