Intervju: VIVIEN GOLDMAN

Zvesta zapisovalka punka, hiphopa, rapa, calypsa, duba in afro-beata si je s sprotnim, avtentičnim beleženjem, reflektiranjem, dokumentiranjem v vseh desetletjih ustvarila ogromno in zavidanja vredno življenjsko delo. Vivien kot avtorica, opazovalka časa in kulturna ambasadorka godbe, ki smo jo skupno odkrivali, poslušali, živeli. Njeni zapisi odkrivajo drobce drugačnega glasbenega izrazoslovja, bistro umeščenega v prostor in čas, vsebine so obogatene s pestrim naborom znanj, tako kulturološko kot sociološko, za povrh je njeno pisanje zanimivo tudi zgolj muzikološko.
Zgodovina popularne godbe letos praznuje 40.obletnico punka, še posebej je to izpostavljeno na Otoku, kjer se po tekočem traku odvijajo različne manifestacije. Vrstijo se festivali, odpirajo se razstave, na koncertih se skoraj po pravilu oglašajo nekdanji akterji in predvsem akterke, glasbenice, punkerice, skratka v žarišču medijskega dogajanje je veliko več kot homage punkovski kulturi iz davnega leta 1976. Niso prisotni vsi in ne oglašajo se kar tako, samo za nepoznavalce je mogoče intrigantno dejstvo, da so preživeli punkerji še vedno na okopih. Danes se temu verjetno ne reče več punk, dasiravno njihov način razmišljanja in umestitev v kulturni kontekst časa izpričuje prav to: na novo se piše punkovsko estetiko sedanjosti. Pišejo se vedno nove zgodbe, nekoč akterji scene danes v svojih biografijah v obrisih osvetljujejo in oživljajo okruške časa, ki nam ob glasbi, kritikah in esejih na to temo še dodatno osvetljujejo zgodovino punkovskega obdobja. Punk v vseh mogočih inkarnacijah, občutijih, punk kot način življenja, kot politično sporočilo, feministično angažirano, ne toliko politično nabito per se... ampak zajeto že v samem jedru. Vivien zato vedno znova izpostavlja, da je prav “punk končno na široko odprl vrata tudi dekletom, punkericam, v resnici so se mnoge od njih naučile igrati na instrumentih njihovih fantov, bratov. Nekatere s(m)o bile preprosto radovedne, ali lahko tudi ženske ustvarimo zelo nov, drugačen zvok. To je rodilo prepoznavno britansko aritmijo, pogosto zgneteno bolj z dubom in free jazzom kot le s punkom: pomisli na The Slits, The Raincoats, Delta 5... in name. V glasbo sem zdrsnila povsem naravno, ko sem pela z mojimi puncami iz teh bendov. Žensko ustvarjanje in delovanje je, vemo, pogosto prezrto v zgodovini popularne godbe; tako se dekleta iz riot grrrl v Ameriki sploh niso zavedala, niso vedela, da so njihove britanske sestre že pred dvemi desetletji bilepodobno bitko. Toda prva linija punkeric, punkovskih poetes je bila resnično nekaj novega, saj je bil rock pred punkom izrazito fantovski prostor. Sestanki uredništva pri reviji Sound so bili zame pravo minsko polje, ko se je vmes sikalo, zakaj sploh pisati o ženskah? Žensk glasba ne zanima, ženske ne ustvarjajo glasbe, ženske glasbe ne kupujejo".(Pitchfork, The Story of Feminist Punk)

In Vivien je bila zraven, aktivna v novinarsko kritiških vrstah, kot glasbenica, scenaristka, režiserka vse do dandanašnjih. Le kako bi bilo drugače, če poznaš njen temperament in iskreno, nepotvorjeno ljubezen do vsebin, ki jih živi, sooblikuje, predstavlja in angažirano reflektira. In ko je letos založba Staubgold ponosno izdala izbor njenega glasbenega dela, zajetega v obdobju 1979 do 1982, s pomenljivim naslovom Resolutionary, sem se odločila za pogovor z njo, med drugim tudi profesorico punka, Vivien Goldman.
Berete lahko najin zapis, ki je nastajal v intervalih, kajti vmes je junija Vivien Goldman v New Yorku, v gledališču LA MaMa pod streho spravila mjuzikl Cherchez La Femme, ki ga je napisala skupaj z Augustom Darnellom, a.k.a. Kidom Creoleom. Doma, v rodni Angliji je bila v središču medijske pozornosti tudi in predvsem zaradi lastnega glasbenega prispevka glasbeni zgodovini punka, zajetega na ploščku Resolutionary. Premierno ga je predstavila konec junija, v znani londonski trgovini s ploščami Rough Trade East, kjer ji je družbo na odru delala zbrana elita glasbenic in prijateljic: Gina Birch iz The Raincoats, Andrea Oliver iz Rip, Rig & Panic, Hollie Cook iz The Slits in Helen McCookerybook iz The Chefs.

Splošno znan je rek o glasbenem kritiku, ki naj bi bil zagrenjen glasbenik, neuspešen performer. Kakšno je tvoje stališče in ali se strinjaš s trditvijo?
Odvisno od glasbenega kritika. V zgodnjih sedemdesetih, ko sem bila kot glasbena kritičarka najbolj aktivna, so bili ostali pisci kot Charles Shaar Murray, Nick Kent in Giovanni Dadomo, tudi v bendih. Toda šlo je za igro mladih, to lahko vidiš po tem, kaj je te ljudi gnalo v to. Ko sem začela pisati, smo bili plačani na besedo, ni bilo veliko, toda izšlo se je. Veliko mladih piscev je tako lahko razvilo svoje sposobnosti, čeprav mogoče glasba niti ni bila njihova motivacijska moč. Nekatere piske so postale pevke, kor na primer Chrissie Hynde, spet drugi so postali znani biografi kot Tim Lott in Paolo Hewitt, ali filmski režiserji, kot Cameron Crowe, mogoče najbolj znan, ki je diplomiral iz rokovskega pisanja. Ostali so bili bolj fani kot kot rokovski pisci.

Zanima me, kako so se zadeve obrnile pri tebi, kaj je bilo prej ljubezen do glasbe ali tista nuja, da artikuliraš lastna opažanja o albumih, glasbeni sceni?
Hotela sem pisati in rada sem imela glasbo, tako da sem bolj ali manj gravitirala v okviru možnosti različnih glasbenih magov, ki so takrat cveteli. V bistvu si nisem mislila, da bom tudi sama ustvarjala glasbo, dokler se niso tudi v punku pojavile punce. Počutila sem se močno feministično, navdihnile so me, da sem tudi javno počela to, kar sem že tako ali tako delala privatno. In vendar, če bi bila takrat razvita filmska industrija, bi me mogoče potegnilo v pisanje filmskih scenarijev.

Ali obstaja po tvoje drugačen pristop pri pisanju o popularni godbi glede na to, a jo pišejo moški ali ženska, ali vprašano drugače, ali pišejo in čutijo ženske drugače?
V mojih začetkih sem čutila, da je ves glasbeni tiski na splošno, moteče moški svet, čeprav so o glasbi pisale tudi recimo Chrissie Hynde, Caroline Coon in Julie Burchill.
Individualen talent transcendira spol in ženske seveda lahko izberejo kakšne “nenavadne”, drugačne subjekte ali zorne kote.

Album Resolutionary nas pelje skozi tvoja glasbena obdobja, tri razvojne faze: spoznamo te kot članico eksperimentalne britanske skupine The Flying Lizards, potem kot solistko ( v znani, 1981 punky reggae kultni skladbi Launderette ) in kasneje glasbeno obdobje v Franciji, kot polovica dua Chantage, z afro-pariško chanteuse Eve Blouin. Posneli sta EP It's Only Money z legendarnim dub producentom Adrianom Sherwoodom. Zanimiv, nadvse eklektičen je nabor tvojih sodelavcev, glasbenic, prijateljev... od Johna Lydona do Davida Toopa, od Brucea Smitha, Keitha Levena, do Viv Albertine, Vick Aspinall, Roberta Wyatta... Kako težko si izbirala in se odločala za posamezne posnetke, ki jih najdemo na kompilaciji?
Vse kar slišiš na kompilaciji je moja glasba, izjema je samo en posnetek, ljubezenska verzija Craiga David'sa 7 Days, ki je izšel pri Chicks on Speed.Veliko pozneje kot materijal za LP. Snemala sem še z eksperimentalnimi umetniki, kot so Steve Beresford in The Flying Lizards. Miks jazza in hrupa lahko ujameš na posnetkih The Window in Her Story, to je glasba, ki je tlakovala pot nečemu, kar smo kasneje imenovali post punk.

Na kompilaciji zbrana tematika je še dandanašnji sveža in aktualno angažirana; skladba It's only Money, na primer, pa pogovor s teboj na koncu CD. Čeprav so se časi bistveno spremenili, nekatere zadeve ostajajo večno enake, kot je na primer vloga žensk v glasbeni industriji, vsi obrazi “novega feminizma”. Kako drugačna (če) je Vivien danes v primerjavi s preteklostjo? Kakšno stališče imaš do femizma danes?
Re-feminizem, boj se nadaljuje in opazila sem, da beseda feminizem med mladimi ženskami nima več slabšalnega prizvoka, kot ga je imela občasno vmes. Ne glede na to, me položaj žensk še vedno moti, kot tudi veliko drugih zadev, recimo kazenska reforma, pa referendum Brexit... in še veliko več. In ja, strinjam se, skladba It's Only Money je še kako relevantna, saj je vrednost delčka denarja v mojem žepu je šla “Gor” in vse ostalo pa je ta teden šlo čez noč “Dol” (trenutno sem v Londonu).

V pogovoru s teboj seveda ne more umanjkati tvoje navdušenje nad reggae glasbo. Iz te ljubezni sta izšli tudi dve knjigo o Bobu Marleyju. Nam lahko zaupaš kakšne posebne drobce, izkušnje, ki si jih imela v zvezi z Bobom, njegovo glasbo, življenjsko filozofijo in delom?
Imela sem srečo, da sem bila kot mlada ženska blizu dogajanj v zvezi z reggae glasbo in Bobom, ki je bil zelo navdihujoč mentor. Rad se je družil z močnimi, živahnimi ženskami, ne samo ljubezensko, temveč tudi in predvsem delovno in obče socialno. Vseskozi je bil je zelo discipliniran in žilav. Povsod je vlačil s seboj svojo akustično kitaro in znal je skomponirati pesem v sobi polni ljudi... bil je resnično ljudski poet...

Leta 1990 si se preselila na Manhattan, kjer na tamkajšnji New York University in Rutgers poučuješ punk, pa Marleya, Bowiea; od tod tudi tvoj naziv Punk Professor. Kako pomembno je bilo to zate in obratno, kako pomembno je to dejstvo za sam predmet poučevanja? In kateri so temeljni poudarki tvojega poučevanja?
Bilo je odločilno, saj mi je to dejstvo spremenilo življenje. V Ameriki so me lepo sprejeli, to da se ukvarjam s poučevanjem glasbe se jim ni zdelo nenavadno, kot na primer v Angliji. Poučevanje terja veliko discipline, toda kontakt s študenti je tako pozitivna zadeva v primerjavi z osamljenim pisanjem. In pomen punka in predvsem, kako provocira, nagovarja vsako generacijo mladih povsem različno. Danes se mi zdijo študenti veliko bolj vpeti in zainteresirani aktivisti, kot so bili še pred kratkim.

V zadnjem času je izšlo veliko avtobiografij, odlična knjiga Viv Albertine, John Lydon je v svoji Anger is An Energy je krvavo iskren, tu so še Chrissie Hynde, Grace Jones, Kim Gordon, Carrie Brownstein... Bomo mogoče nekoč brali tudi tvoje memoare?
Mogoče je to obdobje dozorelo za raziskavo nove generacije. Poglej ta prostor! Napisala sem roman, ki se dogaja v mojem Ladbroke Grove postpunkovskem obdobju in upam, da bo kmalu izšel. Na univerzi pripravljam nov sklop predavanj na temo elektronsko plesne glasbe.

Vivien Goldman živi danes na Manhattnu, kjer predava, piše pesmi in gledališke igre. Po srčnem premiernem sprejemu ob izidu albuma konec junija 2016 v Londonu si želi dodatnih nastopov in tako približati glasbo živi publiki. Zdi se, da je končno dobila zasluženo priznanje za svoj svež, iskren in močan feministični zvok, ritem in glas.

Naj zaključim v njenem stilu, z napotki, ki jih je za medij NPR music (maj 2016) kot prava punk profesorica povedala sama: Kjerkoli je mogoče, prosim soustvarjate skupnost s komplementarnimi veščinami. Dandanes je to pogosto kar on line. Toda vredno je poizkusiti in najti pot, da si dobesedno fizično prisoten v lastni novi ustvarjalni liniji. Kajti nič ni večjega, kot jammanje in petje s svojimi somišljenicami, sestrami. To je punk, punk osvobaja glasbenice, je vaš, zato poj, igraj, živi ga zdaj.

(Rock Obrobje, avgust 2016)
Varja Velikonja