V družini sem bila prva, ki je študirala na univerzi. Zdelo se je tudi, da bo zavračanje poroke moj naslednji in jasen korak.
Bila sem polna neke besne radovednosti: Kaj vendarle je zanimivega tam zunaj za tako čudakinjo, kot sem sama?
Nobenih vzornic ni bilo na vidiku, ne mentoric, s katerimi bi se lahko pomenila... In potem se je zgodilo.
Koncertni oder, glasba v živo... Nikoli prej nisem videla dekleta v bendu igrati na odru. Bila sem tako šokirana in prevzeta, da sem o tem morala nemudoma poročati kolegom v reviji Sound. In tako sem l.1975 objavila mojo prvo „Women In Rock“ zgodbo, ki kot vidiš, ni zadnja.
In tako se je začelo. Epopeja pisanja, beleženja pogovorov, ki niso nujno vsi punkovsko osnovani.
Vivien je radovedna in živahna nabiralka utripa trenutka, ki jo zanima in ga hoče arhivirati, zabeležiti.
Žanri niso ovira, edini pristop je izvirnost in tisto prapočelo „naredi sam“, ki ga je punk povsem osvojil.
V predpunkovskem obdobju so tu dragoceni posnetki pogovorov z Gladys Knight, Stevie Nicks, Diamanda Galas, Tanya Tagaq in Annette Peacock.
Da, to je tista Annette, ki je desetletja kasneje navdihnila Nastjo Mineralovo, aktivistko kolektiva Pussy Riot.
Ali je za punkovski izraz danes nujno znanje predpunkovske zgodovine in duh izvornega punka in ali so v enaki meri pomembni tudi vplivi in navdihi iz umetnosti, filma, itn?
Izredno pomemben del knjige sestavljajo poglavja, kjer si punk globalno umestila v trenutno svetovno dogajanje.
Izredno zanimive so osebne izpovedi glasbenic iz Japonske, Indije, Kolumbije, Indonezije in Češke, med drugimi.
Kaj je njihova stična točka, kaj meniš?
Med branjem knjige sem živo občutila, kako pristno živiš to, kar pišeš.
Pozorni bralki ne more uiti tvoja strast za transformativni glasbeni potencial; pa me zanima, kako so se tvoji pogledi na predmet raziskovanja spreminjali skozi leta?
Vivien, ali kot pojejo The Beatles: “Will you still be... “She-Punks“ at 64, 74, 84...?
V knjigi lahko ujamemo nekaj finih drobcev tvojega življenja, pisanje v določenih pasusih zdrsne v avtobiografijo in vse skupaj je spretno pomešano s tvojimi najnovejšimi raziskavami in izsledki v širšem družbeno kulturnem kontekstu.
Kaj je bila v bistvu prva ideja pri nastanku knjige? Sprašujem po konceptu, odločitvah, kaj sodi v knjigo in kaj ne... itn?
V knjigi pišeš tudi o tvoji učiteljici Germain Greer, ki se ni strinjala s tvojim prežemajočim načinom zabave.
Kaj meniš, ali danes še vedno obstaja prepad med popularno in akademsko kulturo (ne nazadnje si profesorica punka)?
Vivien, ti si resnična bojevnica, z izjemno notranjo močjo in karizmo, ki že več kot 40 let stojiš na čelu „ženske moči“ v punk godbi.
Pa bi te zato vprašala, kako vzajemno je (bilo) spoštovanje med novinarko, fenico, glasbenico, producentko, učiteljico... in subjekti tvojega pisanja, raziskovanja... z vsemi dekleti, glasbenicami, punksi, ki si jim bila priča, si z njimi govorila, jih spremljala...?
Kako ocenjuješ pisanje o popularni glasbi v današnjih medijih?
Veliko ljudi ne odobrava delitve, te distinkcije v glasbi, literaturi, filmu... rekoč, da ne obstaja ženska pisava, ženski pogled v umetnosti.
Kakšno je tvoje mnenje?
Tekom let si intervjuvala ogromno žensk v popularni godbi. Kateri pogovori so ti ostali najbolj v spominu in zakaj?
Kako nastane dober intervju? Je interakcija med novinarko in umetnico pomembna?
Kakšni so tvoji notranji skriti triki pisanja o glasbi ali liriki?
Kako drugačen je feminizem, ki ga lansirata Taylor Swift ali Beyonce od onega Kim Gordon, Patti Smith... ali Carrie Brownstein, na primer?
Vsaka malenkost pomaga.
Punk rok je v bistvu relativno nov žanr, vendar je o njem napisano že ogromno zgodb, esejev in vse mogočih knjig s podobno tematiko.
Punkovska zgodovina se vsakodnevno napaja z vedno novimi viri, in vendar je še vedno veliko skrite zgodovine, Njene zgodovine še posebej.
Gledano s časovne distance lahko dejansko ovrednotimo zvok, delo in vpliv punka.
Kako si zadovoljna s svojim delom v tem polju umetnosti in kaj je novega v programu Vivien Goldman?
Ali boš nekega dne napisala svojo zgodbo?
(Rock Obrobje, november 2019)
Varja Velikonja
koncertna fotka: Gianna La Morte
Z Vivien Goldman sva se pred časom že pogovarjali. Želela bi si, da bi nekoč lahko v živo in širše obdelali tematike, ki naju družijo že desetletja. In tega ni malo. Govorim o tisti naklonjenosti, empatiji in punkrokovski kulturni hrani, vzeto v najširšem smislu besede.
Tudi na področju rokovske publicistike so v obtoku in na površju citirajo vedno ena in ista imena, skorajda po pravilu v domeni prevladujoče moške kritike, predvsem v recimo temu, velikih, etabliranih medijih, kolikor jih je še ostalo.
Ampak, tu je Vivien, veteranka punka, aktivna, pišoča in razmišljujoča že več kot 40 let. Izhajajoč iz sebe, iz kulturnega miljeja, kjer je odraščala in z relativno zgodnjim odzivom na punkovski val.
Punk je dejansko živela. Kajti... punk, saj vemo... ampak, ponovimo... se ne začne in ne konča samo s Sex Pistols in McLarnom... itn..., punk so vse podrobnosti in odtenki časa, ki so močno zaznamovali in spremenili kulturni kompas mladih.
Kakofonija glasbenih žanrov, svoboda izražanja, z močno angažiranimi, spontanimi odzivi tudi v liriki, način oblačenja, mišljenja, življenje samo.
Pred Vivien so močan pečat v rokovski publicitiki zapustili Ellen Willis, pa Caroline Coon... tehtni piski, filozofinji popularnih godb, in potem je tu že Vivien Goldman.
V 70. in 80. je veliko pisala v tedanje revije, živela je za reggae glasbo in sredi sedemdesetih postala prvo pero Boba Marleya.
Bila je menedžerka, producentka, aktivistka in že nekaj časa izredna profesorica punka, afro-beata in reggaeja na NYU Tisch School of the Arts Clive Davis Institute of Recorded Music.
Topika njenega pisanja pa je v večini primerov osredotočena na vlogo glasbenic v popularni godbi, s posebnim poudarkom na feministični punk glasbi in ki ga aktivno živi tudi danes, kot mi to v pogovoru ponosno pove.
Tema tokratnega pogovora je seveda izid knjige Revenge of the She-Punks, feministična glasbena zgodovina od Poly Styrene do Pussy Riot.
Pred kratkim je izšla tvoja nova knjiga Revenge Of The She-Punks in vesela sem, da se lahko ponovno pogovarjava.
Knjiga prinaša precizen, svež uvid v punkovske čase, vendar jo od drugih, podobnih na to tematiko, loči tvoj živahen in pozitiven pogled v prihodnost.
Zato bo tudi prvo vprašanje namenjeno temu: kaj ti danes pomeni „biti punk“ - „she punks“, Vivien?
Zanimivo, da se danes celo ljudje, ki so plavali v tem toku, zavedajo nuje odpora, še posebej v Ameriki, kjer se ponovno poskuša poteptati že izborjene ženske pravice – in to v trenutku, ko je celo Irska legalizirala splav!
Torej, če želiš javno izraziti jezo zaradi katerega koli razloga – in toliko je stvari zaradi katerih si lahko besen – je punk priložnost, še posebej, če nimaš velikih izkušenj.
She-Punks uporablja glasbo, podobno kot ples, za aktivizem in skuša iz tega potegniti izviren zvok.
Ne, kajti punk pomeni svežino in izvirnost. Toda, če te zanima in si radovedna, nudi preteklost veliko navdihujoče glasbe, ki te bo vzpodbudila k akciji.
Vse poganja nuja za iskrenim in ne avtoritarnem samoizražanjem.
Še vedno verjamem v punk in o tem želim pisati, ozavestiti in prenesti znanje o vseh različnih, številnih, močnih glasbenicah.
Želim in pišem o tem, da je vredno poskusiti in narediti nekaj povsem novega, kar zelo redko obstaja.
In če veš, da obstaja She-Punk fondacija, na kateri gradimo, je to veliko bolj vzpodbudno, kot to, da si predstavljaš, da si edina, ki poganja kolo v tej pozni fazi pop razvoja.
Prepričana sem , da ostanejo ljudje oblikovani z njihovimi mladostnimi plemeni; torej ja, enkrat punk, vedno punk.
Razen, če te sčasoma odnese h kakšnemu drugemu ekstremu!
Povezati sem hotela vse te različne generacije in lokacije She-Punks in ugotoviti, kaj nas povezuje in v čem smo si različne.
Glede na izraz v izbranih pesmih in prevladujoče tematike, ki sem jih po dolgem tuhtanju določila in se zdi, da so bstvene, so tu: Identiteta, Denar, Ljubezen in Protest.
V okviru tega sem potem nalagala vsebine.
Lahko ti povem, da akademski diskurzi dandanes raziskujejo skozi vse plasti popularne kulture.
V Londonu je v 70. in 80. letih med glasbenicami prevladoval, gledano na splošno, izredno velik in močan podporni občutek tovarištva.
Z mnogimi prijateljujem še danes in bilo je prekrasno, ko smo se skozi knjigo spet povezale.
Glede na to, da postaja tudi polje spolov vedno bolj fluidno, prilagodljivo je na to vprašanje danes še bolj težko odgovoriti, o tem na več mestih v knjigi tudi opozorim!
V moji generaciji so imele ženske bolj eksperimentalen, prožen in gibljiv pristop k ritmu in strukturi.
Rada bi zvedela kaj več o tvoji ljubezni do punkovske godbe in položaja žensk v njej.
Kaj je bilo v tvojem primeru prevladujoče, ljubezen do glasbe ali tista nuja, da svoja opažanja o glasbeni sceni, glasbi zapišeš?
V bistvu je šlo za plačano delo! Rada sem imela glasbo, sebe sem dojemala kot pisko in ponudili so mi plačilo, da pišem o glasbi!
Ba- boom! Toliko neverjetne godbe je bilo naokoli, o kateri sem lahko pisala, toda nisem vedela, da bom do dandanašnjih, vsa ta desetletja potem, še vedno pokrivala to polje umetnosti, poučevala in se z glasbo tudi aktivno ukvarjala.<
V knjigi sem imela priložnost pisati o moji mentorici, Jayne Cortez. Imela je založbe in izdajala vse, kar je kakorkoli dišalo neodvisno in se ujemalo v njen harmonični „free jazz“ in radikalno poezijo z njeno skupino The Firespitters.
Bila je izredno naklonjena mladim umetnicam. Našla je pot in način, kjer je lahko v celoti uravnovesila svoje življenjske prioritete kot multimedijska umetnica in aktivistka. Zelo jo pogrešam.
Raziskava, refleksija in obdelava; dober kontakt/konfrontacija; trdna struktura in močno, pogumno pisanje.
University of Texas Press me je povabila, naj napišem nekaj o ženskah in punku, glede na to, da jim je bil všeč članek, ki sem ga napisala za neko revijo, ki ga je navdahnila pesem Private Armies iz moje reizdaje CD Resolutionary; pesem je bila na seznamu Vplivnih Feministično Punkovskih zapisov.
V razmišljanju o tem sem hotela povezati razpršene zgodovine ženskih punkovskih godb, tako da bo bodočim umetnicam lažje graditi na teh osnovah in ob tem ugotoviti, ali je punk še vedno vitalna moč žensk v prvih bojnih linijah.
Moj instikt me ni prevaral.
Pravkar sem posnela moj sploh prvi LP , ki ga je produciral Youth iz Killing Joke in prvič te dni ga tudi predstavljam.
V Evropi bom imela tri nastope...
Nikoli ne reci nikoli, toda trenutno sem preveč zaposlena, da bi v miru lahko reflektirala spomine.
