Intervju: VANITY SET (Jim Slavunos)

Jim Sclavunos, foto: Aurelio Valleh Neobičajno je, da glasbenik šele po dvajsetih in več letih raznovrstnih udejstvovanj zbere dovolj zamisli, poguma in sredstev za uresničitev lastnega projekta. Eden teh, ki je v zadnjih 23 letih 'gledal v hrbet' nekaterih poglavitnim ustvarjalcem newyorške in še katere podzemne rockovske scene, danes pa so drugi v pomoč njemu, je James Sclavunos. Po dolgotrajnem snemalnem procesu je letos luč dneva končno ugledal album njegove 'skupine' The Vanity Set.
Kot zibelko preporoda rockovske glasbe se v New Yorku običajno smatra klub CBGB oziroma dogajanje v njem leta 1974. Res so takrat skupine kot Ramones, Blondie, Television in Talking Heads dodobra prevetrili že močno 'utrujeno' sceno, pa vendarle, čim so jih odkrile velike založbe, ki so v povečanem zanimanju občinstva in medijev videle predvsem dobiček, so omenjeni izgubili stik s klubskim dogajanjem v New Yorku. To so najbolj občutili nadebudni glasbeniki in drugi entuziasti, ki so ob informacijah, da se tam dogaja vzburljiva glasba, z vseh koncev Amerike na vrat na nos drveli v velemesto. Razočaranje nad stanjem stvari so nekateri izmed njih usmerili v lastno kreativnost, ki mu je bilo malo mar za nepisana pravila rock'n'rolla. Večina je bila popolnih diletantov z anti-rock držo za povrh. Iz odpora do 'prodanih duš' se je rodilo gibanje 'no wave', majhno po obsegu, veliko po daljnosežnem vplivu. Na prvem Noise Festu leta 1981 je bilo le nekaj desetih obiskovalcev, praktično le sami nastopajoči. Vendarle, ključni predstavniki so dejavni še dandanašnji, morda celo bolj kot kdajkoli prej. Med temi se prvič pojavi ime James Scalvunos.

Kdaj in kako ste začeli kariero kot bobnar? Najprej sem zasledil vaše ime na ploščah Lydije Lunch.
Leta 1977 sem srečal dva zelo mrka in čudaška individualista, Vona Lmoja (ki je bil popolnoma plešast in je trdil, da prihaja s planeta X, da bi nadzoroval eksperimente) in Rudolfa Greya (leta kasneje je napisal knjigo Nightmare In Ecstasy, na osnovi katere je bil posnet film Ed Wood). Oba sta podnevi in ponoči nosila črna očala in imela bend Red Transistor, ki je bil zelo hrupen in zelo nasilen. Šele čez deset let jim je Thurstomn Moore objavil single z zgodnjimi posnetki, ki so bili vse to tedaj izgubljeni. Vendar po teh ne moremo soditi o njihovih živih nastopih. Pri Red Transistor sem bil najprej roadie, ko pa se je Lmo odločil, da postane frontman, je mene krstil za novega bobnarja pod imenom 'M'. Nikoli prej nisem vadil bobnov, a dokler sem bil hiter in divji, je to zadoščalo.
Na odru je Rudolf z vrtalnim strojem vrtal luknje v trup kitare tik ob magnetih, Lmo pa je z motorno žago in gasilsko sekiro demoliral moje bobne, medtem ko sem jaz igral nanje. Zame, ki sem bil še najstnik, so to bili razburljivi trenutki. Na drugi strani se je občinstvo počutilo prevarano ali prestrašeno.
Istega leta sem srečal Lydijo Lunch in začel igrati basovsko kitaro v njenem bendu Teenage Jesus & The Jerks. Kasneje, v letih 1979 in 1980 sem igral bobne še v njenih bendih Beirut Slump in Eight-Eyed Spy.
V zgodnjih osemdesetih si se na kratko pridružil Sonic Youth, toda potem o tebi ni bilko veliko slišati. In zadnja leta si spet karseda aktiven.
Nisem prenehal z igranjem, le nisem sodeloval pri snemanjih vse do začetka devetdesetih let. Ko so me vse bolj zanimale starejše oblike popularne glasbe, predvsem zgodnji jazz in country, sem se zamislil nad lastnimi slogovnimi omejitvami. Nekaj let sem se kot glasbenik preprosto posvetil le širitvi lastnega znanja.
Kako si postal član The Bad Seeds?
Mick Harvey je ugotovil, da sem odšel iz skupine Congo-Norvell, The Bad Seeds pa so prav takrat potrebovali tolkalca in organista za njihovo turnejo Let Love In. Nick in Mick sta me poklicala v New York in vprašala, če se jim čez teden dni lahko pridružim za pol leta trajajočo turnejo. Odgovoril sem: 'zakaj ne?' in od takrat sem z njimi. Nihče ni uradno potrdil, da sem redni član. Morda so me pozabili odsloviti.
Zdi se, da je težko koordinirati vse vaše aktivnosti, mislim, vsi člani The Bad Seeds imate še druge projekte…
Da! Kaj še lahko rečem?
Je Vanity Set tvoj prvi samostojni izlet in če je, kako da je trajalo več kot 20 let…
The Vanity Set je zares moj prvi samostojni projekt. V zadnjih letih sem srečal kopico talentiranih in velikodušnih glasbenikov, s katerimi mi je bilo veselje pohajkovati. Zanimalo me je, kaj bi se zgodilo, če bi vse te imel skupaj na eni plošči. Sedaj vem.
Glede na to, da sem snemanje v celoti financiral sam, sem bil povsem neodvisen od založniških zahtev, vključno z roki končnega izdelka. V tem primeru bi album verjetno izšel prej, ampak nikamor se mi ni mudilo. Tako ali tako sem čakal 20 let.
Kako je dejstvo, da ste postali dovolj znan producent, pripomoglo h vašemu končnemu izdelku. S tem ste verjetno pridobili znanje, izkušnje, cenejše studijske ure.
Nekaj časa sem bil sodelavec v snemalnem studiju. Ni bilo lahko, a naredili smo več kot dostojne posnetke lokalnih skupin za manj denarja kot večina drugih studijev. Delo, ki smo ga opravili je bilo grobo, a dobro, in razmere so bile sproščene in primerne za eksperiment.
Ugotovil sem, da se vsakič, ko vstopim v studio, naučim kaj novega. In vedno poskušam nekaj novega. Seveda se učim tako na napakah kot uspehih.
Album The Vanity Set je višek mojih čudaških produkcijskih zamisli. Ne verjamem, da si prav veliko glasbenikov želi narediti ploščo tako, kot sem jaz naredil The Vanity Set. Je namreč podoben Frankensteinovi pošasti.
Na albumu srečamo kopico vaših prijateljev, kako ste sodelovali? Ste prej imeli skupne vaje ali so prišli kasneje in nasneli prispevke na posneto osnovo?
Nismo vadili, niti ni bilo demo posnetkov. Vztrajal sem na tem. S Tommyjem Wydlerjem sva le pripravila osnovo na bobnih in klaviaturami, snemala sva toliko časa, da sva dobila posnetek z dobrim občutkom, četudi tehnično ni bil popoln.
Večino tega sva posnela v Avstraliji v domačem studiju zgoraj v Blue Mountain izven Sydneya. Priznati pa moram, da sva z dolgotrajnim delom zapravila ogromno časa in si nakopala jezo tamkajšnjih tehnikov.
V New Yorku, kjer so ostali glasbeniki nasnemavali svoj delež, smo jih snemali še preden je kdo od njih zares dobro spoznal pesem. Torej je bilo vse velika improvizacija. Včasih je kdo le obiskal studio in sem ga z borilnim prijemom prisilil, da je še kaj posnel. Večinoma so se tako snemali vokali.
Rad posnamem več verzij pesmi in jih potem lepim skupaj - na analogni trak, brez računalnika. Včasih je grozljivo, ko režem velike kose traku in jih mečem v koš za smeti. To je velika obveza.
Nekateri dueti na albumu me spomnijo na Nancy in Leeja s konca 60-ih let, ti so kasneje slišijo še v duetih Lydije Lunch in Rowlanda Howarda in Nicka Cavea s PJ Harvey ali Kylie Minogue. Kakšen je bila vaš namen in vpliv?
Prisoten sem bil pri snemanju albuma Murder Ballads ravno preden sem začel s svojo ploščo, tako da so dialektične možnosti skozi duete še vedno odzvanjale v moji glavi. Dueti Nancy Sinatre in Leeja Hazlewooda so klasike, a ne neposredni vplivi. Bolj me je navdihnil duet Shana MacGowana in Kirsty MacColl, ki se zaklinjata v Fairytale of New York. Ali sem si zamišljal Deana Martina and Serga Gainsborougha kot pivska prijatelja.
Glasba na albumu prinaša mnoge vplive, torej bi bilo zanimivo, ali je raznolikost zavestna odločitev ali se je tako pač vse skupaj odvijalo tekom snemanja?
Raznolikost je bila ena od osnovnih estetskih načel pri snemanju albuma. Ne cenim tendence po primerjanju glasbe.
Sclavunos in Wydler Ste The Vanity Set del newyorške scene, z bendi kot Botanica, Gunga Din, Knoxville Girls?
Vsi se poznamo, torej predvidevam, da sestavljamo nekakšno sceno. Vseeno, The Vanity Set ne vidim kot značilnega predstavnika v katerem koli pogledu, četudi je prisoten soroden duh velemesta.
Pesem Burta Bacharacha je skrita prav na koncu plošče, se skrivate zaradi plačila pravic ali je zadaj kak drug razlog? Dejstvo je, da veliko sodobnih izvajalcev prireja njegove pesmi, torej kaj je tako vznemirljivega v njih?
Ni to, da ne bi hotel plačati avtorskih pravic, mislim sem si le, da bi bilo prijetno presenečenje, ko se naenkrat pojavi na koncu albuma. Odraščal sem ob poslušanju Bacharachovih pesmi po radiu in vsa ta leta sem zelo cenil njegovo glasbo. Ugotovil sem še, da so njegove skladbe bolj zapletene, kot se zdi na prvi posluh.
Raindrops Keep Falling On My Head sem najprej slišal v filmu Butch Cassidy and the Sundance Kid, zatorej si ta dva karakterja vedno prikličem v spomin, ko slišim to pesem. Zares butasta odpadnika, ki neizbežno končata v krvi.
Boste svojo glasbo predstavili v živo?
The Vanity Set sestavljajo različne zasedbe, sedanja je sledeča:
Peter Mavrogeorgis: kitara, bouzouki, pozavna
Jennifer Carey: tuba, orgle, tolkala
Meredith Yayanos: violina
David Morton: klaviature
Daria Klotz; bas
Dave Clifford: bobni
in jaz pojem.
Kako napreduje snemanje novega albuma Nicka Cavea in kako naj bi zvenel?
Snemanje je končano, Tony Cohen sedaj miksa posnetke. Nekaj pesmi je dokaj minimalističnih, nekaj precej nežnih, toda vsaka stoji zase tako tematsko kot slogovno. Besedila in melodije se subtilno poudarjajo od pesmi do pesmi. Je logični korak od The Boatman's Call, obenem pa je prezgodaj reči kaj več, dokler ni končano miksanje. Poseg Tonyja Cohena je bilo vedno provokativen in prepričan sem, da bo tako tudi tokrat.
Kakšni so vaši načrti z The Vanity Set, igrate tudi z The Gunga Din, producentski plani?
The Vanity Set smo trenutno na ameriški turneji in za prihodnje leto načrtujemo skok v Evropo. Zagotovo pa bomo do konca leta spet v studiju. The Gunga Din pišejo nove pesmi in snemajo demo posnetke.
The Bad Seeds pa načrtujejo turnejo nekje na pomlad, po izzidu novega albuma. Verjetno mi ne bo ostalo veliko časa še za producentsko delo, ampak nikoli ne veš.
(Muska)

Janez Golič