VANISHING TWIN
The Age Of Immunology
(Fire Records, 2019)
Najboljša leta angleškega neodvisnega avant-popa so že daleč.
Zaradi brezkompromisnega pristopa oziroma zaradi zavestnega odmika od takrat prevladujočega brit-popa, so tovrstne zasedbe ena za drugo izginjale oziroma je njihova začetna kreativna sila oslabela.
Zapuščino starih dobrih časov znajo izkoriščati le Stereolab, ki so potlačili stare zamere in na obsežni turneji preigravajo izbor iz svojega obsežnega repertoarja.
Tisti manj uspešni so praktično potonili v pozabo ali neuspešno oživljajo nekdanji kultni status.
Pram so brez izvirne pevke Rosie le še bleda senca, podobno velja za Flying Saucer Attack.
Moonshake, Movietone in Laika so se prav potiho in neslavno razšli.
A v širokem polju, v katerem so delovale omenjene skupine, je še ostalo nekaj neobdelanih površin, za glasbenike z avanturistično žilico se tu najde še kar nekaj navdiha za avtorsko nadgradnjo.
Morda je bila potrebna intervencija „od zunaj“.
Vanishing Twin je namreč mednarodna zasedba, a locirana v Angliji.
Nihče od petih članov ni rojeni Anglež, vsi so priseljeni in adaptirani na tamkajšnjo „sceno“.
Morda sta prav ta distanca oziroma vpliv iz druge roke prispevala k odprti „interpretaciji“ nekdaj izvirne glasbe.
Vanishing Point praktično nadaljujejo tam, kjer je zastala predvsem Laika.
Torej imamo lagodno kozmično ritmiko, z dovolj odmiki in zamiki, da ne zapade v preprosto rutinsko ponavljanje.
Na to podlago je položeno šepetajoče petje ali morda recitacija v različnih jezikih.
Resda prevladuje angleščina, a potrebno raznovrstnost, že zaradi vsebinskega poudarka, prinašajo še francoščina, italijanščina in japonščina.
Glavno moto zasedbe so namreč utopične sanje, naj se ljudje povezujejo in učijo drug od drugega in ne sovražijo in ubijajo.
Glasba na njihovem drugem albumu je spremljava sanj o svetu brez meja.Vanishing Twin so v osnovi še vedno pop skupina. Njihove pesmi tečejo, in praktično vsaka ima nek prepoznaven moment, najsi bo to refren, ritmični vzorec, morda privlačno figuro na klaviaturah ali flavti. Intrigantno je morda le to, da najbolj izstopajoče pesmi spomnijo na „že nekje slišano“. Še vedno pa je njihovo polje dovolj široko, da se vplivi razpršijo in na koncu ostane občutek konsistentnosti, česar koli se že Vanishing Twin lotijo. Po robovih se dotikajo mnogih žanrskih oblik, od psihadelije, funka in lahkotnega jazza, tudi krautrocka in filmske glasbe, a ostane dober občutek nekega zavedanja o lastnem početju, ki se ne priklanja sodobnim produkcijskim tokovom, kjer na koncu vse „velike“ indie zasedbe zvenijo sumljivo podobno. Vanishing Twin ne igrajo na karto agresivnega, glasnega zvoka, njihova glasbila zvenijo čisto in naravno, poslušalec lahko diha s to glasbo. Znotraj enotnega razpoloženja so stalno v gibanju, prispevki posameznih glasbil se prelivajo, dopolnjujejo, križajo. Pomagajo še drobni produkcijski prijemi, da njihov zvočni tok nikoli ne zaide v mrtvi rokav. Album The Age Of Immunology je dokaz, da je še marsikaj mogoče.
povprečna raven dinamičnega obsega: DR8
(Rock Obrobje, junij 2019)
Janez Golič
