THE VELVET UNDERGROUND
Live MCMXCIII DVD
(Warner, 2006)

Nenavadno pozno se je na DVD pojavil koncertni videozapis s povratniške turneje na novo zbranih The Velvet Underground. Namreč, zbrali so se že leta 1993, kar je tudi naslov koncertne plošče in videozapisa na kaseti in končno na DVD. Torej, zvočni zapis na CD plošči in video posnetek na kaseti sta prav kmalu po turneji ugledala luč sveta. V obeh primerih gre za izbor treh zaporednih koncertov v pariški dvorani Olympia, in sploh je zanimivo, da ponovno zbrani Velveti tedaj sploh niso nastopili v Združenih Državah Amerike, imeli so le dve krajši evropski turneji, junija in septembra 1993.
No, morda so pri Warner čakali, da se glavna akterja, Lou Reed in John Cale, resda ne skupaj, ampak vsak zase, podata istočasno na evropsko turnejo in bo to povzročilo dodatno zanimanje za skupino, v kateri sta si naredila ime. Zanimanje za zapuščino The Velvet Underground pa nikdar ni usahnilo, odkrivajo jih nove in nove generacije rockovskih navdušencev. Ker jih takrat, v drugi polovici šestdesetih, ni slišalo prav veliko ljudi (po legendi pa je vsak, ki jih je, naslednji dan ustanovil svojo skupino), je bila ponovna združitev toliko bolj opravičljiva. Končno smo jih lahko slišali tudi tisti, ki nismo imeli niti teoretičnih možnosti, da bi jih »takrat«.
Zapis na DVD je žal identičen zapisu na videokaseti. Žal zato, ker koncert ni objavljen v celoti, ampak je narejen izbor. Celoten posnetek koncerta je najti le na dvojni CD plošči omejene naklade. Kajti, Velveti so leta 1993 svoje nastope začeli z nadvse primerno We're Gonna Have A Real Good Time Together, DVD pa uvede kar Venus In Furs, s katero je, na primer, svoj ljubljanski koncert uvedel tudi John Cale. Niti ni najti kakšnih dodatnih dobrot, kot jih običajno ponujajo glasbeni DVD-ji, na primer intervjuji, posnetki z vaj ali kaj podobnega. Tudi slika ni dosti boljša od slike na stari videokaseti, le zvok je remasteriziran, čist in natančen. Je to pri »underground« skupini nevemkako pomembno? Resda so Velveti znali pošteno zaškripati, ampak znali so igrati tudi pretanjeno in domiselno. Od uvodnih minusov prehajam k plusom. Če nekaj pesmi glede na predstavljen repertoar dejansko manjka, je to še vedno reprezentativen izbor. Ne manjka nič ključnega, kar so Velveti pomenili v šestdesetih in kar so znali reinterpretirati na tistih nekaj evropskih nastopih. So tiste nežne, žametne pesmi, pod katerimi se skriva »neke vrste ljubezni«, so tudi neposredni rock'n'roll komadi, kjer ne hranijo energije. Resda ima Lou Reed osrednjo vlogo v skupini, poje večino pesmi, vzame si tudi največ solističnih izletov s kitaro, a izbor pesmi je prilagojen izkazovanju nekaterih posebnih kvalitet ostalih članov skupine. Tako Cale poje Femme Fatale in I'm Waiting For The Man, Mo Tucker pa I'm Sticking With You, ki pomeni rob, do katerega so se Velveti še spustili. Repertoar gre tudi izven tistega, kar je ta zasedba posnela na ploščah, saj Calea že ni bilo zraven, ko so Velveti posneli Sweet Jane in Rock'n'roll. V koncertni repertoar so tedaj uvrstili tudi manj znane pesmi, izstopa predvsem 15 minut trajajoča Hey Mr. Rain, kjer dominirata Reed na kitari in Cale z violo. Hej, takega »spopada« ne slišite vsak dan, je posledica tudi notranjih trenj, ki so večkrat dejansko ločila Reeda in Calea.
Ampak, Velveti brez Calea so obstajali, brez Tuckerjeve in Sterlinga Morrisona ne. Mo Tucker je »izumila« poseben slog bobnanja, v kompletu ni imela bas bobna in skoraj ni uporabljala činel. Obenem je za bobni stala in držala metronomično odrejen, in hudičevo silovit ritem. Še najmanj viden in slišen je Sterling, stoji ob strani, kot da se ga vse skupaj niti ne tiče. Ampak prisluhnite njegovemu igranju! Nikoli ne zapade v matrico, vedno varira, plete, zavija.
Podobno svobodno je svoje pesmi interpretiral Lou Reed. Ni želel, da bi zvenele kot s plošče. Stalno je variral osnovno melodijo, kar skušal je, do kam jo še lahko spelje, da še ostane razpoznavna. Pravzaprav je kasneje podobno počel tudi na samostojnih nastopih. Seveda ima tak pristop dvostranski učinek. Pesmi dobijo drug značaj, a vprašanje je, če je ta značaj še skladen s prvotno idejo, sporočilom pesmi. Vse prevečkrat Lou zveni kot nagajivi ekshibicionist. No, saj je avtor in si to lahko privošči.
Kakorkoli, Live »1993« je edini zapis Velvet Underground na DVD, no, vsaj edini legalno dostopen je. Na izvirne posnetke Andyja Warhola bo treba počakati nedoločen čas, če bodo sploh kdaj na voljo glede na tehnične pomanjkljivosti. Zato je Live 1993 toliko bolj dragocen dokument. Kaj dokument, ponuja obilo glasbenih užitkov, je izjemen prikaz sposobnosti skupine, ki je izšla iz forme rock'n'rolla in ustvarila nekaj popolnoma svojega in posebnega. Zato pozor, po ogledu tega DVD-ja obstaja resna nevarnost, da boste naslednji dan želeli ustanoviti svojo skupino.
(Rock Obrobje, marec 2006)

Janez Golič