THE VELVET UNDERGROUND
The Velvet Underground (6xCD, super deluxe)
(Polydor/UME, 1969/2014)

Vedno znova me navdušuje ustvarjalni zanos Louja Reeda v tistih nekaj letih z The Velvet Underground. Del „krivde“ nosi kar Andy Warhol, ki je vzpodbujal k nebrzdanem pisanju pesmi in podžigal brezkompromisno držo skupino. Vendarle, obstajali sta vsaj dve plati Louja Reeda. V mladih letih je bil ljubitelj pop glasbe, tudi take z „žametnim“, skorajda osladnim priokusom. Za založbo Pickwick je pisal in snemal pesmi po naročilu, čez dan jih je zlagal, zvečer je bil že v snemalnem studiu. „Drugi“ Lou Reed se je kalil na ulicah New Yorka in v njegovem „undergroundu“, v Warholovi „tovarni“, med dilerji, prodajalkami ljubezni, transvestiti... Umetniki, ki čakajo na svojih 5 minut slave.
Zapuščina The Velvet Underground se še kar razkriva v novih podrobnostih. Serija ponatisov ob 45-letnici izvirnih izdaj njihovih albumov se nadaljuje s ponatisom njihovega tretjega albuma iz leta 1969. Zanimivo le, da je izvirno album izšel marca, razširjen ponatis pa taktično šele konec leta... Vsi trije dosedanji ponatisi se ponujajo v različno razširjenih izdajah. Na ljubitelju je, da se odloči, kako globoko bo raziskoval in kako globoko bo segel v žep. Prvi album The Velvet Underground & Nico je v ponatisu izpred dveh let na voljo v enojni, dvojni in šestorni izdaji, drugi album White Light/White Heat v enojni, dvojni in trojni, in tretji, nenaslovljeni album je ponovno izdan v enojni, dvojni in šestorni različici. Tokrat je šestorna različica tudi najbolj privlačna, opravičuje svoj obseg, prinaša največ kakovostnega gradiva. Prvi album, popularni „banana cover“, je namreč v razširjeni inačici zapolnjen s posnetki, ki so podstandarne, slabe bootleg zvočne kvalitete in imajo kvečjemu dokumentarno vrednost. Podobno velja za White Light / White Heat, kjer nekatere dodatne pesmi ne sodijo v časovni ali vsaj tematski okvir plošče. Vedeti moramo, da med drugim in tretjim albumom obstajajo temeljne razlike; najprej razliko zaznamuje odhod Johna Calea, istočasno ali verjetno kar vzajemno se je zgodil premik v pogledih Louja Reeda, in nenazadnje, nepreverjene govorice pravijo, da so Velveti pred snemanjem tretjega albuma izgubili ali so jih bili pokradeni kitarski efekti. Kakopak, legend in mitov se je okrog The Velvet Underground spletlo ogromno.
Lou Reed je že za prvi album napisal nekaj sentimentalnih pesmic (Sunday Morning, I'll Be Your Mirror...) in to prakso je zgolj nadaljeval na tretjem, nenaslovljenem albumu. Uvodna Candy Says je zgrajena na izjemno občutenem, harmoničnem petju, ki ga je Reed prepustil novemu članu, Dougu Yuleu. Mnogo kasneje, na eni zadnjih turnej Louja Reeda, je Candy Says na koncertu pel pevec Antony. Velveti oživijo v What Goes On, še zdaleč pa to ni več frenetična, disonantna skladba, kot bi jo Velveti posneli z Johnom Caleom. Some Kinda Love sloni na bluesovski kitari in natančni, a razgibani interpretaciji Louja Reeda. Oblika pesmi je odprta in kasneje je Reed to pesem interpretiral še bolj svobodno... Pale Blue Eyes je še ena sentimentalna, otožna pesem, kaj šele apologetska Jesus, v kateri se Reed spoveduje starih grehov. Najbolj očitno se novo poglavje The Velvet Underground odpira s pesmijo Beginning To See The Light. Živahna skladba, odigrana z odprtimi akordi in všečnim prehodom, je pravzaprav edina na plošči, ki dvigne poslušalca na noge. Ostalo so intimne, razmišljujoče vinjete. I'm Set Free je še ena „prelomna“ v smislu pomena, celostne usmeritve same skupine, That's The Story Of My Life pa še eno opravičevanje, spoved, posipanje s pepelom...In kakor so zgodnje Velvete zaznamovale tudi sentimentalne pesmice, je ostanek disonantnih iger in neprijetnih tem pristal tudi na tretjem albumu. 9 minutna The Murder Mystery je posebnost na plošči, skladba polna prelomov je povzetek novinarskih reportaž o skrivnostnem umoru. Mestoma frenetična, potem spevna in psihadelična obenem. Pojejo in deklamirajo vsi Velveti, v parih skozi dialog. Zato pa je sklepna Afterhours spet v slogu, Moe Tucker otroško-naivno poje o vratih, ki jih je potrebno odpreti, če želimo, da notri posije sonce.
Pojem The Velvet Underground se je s tem albumom zamajal v temeljih. Če sta se prva dva albuma prodajala slabo zaradi radikalne drže skupine, se tretji ni odrezal nič bolje, tokrat iz nasprotnih razlogov; zaradi intimistične izpovedi. Zgodba se je kaj kmalu ponovila, preskok med Reedovima ploščama Transformer in Berlin je bil prevelik. Tega niso pričakovali niti sprejeli že ljubitelji Velvetov v šestdesetih. Kmalu po objavi tretjega albuma so The Velvet Underground ponovno ostali brez založbe.
Le sčasoma, po letih in desetletjih, se je izkristalizirala kvaliteta pesmi Louja Reeda v obdobju The Velvet Underground. Najprej, in povsem upravičeno, sta poravnavo doživela prva dva albuma, šele kasneje še tretji in četrti Loaded. Če se le otresemo predsodkov, potem je kmalu jasno, da so VSE pesmi na tretjem albumu male mojstrovine, vsaka ima svoj značaj, svojo zgodbo. V bistvu so preproste, a narejene z izjemnim občutkom za melodiko, interpretacijo in z okusno kitarsko medigro, kjer ni nič preveč ali premalo. Verjamem, da je to tudi posledica preteklih skladateljskih izkušenj in nenazadnje so pesmi navdahnjene s prelomnimi pogledi glavnega avtorja.
Ponatis. Posnetke za album je najprej zmiksal kar Lou Reed sam. Ne čudi, da je v ospredje potisnil svoje petje in kitaro, ostale pa odrinil v ozadje ali celo povsem utišal. „K sreči“ založba MGM ni bila zadovoljna s tem miksom in nastopil je Val Valentine. On je popravil miks v širšo „bendovsko“ podobo, kar je najbolj očitno v pesmi Some Kinda Love. Končno je slišati tudi kitaro Sterlinga Morrisona! Ta je bil zaradi tega jezen na Louja in je njegov miks označil za „straniščnega“. Izraz se je obdržal. Namreč, sedaj imamo na prvi CD plošči t.i. „Valentine mix“, na drugi pa Reedov „closet mix“, ki je sicer našel mesto na zbirki Peel Slowly And See iz leta 1995. Vredna posluha sta oba. Manj pa „mono mix“ na tretjem disku, na starejših ojačevalnikih si ga naredimo kar sami s pritiskom na tipko „mono“. Ni razlike. Čeprav obstajajo miksi iz šestdesetih, ko sta bila dejansko stereo in mono miksa bistveno drugačna.
The Velvet Underground so bili v tistih nekaj letih izjemno dejavni. No, za šestdeseta ni bilo nič nenavadnega, če je določen izvajalec objavil po dva albuma na leto. Ampak večina pesmi The Velvet Underground je prišla v anale. In to velja tudi za pesmi za t.i. izgubljeni, četrti album skupine, ki nikoli ni izšel v zamišljeni obliki. Najprej so prišli na vrsto bootlegerji, kasneje, sredi osemdesetih let, so te pesmi le izšle uradno na dveh kompilacijah, V.U. in Another View. Nekatere v posodobljenem miksu. Tokrat je narejen popravek, šest pesmi je re-miksanih za nazaj, tako, kot bi zvenele v šestdesetih. Vse to je na 4.disku razširjenega ponatisa in spet se lahko čudim, da pesmi kot so Ocean, Foggy Notion, Lisa Says in druge v času prvega obstoja The Velvet Underground sploh niso izšle v studijski obliki. Tokrat so objavljene v obliki in vrstnem redu, ki je najbližji predpostavljenemu albumu.
Ostanejo še koncertni posnetki. Teh do sedaj pravzaprav ni tako malo. Najprej je leta 1972 izšel album Live at Max's Kansas City (posnet mono na kaseto), kasneje dvojna zbirka 1969 Live, obe sprejemljive zvočne kakovosti. Kasnejše koncertne izdaje so na ravni bootleg posnetkov. Robert Quine je snemal mnoge koncerte The Velvet Underground in založba Polydor jih je leta 2001 objavila pod naslovom Bootleg Series Volume 1: The Quine Tapes. Na zadnjih ponatisih je še več koncertnih posnetkov in kvaliteta teh se je le še slabšala. Kot da založbe pod pritiskom zahtev ljubiteljev objavljajo vse, kar je na voljo. Zato toliko večje presenečenje predstavlja posnetek koncerta iz sanfransiškega kluba Matrix iz leta 1969, ki se sedaj razprostira na zadnjih dveh diskih ponatisnjenega tretjega albuma. Nekaj teh pesmi je najti na že omenjenih 1969 Live in The Quine Tapes, ampak sedaj jih imamo v bistveno izboljšani zvočni kvaliteti. Lastnik kluba Matrix je bil Martin Balin iz takrat dovolj priljubljenih Jefferson Airplane in lahko si je privoščil profesionalno snemalno opremo. Le da izvirnih trakov očitno ni izpustil iz rok. Do sedaj.
Tako je Live at Matrix najboljši koncertni prikaz izvirnih The Velvet Underground, odšteti moramo seveda njihov reunion iz leta 1993. Poleg vseh znanih, razvpitih pesmih še vedno izstopa 37 minut trajajoča izvedba Sister Ray, kar za 20 minut presega studijsko izvedbo, a brez Johna Calea so to že drugi The Velvet Underground. Edino obžalovanja vredno je dejstvo, da ne obstaja spodoben koncertni posnetek Velvetov z Johnom Caleom.
Je s tem serija sklenjena? Kaj pa prihodnje leto, ko bo 45 let od izida albuma Loaded? Namreč, leta 1997 je že izšla razširjena izdaja tega albuma pri Rhino Records in na njej so že dodane pesmi, za katere nismo vedeli, da so jih posneli že The Velvet Underground. Lou Reed je Satellite Of Love, Oh Gin, Sad Song in druge takrat dal na stran oziroma jih prihranil za svoje solistične plošče. Lahko sploh še upamo na kaj več? Pustimo se presenetiti.
(Rock Obrobje, december 2014)

Janez Golič