THE VELVET UNDERGROUND
(Loaded Re-Loaded)
(Atlantis, 1970/2015)

Večjega presenečenja ni. Po razširjenih ponatisih prvih treh albumov, je ob 45.obletnici prvega izida tovrstni ponatis dočakal še 4.album The Velvet Underground, Loaded. Zadnji z Loujem Reedom. Še četrti v briljantnem nizu, kjer je vsak album epohalno, vase zaokroženo delo, vsak zase je sporočilnost „rock'n'rolla" dvignil na povsem novo raven. Prav tako ni presenečenje, da se je ponatis razlezel na šest diskov. Tovrstna praksa se v zadnjih letih nezadržno širi, na voljo so v drugo ali tretje prebrani posnetki Brucea Springsteena, Boba Dylana, Kurta Cobaina ali Amy Winehouse... Vse kar ni bili dovolj dobro v času izvirne izdaje, niti v času prvih ponatisov, je dovolj dobro sedaj.
Nekaj smo zagotovo krivi tudi ljubitelji. Nikoli nam ni dovolj, kar naprej bi radi še. In ko to dejansko dobimo, smo mnogokrat razočarani. Zgodba s ponatisi The Velvet Underground sodi nekam vmes, namreč med številnimi dejansko slabimi posnetki (predvsem tehnično) se najde vsaj kak biser ali dva. Ali cel niz, kot je bil primer lani pri ponatisu 3.albuma. Ponatis Loaded sledi bolj načelu „želeli ste, izvolite" in ponuja malo dejansko na novo odkritega. Za povrh je album Loaded že leta 1997 doživel razširjen ponatis na dvojni CD plošči, že takrat smo se lahko prepričali, da je Lou Reed povsem upravičeno izjavil: „Založbi sem dal album, napolnjen (loaded!) z uspešnicami". Poleg deset dejansko objavljenih na izvirnem albumu jih je še nekaj ostalo le v demo različicah in je te pesmi kasneje Lou posnel in objavil samostojno. Tako smo že takrat lahko poslušali pesmi Satellite Of Love, Oh Gin, Sad Song in druge v izvedbi The Velvet Underground. Tokrat so izdajatelji še globje posegli v arhive in na plano izvlekli številne poskusne različice že znanih pesmi, predvsem razvpitih Rock'n'Roll in Sweet Jane. Nekatere so tudi na novo zmiksane, morda le zato, da se posnetki ne bi pretirano podvajali s tistimi, že objavljenimi. Obenem je izvirni album na novo remasteriziran in sije na novo, oziroma so tehniki naredili kompromis s klasično novodobno vojno glasnosti (se pravi, da zvok ni pretirano skompresiran). Miks v prostorskem načinu na dodanem DVD je zgrešen poskus, rock'n'rolla ni mišljen, da se ga posluša „na sredini", skupina pač mora igrati pred nami. In če gremo od zadaj, na petem disku (ki je CD), je prvič objavljen koncertni posnetek, ki je obupne bootleg kvalitete in še enkrat le zadovoljuje nenehne želje/zahteve ljubiteljev... Četrti disk prinaša že objavljen koncert iz kluba Max's Kansas City, enega zadnjih z Loujem in že brez bobnarke Mo Tucker, kar se izvedbi močna pozna, predvsem v slabem. Tretji disk je napolnjen z demo in alternativnimi izvedbami znanih pesmi, med katerimi se najde kakšna dovolj drugačna, da pritegne uho. Kot prejšnji ponatisi tudi ta na drugem disku prinaša mono posnetke in kakopak na prvem izvirni album z nekaj dodatka. In ko bi vsaj ta dodatek bil tam zato, da bi zaokrožil vtis albuma. Ne, žal ga sproti ruši s spremenljivo zvočno kvaliteto posnetkov in nelogičnim vrstnim redom pesmi. Album se pač mora skleniti s pesmijo Oh! Sweet Nuthin, kajne?
Vse skupaj žal premalo, predvsem za tiste, ki smo se že založili z dvojno izdajo ali celo petornim setom Peel Slowly And See. Tokratni ponatis žal ne ponuja velike izbire, le enojni ali šestorni set, in na koncu je najboljša izbira prav tisti dvojni iz leta 1997 objavljen pri Rhino.
Krog ponatisov ob 45.obletnici objave izvirnih albumov se je sklenil, kaj nas kmalu čaka nov krog ob okrogli obletnici? Morda vsi posnetki še enkrat zmiksani v stereo in prostorskem načinu, kar so nazadnje naredili z zbirko največjih uspešnic The Beatles? Ne bi me presenetilo.
(Rock Obrobje, november 2015)

Janez Golič