THE WALKABOUTS + WILLARD GRANT CONSPIRACY
dvorana Mladinskega gledališča, Ljubljana
4.oktober 1999

The Walkabouts imajo v Sloveniji več kot hvaležno publiko. Tudi tokrat, že četrtič v Ljubljani, je bila zgornja dvorana Mladinskega gledališča v Ljubljani nabito polna. Trenutno edini razpoložljivi prostor za koncerte takega tipa pri nas, kot lahko preberemo iz promo materijala organizatorja Igorja Vidmarja in njegovega Ropota.
Kaj nam po skoraj petnajstih letih delovanja nudi skupina iz Seattla? Predvsem promocijo novega albuma Trail Of Stars, ki kljub novim produkcijskim prijemom pelje po starih, preverjenih tirih Chrisa Eckmana in Carle Torgerson. Album, ki se sliši kot nekakšen "the best of" skupine. Album, s katerim se po dveh izidih pri veliki založbi Virgin Germany, vračajo spet na neodvisno sceno, tokrat pod okrilje založbe Glitterhouse.
Glasba in melodije pod blagovno znamko Walkabouts ( nimamo pop uspešnic, smo Walkabouts in smo vedno bili temačni..razlaga Chris svojo glasbeno linijo). Čisto OK, prijetno, vendar brez nekega notranjega žara in naboja, ki da presežek. Kar je novega je mogoče produkcija Philla Browna ( med drugim odgovornega za produkcijo zadnjih albumov Talk Talk, Marka Hollisa, Kristin Hersh..), ki je uspel v ta predvidljivi zvok benda nevsiljivo vnesti prisotnost elektronike.
Melanholično urbana, temačna popularna glasba se pri Walkaboutsih tako nadaljuje tudi na že desetem nosilcu zvoka. Melodične pesmi, ekspresivna vokala Chrisa in predvsem Carle, vse nekako tako kot smo slišali že na prejšnjem albumu Nighttown. In melodije z obeh zadnjih albumov so tudi sestavljale vozni red ponedeljkovega večera. Vmes smo slišali še dopadljivo Bonnie and Clyde (pesem Sergea Gainsbourgha, ki jo je iz francoščine prevedel Steve Wynn) in v dodatku medlo in neizrazito priredbo Loom of the Land Nicka Cavea.
Sama koncertna izkušnja in novi Chrisovi 'zvočni efekti' so ob značilno občuteni Carlini interpretaciji na trenutke potegnili v Walkaboutsov vrtinec, vendar je v celoti gledano koncert le preveč predvidljivo visel na isti valovni dolžini. Brez presenečenj, zasukov, včasih že skorajda moteče monotono. Kje je presežek?
Pri kritikih dobro sprejeta predskupina Willard Grant Conspiracy je svoje pol urice izkoristila tako, da je nevsiljivo stkala kontakt s publiko. S svojim t.i. alter countryem je pričarala uvod v večer glasbe Chrisa Eckmana in njegovih The Walkabouts.
(Rock Vibe)

Varja Velikonja
na fotografiji: Willard Grant Conspiracy