THE WALKABOUTS
Acetylene
(Glitterhouse, 2005)
Kjerkoli že je, Chrisu Eckmanu srce bije v ritmu ameriškega rock'n'rolla, za povišan pulz pa so tokrat poskrbele tamkajšnje aktualne razmere. Acetylene je na nek način njihov »povratniški« plošček, in to v več pogledih. Nekateri namigi so kazali, da se je skupina definitivno razšla, saj sta vodilna vokalista objavila vsak svoj solistični album in obenem v obdobju od prejšnje redne plošče založba Glitterhouse postregla s kompilacijo tipa best of, Shimmers. No, k sreči to niso bili znaki umika, prej dodatni zagon po introspekciji solističnih iskanj in preverjanju preteklega dela...Torej The Walkabouts navkljub precejšnji zemljepisni oddaljenosti posameznih članov niso prenehali z delovanjem; Eckman se je že davno tega preselil iz Seattla v Evropo, istočasno se je začel zvok The Walkabouts počasi in zanesljivo nagibati k evropski glasbeni zapuščini, najočitneje je bilo to predstavljeno na plošči priredb Train Leaves At Eight.
Acetylene je vrnitev k tršemu, kitarskemu zvoku, kot ga Walkabouts še zmorejo in da s tem ne izgubijo svojega značaja. Pesmi so nastajali v času volitev za ameriškega predsednika, in vse kar se je dogajalo okoli tega je sprožilo jezo, ki so jo Walkabouts stresli iz sebe tako kot se za rockovsko skupino spodobi. Vrnil se je njihov bazični pristop, sedaj so bližje newyorški šoli rock'n'rolla (kak rif bi si zlahka prisvojili Girls Against Boys) oziroma so izpostavili tisto tradicijo, iz katere so pravzaprav zrasli. Najbolj očiten zgled je električni Neil Young, njegovi odprti akordi, ki se gladko prelijejo v ekstatični enostrunski solo, za katerega ne moremo nikoli vedeti, kdaj in kako se bo končal, je še vedno izvrstna iztočnica oziroma predloga prav za tiste vrste izpovedi, ki ležijo na duši The Walkabouts. Njihov rock'n'roll je bil vedno preprost, a zato nadvse pošten in avtentičen. Če so ga na nekaj zadnjih ploščah prikrivali z atmosferičnimi okraski, je bil to še vedno avtentičen pristop, točno to, kar jih je v določenem obdobju zanimalo in kar so želeli raziskati. Za širšo potrditev se jim ni bilo potrebno nikoli pretvarjati. Če so tokrat v ospredju elekrificirane kitare, še vedno ne zmorejo razelektriti napetosti, ki se vzpostavljajo zaradi zadržkov v vokalni izpovedi, The Walkabouts se nikoli ne izkričijo. Ta napetost tudi pri poslušalcu povzroči občutek nelagodja, kot daljna posledica neke nikdar povsem izživete izkušnje. Še ko so slišati in videti najbolj sproščeni, jih prizemljuje zavest o lastni vlogi. The Walkabouts pač niso »only rock'n'roll«, njihov rock'n'roll nima očiščevalne funkcije, zadaj se vedno oglaša vest in preprečuje popolno sprostitev.
Eckman kot celovit avtor poje večinoma hitrejše, recimo, udarnejše pesmi. Carli je prepustil drugi, senzibilnejši pol, ki je na plošči resda v manjšini, a jo še vedno drži v ravnovesju. Zato brez skrbi, The Walkabouts navkljub na novo povrnjeni prvinskosti stvari niso ušle iz rok… Za kar bo še vedno priložnost… Plošča Acetylene je posneta takorekoč v živo ali vsaj na način, ki naj bi najbolje povzel njihov namen. Oziroma, pesmi so posnete tako, da bodo dejansko zaživele šele na koncertnem odru.
(Muska, september 2005)
Janez Golič
