RYLEY WALKER
Deafman Glance
(Dead Oceans, 2018)

Če bi Ryleyu Walkerju pripisali, da je zgolj seštevek zapuščine npr „čikaške“ šole, bi mu naredili krivico. Vsaj neposredno ni bil vpet v delovanje ključnih ustvarjalcev na čikaški sceni, za to je preprosto premlad. Jim O'Rourke in David Grubbs sta zapustila vetrovno mesto, še preden bi Ryley začel resneje nastopati. Za skupine okrog Tortoise je bil prav tako premlad, da bi se jim lahko pridružil, Wilco pa so zadnjih 15 let trdna zasedba in mimo Nelsa Clinea se je težko preriniti v zasedbo.
Z vsemi omenjenimi bi Ryley Walker lahko igral oziroma sodeloval. Z leti stalnega igranja je razvil slog, ki po robovih sega do jazzovskih akordov in progresivne kompleksnosti, znan je po daljših improvizacijah slonečih na folk izročilu, tudi petje je vse bolj samozavestno. Tu se zagotovo čuti posredni prepih domačega glasbenega okolja.
Za aktualni album Deafman Glance je Ryley sam zatrdil, da se bo izognil daljšim akustičnim seansam in se osredotočil na pesem kot tako. Že uvodna In Castle Dome je počasna žalostinka, ki jo nosijo kitarski akordi, ki bi jih lahko odigral npr David Grubbs. Vmes poseže celo flavta, zavije sintetizator, vse pa zveni nekako oddaljeno, lebdi v neskončnem prostoru. Ryley le počasi dviguje razpoloženje, zdi se, da je razpored skladb na albumu zasnovan tako, da načrtno vodi poslušalca od zasanjanih glasbenih širjav k bolj prizemljenim, urbanim zvokom. Obenem pa so posamezne skladbe močno razgibane, praviloma se večkrat prelomijo v tempu in tonaliteti, in zato je dejansko potreben večkratni prisluh, da se vsi „koščki“ usedejo. Šele potem vsi ti prelomi dobijo globji smisel in namen. Torej če mestoma že pritegne z dopadljivim refrenom in se spremljevalna zasedba razživi v jazz-rockovskem drncu, se kaj kmalu vsi skupaj spustijo v ambientalni drone, ki ga spremlja mrmrajoče petje glavnega protagonista. Kar pomeni, če bi Ryley Walker želel pritegniti širšo pozornost, bi to zlahka storil. Izpustil bi te introspektivne pasaže, tiste, ki mejijo na rockovsko udarnost pa poudaril in raztegnil še s kakšno tehnično bravuro več. Namreč, dejansko se je na široko izognil klišejem in izpostavil avtorsko noto. Pravzaprav bi album kot celota izvenel drugače že, če bi Ryley obrnil razpored skladb. Prav tiste proti koncu so vsaj površinsko še najbolj privlačne.
Kazalo je, da so najboljši časi „čikaške“ scene že minili. Ryley Walker pa s serijo plošč dokazuje, da je v tej zapuščini še dovolj izhodišč, da jih avtor z vizijo lahko koristi in iz tega širokega nabora vplivov sestavi zelo konsistenten avtorski album. Če bo s tem mlajšim poslušalcem namignil na glasbo Gastr Del Sol in zgodnje solistične plošče Davida Grubbsa in Jima O'Rourka, je naredil dvojno dobro delo.
povprečna raven dinamičnega obsega: DR9

(Rock Obrobje, maj 2018)
Janez Golič