Intervju: PAUL WALLFISCH / Interview with Paul Wallfisch
Botanica so še ena newyorška skupina, ki jim gre bolje na stari celini kot doma. Morda tudi zato, ker se njihov glavni mož, Paul Wallfisch počuti kot Evropejec, ker je nekaj let živel v Parizu in ker predniki izvirajo iz Sredozemlja. To se morda na njihovih prvih ploščah še ni toliko čutilo, bili so dokaj značilna newyorška skupina, nasledek početja kakih Firewater, že zato, ker je nekaj časa Wallfisch pri njih igral klaviature. A novi plošček, The Magnetic Waltz, razkriva širše vplive…
FRANCOSKI VALČEK PO NEWYORŠKO
Naklonjenost do Evrope je obojestranska. Pred nekaj leti so namreč Botanica podpisali snemalno pogodbo z nemško gramofonsko založbo Rent-A-Dog in zanje doslej objavili tri cedeje. Posledično so večkrat prekrižarili evropsko klubsko okolje, enkrat so se ustavili tudi pri nas. A to ustanovitelju, pevcu in klaviaturistu Paulu Wallfischu ni dovolj. Vmes rad sodeluje, nazadnje je spremljal pevko Little Annie na njenih kabarejskih nastopih, še prej je igral v skupini Congo-Norvell, objavil je tudi samostojno ploščo. Vprašanja po elektronski pošti so ga ujela med evropsko turnejo.
Na ovitku CD plošče Botanica Vs Truth Fish najdemo citat Miltona Mayersa »Vprašanja, na katerega lahko odgovorimo, ni vredno niti postaviti«. Je potemtakem najin intervju sploh mogoč?
Ja, Milton Mayers. Delno filozof samouk. Bil je prijatelj mojega očeta. Napisal je nekaj knjig in tudi nekajkrat tožil ameriško vlado zaradi stvari, ki se jih ne spomnim prav dobro. Ampak v vsakem primeru je bil v mojem otroštvu podoba »večja od življenja«. Kar se tiče tega ali katerega drugega intervjuja, bi rekel, da je pravilen pristop način nakupovalnega spiska. Včasih moraš le vprašati, če so jajca v hladilniku ali če je še kaj kruha. Pogovor, saj veš. Osnovna dejstva in nekaj hrane. Ne čisto prava vprašanja, vendar zagotovo so v pomoč pri preživetju.
Kakšno naključje, prejšnji teden smo bili v Frankfurtu in tam sem opazil ogromen poster z naslednjim citatom: »Dobro vprašanje se mora za vsako ceno izogniti odgovoru«. Citat je bil pripisan Doru Garciji in "Golden Sentence series, 2001-2007". Po vsej verjetnosti Dora nikoli ni bral Mayerjevega citata ali sploh kdaj slišal o njem, kaj šele o CD plošči Botanica Vs Truth Fish. Po drugi strani – nikoli ne veš. Kakorkoli, prisvajanje enega stavka – zelo osnovne trditve kot resnične filozofske misli - se mi zdi pretirana.
Tvoj osnovni instrument je klaviatura. Kitaristi in bobnarji se običajno igranja naučijo sami, medtem ko morajo pianisti v šolo. Se motim?
Ja, moj osnovni instrument je klaviatura, pravzaprav klavir, in res sem kot otrok hodil v glasbeno šolo k pouku klavirja. Naučil sem se brati note in nekaj teorije.
Ampak v Botanica imam dva glasbenika, ki sta precej bolje šolana kot jaz, kitarist John in bobnar Keith. Oba bereta note in sta igrala zelo različno glasbo – klasiko, jazz itn. Keith je bil celo timpanist in tolkalec v Portugalskem simfoničnem orkestru, ko je bil star 21 let.
Poznam veliko klaviaturistov – posebej v elektronski glasbi - ki nimajo šol. In poznam precej visoko šolanih kitaristov in bobnarjev. Seveda je tu tudi Jim Osterberg (Iggy Pop), ki za igranje bobnov zagotovo ni hodil v glasbeno šolo. Mislim, da je bolje, če res obvladaš svoj instrument. Ampak spet odvisno od tega, kaj hočeš. Večina pop in rock glasbe sloni na relativno preprostih harmonijah, melodijah in ritmih.
Po drugi strani lahko dejansko govorimo o desetletjih in stoletjih zgodovine moderne klasične glasbe. In nekaj te glasbe je krasne – ni potrebno ponovno izumiti kolesa, da bi ustvaril izjemno glasbo. Ampak če želil ponovno izumiti kolo, moraš vseeno najprej ugotoviti, kako je kolo narejeno.
Jaz, in mnogo ljudji okoli mene, izhaja iz - zaradi pomanjkanja boljše besede - punkovske plati stvari in vedno gledam s simpatijami na grobost in nevarnost, na karkoli bolj provokativnega in jeznega. Mislim, da je treba ljudi najprej brcniti v rit, najprej zato, da te opazijo in drugič, ker so vsi tako nazadnjaški in prestrašeni. Seveda večina formalne glasbene izobrazbe lahko instilira določeno konzervativnost, ki rojeva dolgočasno in slabo glasbo, ampak ljudje, ki podležejo tej podkupnini, bi v vsakem primeru verjetno ustvarjali zanič glasbo, z ali brez izobrazbe.
Se spomniš trenutka, ko si se zavedel, da bo tvoje življenje zapisano glasbi?
Prihajam iz glasbene družine in vedno me je obkrožala glasba. Na klavir sem se naučil igrati nekje isti čas, kot sem začel brati. Kasneje sem za nekaj časa prekinil z glasbo, pri 12-ih letih sem se začel ukvarjati s fotografijo in športom. Ampak nekaj kasneje sem že odkril Sex Pistols in celo punk stvar in potem novi val. Ker so me poznali kot fanta, ki zna igrati klaviature, sem bil kmalu v bendu. V šoli sem ukradel klavir Fender Rhodes in ga prinesel nazaj tisti dan, ko smo na šoli igrali za ples. Doma sem ga imel dve leti. Nihče ni opazil.
Moj prvi električni koncert je bil koncerta Toma Waitsa in bilo je nepozabno. Kmalu zatem sem videl The Kinks in samo pogled na Raya Davisa, ki je pel Oh Demon Alcohol in Celluloid Heroes, mi je nagnal solze v oči. To je bil trenutek, ko sem si rekel: »To je točno tisto, kar želim početi, želim biti kot on«. Zame so bili The Kinks komorna glasba, prav taka, kot sem jo poslušal kot otrok. Samo glasnost je bila mnogo večja. Zelo močan vtis je name naredil nekje isti čas Rick Nielson iz Cheap Trick. Kako je le nadzoroval občinstvo! Ti trije koncerti so bili zame verjetno najpomembnejši sploh. Na četrtem mestu bi bila Suicide. Leta 1980 sem kričal v mikrofon Alana Vege, 21 let kasneje smo v New Yorku igrali skupaj v klubu Cooler.
Vedno si bil vključen v delo drugih skupin oziroma izvajalcev, še vedno igraš z Little Annie, ampak odkar si ustanovil Botanico, je to verjetno tvoja glavna skupina?
Da. Ampak sem vesel, ker si omenil Little Annie – je izjemno posebna performerka in duo, ki ga imava, je unikaten. Oktobra bo založba Durtro/Jnana objavila album z devetimi priredbami in enim izvirnikom pod imenom Little Annie Featuring Paul Wallfisch, naslov bo When Good Things Happen to Bad Pianos. Odlična stvar. Načrtujem tudi solistični album z nekaterimi prav posebnimi gosti. Ampak Botanica je najboljša skupina na svetu.
Rad imam Arcade Fire, Modest Mouse, Grinderman, Neko Case, Calexico – zelo rad imam mnoge skupine. Ampak, mislim da nihče od teh nima glasbene svežine ali globine besedil, kot jo imamo mi. Vsaj ne vse naenkrat… da ne omenjam, da se nam v živo nihče ne more niti približati. Zame je igranje v Botanici pravi privilegij. Razmišljam celo, čeprav je Botanica moj otrok, da postaja vse večja in boljša od mene. Še vedno pa je borba na komercialni ravni, vsi moramo početi še druge stvari za preživetje.
Botanica na koncertu ponujate več kot samo predstavljanja glasbe v živo.
Zagotovo. Naš nastop se resnično razvija in je sedaj pravi show. Res si želimo deliti prostor z občinstvom in ga narediti karseda interaktivnega. Mnogi so dobri – ustvarjajo dobro glasbo, imajo dobre skupine – ampak vse je tako jebeno zavrto. Nazadnje sem gledal Feist – ki jo imam rad, Christian, naš basist, jo absolutno ljubi – ampak bilo je dolgočasno. Poleg tega, Botanica nisem le jaz, smo štirje, ki delujemo skupaj. John prispeva precej glasbe. Včasih si zaželim spet svobode, da bi delal natanko tisto, kar hočem, ampak večkrat sem se prepričal, da je Botanica močnejša enota, če delujemo skupaj.
Zanimivo je, kako mnoge skupine iz New Yorka, ali celo drugih delov Amerike, doživljajo boljši odziv v Evropi kot doma? Kako bi to pojasnil?
No, ne vse skupine, ampak verjetno večina dobrih skupin! Ne, nimam pojasnila. Kaj lahko rečem? Mogoče smo tam čez Atlantik le banda kretenov.
Na novi plošči Botanice, The Magnetic Waltz, se slišijo evropski vplivi, ne samo klezmer, ki je bil vedno prisoten, ampak še kabaret, celo valček… Kdaj te je začela zanimati ta glasba? Še v New Yorku, ki je bil vedno talilni lonček različnih kultur, ali kasneje, ko si kot glasbenik obredel Evropo?
Pravzaprav nikoli nisem občutil tega vpliva židovske glasbe ali kaj podobnega. Kabaret – to morda – ali katera druga oblika bolj elegantnega in provokativnega zvoka in stila iz drugega področja. Eden od razlogov, zakaj sem začel igrati s Todom (v Firewater, op.a.), je bil ta, da mi je v prvem najinem telefonskem pogovoru priznal, da je njegova najbolj priljubljena pesem Is That All There Is pevke Peggy Lee, napisala sta jo Lieber & Stoller, in nisem se mogel bolj strinjati. In potem, ko sem živel v Parizu, sem se seznanil z glasbo Jacquesa Brela, Marie-Louise Damien, Mistinguett, Jacquesa Dutronca in drugih – in ta kabarejsko-bordello vibracija me je vedno privlačila. Ampak nikoli se nisem zavestno trudil, ali da bi me na primer Tod napeljal v ustvarjanje glasbe, ki zveni balkansko ali romsko. Je le del tega, kar sem. Izhajam iz Sredozemlja, ki je svoj svet, kot v starih imperijih od Perzije do Rima, in tam se še vedno počutim doma. Sem Evropejec.
Naslovno pesem nove plošče si odpel v izvrstni francoščini.
Da, najboljša francoska pesem desetletja. Šest let sem živel v Parizu. Moja francoščina je dokaj dobra. Jezik se kar sam ponuja za igro besed. Najprej je nisem želel odpeti v francoščini in šef založbe je zagrozil, da naslov v francoskem jeziku odpade, zatorej je naslov plošče angleški. Ampak John, ki je napisal glasbo, je pesem prinesel na vajo in rekel, da moram absolutno napisati besedilo v francoščini. Nekje leta 1990 je Boris Bergman, ki piše vsa besedila za Bashunga (francoski pevec in igralec, op.a.) in je veliko sodeloval z Romanom Polanskim, s posredovanjem velike gramofonske založbe želel prevesti nekatere moje pesmi, ki naj bi postale francoske uspešnice. Sovražil sem celotno zamisel. Je izredno šarmanten in pameten mož, ampak sploh ni delovalo in nikoli več nisem poskušal pisati v francoščini. Do sedaj. Sem prijetno presenečen nad rezultatom. John je imel prav.
Življenje v New Yorku postaja vse dražje. Klubi se zapirajo, glasbeniki so se izselili iz Manhattna, ker ne zmorejo plačevati najemnin. Sedaj se nekaj podobnega dogaja že v Brooklynu. Kje bo naslednja postojanka?
Čolnarjenje po reki! Berlin?
Brooklyn, ali recimo predel Williamsburg, zelo majhen del Brooklyna, je bil zadnjih osem let izredno popularen prostor. Prav sedaj se stvari počasi selijo nazaj na Manhattan, ker večino »novega« Williamsburga predstavljajo 18-letni studentje-bogataši, trendovski pozerji in hipni povzpetneži brez idej. Vsi so preveč »kul«, da bi hodili v šolo. Nočem reči, da Williamsburg zaudarja, ker bi bilo to prav tako preveč enostavno. Seveda je tam nekaj odličnih klubov, barov, galerij, ampak nerad hodim tja in ne moreš me plačati, da bi tam živel. Christian se je po sedmih letih v Williamsburgu preselil nazaj na Manhattan. Jaz živim v Harlemu, na ulici z metodisti, z afriško, katoliško in rusko ortodoksno cerkvijo iz 19.stoletja. Čez cesto je čudovito pokopališče iz 19.stoletja. Ponoči je tišina. Zagotovo se tudi tu sosedščina spreminja, postaja bogatejša, mogoče se proda manj drog, ampak še vedno je 80% Dominikancev. Na drugem koncu je Zgodovinski muzej Hispancev z drugo največjo zbirko Goyinih slik v Severni Ameriki! Ampak ga nihče ne obišče.
V New Yorku so vedno obstajale majhne, ampak pomembne scene, CBGB, no wave, hip-hop, downt-town jazz… Se kje na obzorju kaže obris novega dogajanja?
V Omahi v Nebraski. Založba Saddle Creek, ha. Tudi to je minilo. Mislim, da je najbolj živahna scena sedaj v Kanadi, posebno v Montrealu. Vsa scena okoli Arcade Fire in Broken Social Scene je nadvse impresivna. V redu, vsaj glede na druga dogajanja. Pred kratkim sem na festivalu v Nemčiji, kjer smo igrali tudi mi, videl Owena Palletta, violinista iz Arcade Fire, in bil je briljanten. In vsako minuto se zdi, da kdo pride iz Kanade. Prav tako imam rad Dresden Dolls, ki imajo že obilo posnemovalcev. Ampak v New Yorku ni scene, kar je posledica narave sodobne tehnologije. Vsak se le igra v svojem malem vrtu. In vsak tekmuje z ostalimi. Obstaja še določena vrsta tišje, ampak še vedno intenzivne, »zrele« glasbe s punk koreninami, ki jo ustvarjajo dovolj pametni ljudje, ki vedo, da ne morejo biti ŠE VEDNO Sex Pistols. To bi bili Botanica, Edison Woods, Bee & Flower (preseljeni v Berlin), Morex Optimo, World Inferno/Freindship Society, Kid Congo and the Pink Monkey Birds, Nervous Cabaret, Elysian Fields, Joan As Policewoman (ki jo obožujem) in tako naprej. Ampak to ni scena.
Obstaja pa določena nostalgija po dekadenci, nevarnosti IN sladkobnosti, kar je danes tako težko najti.
Zdi se, da ima vsak album Botanice zadaj nek ohlapen koncept. Če je tako, kako bi zajel zamisel plošče The Magnetic Fields? Nekatera besedila so precej nostalgična, govoriš o odhajanju, spominih…
V času, ki ga potrebuješ za pisanje in snemanje pesmi, se razvije določena zaokrožena, celovita zamisel, vsaj upaš lahko na to. Niti ni pomembno, da je to nek vnaprejšni koncept, ampak nastajajo vesele sinergije ustvarjalnosti, ki te vodijo v določeno smer. Celo če je kaos, je to kaos tistega trenutka! Med snemanjem plošče Berlin Hi-Fi sem na steno obesil sliko Hedy Lamarr, bila je naša muza. Album je neke vrste popotniški dnevnik, ali celo bolj losangeleški album kot nemški. Traja, da odkriješ prostore in stvari. Je prav tako zelo romantičen album. Za The Magnetic Waltz sem želel potisniti v ospredje zelo določen ateističen pogled, in to na poseben duhoven način! Trdno verjamem, da je za preživetje človeške vrste - saj ne, da bi bilo to nevemkako pomembno -, ampak naše preživetje je odvisno od popolne zavrnitve monoteistične, z ustvarjalcem sveta gnane religije iz »knjige«, ki še vedno usmerja obnašanje večine ljudi. To je tragično omejen in nevaren položaj, ki ga moramo preseči. Za naše preživetje je pomembno neodvisno zaznavanje lepote, občutek samoodgovornosti, smeri, zmanjšanje strahu – strahu od vsega, posebej sosedov. Spoznal sem, da ne bo lahko, a želim prispevati svoj delež. Ni dovolj le reči: »Ah, spoštujem vse vere« ali »Sem agnostik« in tako naprej. To je samo nevarno sprenevedanje. Nosim prstan zvestobe. Zvest sem samemu sebi in temu, kar počnem. Zaupam moji skupini in prijateljem. Gledam skozi okno in vidim čudovito drevo in sončne žarke, ki prodirajo skozi listje. Imam vero v to lepoto, ki me polni. Tako preprosto je. Nosim tudi prstan, ki pravi: »Zmaga na dan prežene samomor stran«. Lahko je karkoli, mogoče dober parkirni prostor za naš kombi. Vera nas uči, da tukaj in zdaj – trenutki, ki jih živimo – niso pomembni, ampak je ZELO pomembno samo obstajanje in seveda, posmrtno življenje. Vse je obrnjeno na glavo! Naš obstoj absolutno ni pomemben, kakorkoli, ampak je pomemben vsak trenutek našega življenja. Naj končam, upoštevanje časa, včasih izraženo nostalgično, končno smo ljudje, je nekaj, s čimer se naj bi ukvarjali. Na nek način sem sentimentalen. Poskušam preverjati stvari. Vse to je v naših pesmih. Hm, sem sploh odgovoril na vprašanje?
Mislim, da je Botanica Vs Truth Fish vaša najbolj neposredno politična plošča. Je to posledica enajstega septembra? In ja, verska vprašanje se stalno vijejo skozi vaše pesmi. Neon Jesus je morda še najbolj neposredna, na novem albumu sta to Matter Of Taste in Faith. Se počutiš osebno ogrožen s strani vere?
Da, to bi lahko bil kratek odgovor! The Truth Fish in The Flag sta najbolj neposredni pesmi, kar sem jih in kar jih bom kdaj napisal. Enajstega septembra sem bil v New Yorku. Moja žena je bila blizu, le čez cesto in videla je udarec drugega letala. Nagibam se k misli, da je bilo vsaj delno režirano s strani naše vlade, ampak to ni pomembno. Tile muslimanski fundamendalisti so prav tako slabi kot naši krščanski fundamendalisti – in nevarnejši, ker so približno 700 let za socialnim razvojem – z drugimi besedami, še vedno so vdani idiotskim prepričanjem. Bush in druščina so vsi banda hipokritov, seveda si delimo mnogo srednjeveških vernikov. Mimogrede, pesem Faith na novem albumu govori o tem, da sta Bush in Bin Laden ena in ista oseba.
Ko sem živel v Los Angelesu, je bil na bulevarju Wilshire velik, neonski izris Jezusa. Da, čutim nevarnost, pritisk, neumnost, tiranijo »religije«. Kar bi moral tudi ves svet. Nihče nas ne bo sodil, razen nas samih. Toplo priporočam v branje knjigo The God Delusion Richarda Dawkinsa (pod naslovom Bog kot zabloda je knjiga letos izšla tudi v slovenskem prevodu, op.a.).
Nekatere pesmi na novi plošči kličejo v spomin glasbo sedemdesetih let. With You spomni na ELO, Age Of Irony celo na Chrisa Rea. Je bila to glasba, ki si jo poslušal kot najstnik?
Ne! Čeprav so bili ELO v redu, recimo, da jih imam sedaj še raje. Skupina Roya Wooda, The Move, še pred ELO, je bil bolj zabavna. Chris Rea? Nisem niti prepričan, kdo je to, ampak mislim, da sovražim njegovo glasbo. Kot najstnik sem imel dobo stadionske/progresivne glasbe, ki je trajala pet minut in potem sem slišal The Ramones in The Real Kids in vse tisto prej je bilo pozabljeno. Moje priljubljene skupine tistega časa so bile XTC, Talking Heads, Television, The Slits, Costello, The Buzzcocks, The Sex Pistols, Clash, David Johansen, kot že omenjeno The Kinks, Lou Reed, and vedno Dylan, ki je edini genij v zgodovini električne »pop« glasbe in največji pesnik 20.stoletja.
Že več let nastopaš v klubskem okolju, tvoj status je verjetno še vedno underground. Si zadovoljen s tem položajem ali razmišljaš, da si zaslužiš večjo pozornost? Ali naj vprašam drugače; ali bi podpisal z veliko založbo in počel stvari po njihovem nareku?
Niti najmanj nisem zadovoljen. Vsa ta underground stvar je konjski drek. Neodvisna ječa. Jebe se mi za vse to. Želim, da bi čim več ljudi slišalo mojo glasbo. Seveda bi podpisal za veliko založbo. Po drugi strani, čez nekaj let verjetno ne bo več cedejev in »založba« bo nekaj povsem drugega. Zelo malo umetnikov pa si lahko privošči denar in čas za lastno promocijo.
Kakorkoli že imenuješ stvar, ki ti pomaga, jo potrebuješ. Z Firewater, na primer, smo imeli z veliko založbo izjemno slabo izkušnjo, ampak še vedno so bile tudi ugodnosti. Noben položaj ni popoln. Seveda bom počel to, kar počnem, dokler se ne zvrnem v grob, če me bo kdo poslušal ali ne, ampak če kdo reče, da ga ne briga za poslušalce, je popolnoma nepošten. In poleg tega, to je posel. Neverjeten posel. Čudovito priviligiran posel. Vedno sem počaščen, ker grem lahko v mesto in pridejo ljudje in poslušajo našo glasbo. To je najbolj čudovita stvar in dragocena in posebna priložnost. Tega se dobro zavedam. Ampak še vedno je posel in moram zaslužiti za življenje. Kakorkoli že zmorem.
(Muska, september-oktober 2007)
Janez Golič


|