Intervju: WEREFOX (Melanija FABČIČ-Melee)

Melee, foto Nina Ferkolj

GLASBA ČUTEČIH STROJEV

Prekmurska zasedba Werefox je nedavno objavila svoj drugi album Das Lied Der Maschinen, tudi tega za prodorno glasbeno založbo Moonlee, kar je dovoljšen razlog, da je nastal pričujoč pogovor s pevko in avtorico besedil Melanijo Fabčič-Melee. Tvorci skupine so še kitarist Sašo Benko "Bekko", Manuel Hahn igra bas in David Halb je bobnar. Pomemben delež so dodali še gostujoči glasbeniki in pevka Mojca Krevel, in nenazadnje, zvočno podobo je sooblikoval producent Hannes Jaeckl.


Izšel je vaš drugi album Das Lied Der Maschinen, ki je podobno kot prvenec že takoj na začetku požel pozitivne kritike. Glasbena kritika vam je naklonjena, pa me zanima, koliko pozornosti namenjate odzivom v javnosti? Koliko te (ali sploh) medijska srenja lahko spremeni, vpliva nate?
Seveda smo veseli, če kritiki (še bolj pa publika) dobro sprejmejo našo glasbo. Ampak bolj kot sama naklonjenost je pomembno, da nas tudi (recimo temu) "razumejo", da nas ne umeščajo v predalčke, v katere ne spadamo in ne pričakujejo vzorcev, ki jim ne sledimo. Kar seveda ne pomeni, da ne dopuščamo različnih interpretacij naše glasbe, samo vsesplošnega predalčkanja ne maramo (kritiška srenja lahko naredi kar nekaj škode bendu, ker žal njeni glasovi - kljub občutno spremenjeni medijski pokrajini - imajo večji domet kot mnenja posameznikov, ki so (zgolj) fani glasbe). Cenimo, če se nekdo res posveti glasbi, preden jo komentira.
Večina kritikov ignorira dejstvo, da je vsak album (ok, večina, predvsem pa tisti ne-generični, ne po nekem mehanskem štanc-principu nastali albumi) rezultat vložene energije, dela, idej in čustev, ja, duše skupine ljudi, ki ga je ustvarjala. Dejansko gre v veliki večini za konkreten "kos" življenja, destilat nekega obdobja v življenju benda, ki ga kritiško oko površno, pogosto z nekaj minutnim "ošvrkom" oceni. Tega res ne maram; sama se trudim biti spoštljiva do dela drugih. Vsak album, ki mu uspe v današnjem času iziti, vsak film ali kak drug umetniški izdelek, ki najde svojo pot v javnost, je mali čudež, ki ga treba pozdraviti.
Name osebno kritiško mnenje več nima enakega vpliva kot ga je mogoče imelo na začetku mojega udejstvovanja na glasbeni sceni. V prvi vrsti skušamo kot bend zadovoljiti naše lastne kriterije, lastno ustvarjalno nujo, kar dejansko je pravi izraz za naše početje. Vsa ostala mnenja so sekundarna. To nikakor ne pomeni, da se me sploh nobena pripomba več ne more dotakniti, ampak ne seže pa več do mojega jedra; to je trdno in nedotakljivo.

Tvojo glasbeno pot spremljam praktično od začetka. Ljubi in dragi so mi vsi tvoji glasbeni projekti, težko bi jih ločila po všečnosti, to pri meni enostavno ne gre... Tokrat bi seveda več pozornosti namenili pravkar izdanemu albumu, ki spet izskoči iz tvojega glasbenega repertoarja in je daleč najbolj svež, speven in obenem rokovsko melodično uigran izdelek. Pa me zanima, kako ste tokrat uglasili svoje "stroje"? Kako je v grobem nastajal in se gradil koncept albuma?
Veseli me, da tako misliš, saj vem, da si ena tistih Prič (kar se mi zdi zate primernejši izraz kot kritik) glasbe in glasbenega dogajanja pri nas in v svetu, ki res posluša. Seveda je meni najbližji moj aktualni izdelek, naš nov album. Osebno se zdi morda malenkost manj speven od prvega, kar mi je dejansko všeč, saj smo pri tem albumu v ospredje postavili ostrino. Gre za pomemben del naše glasbene identitete in ker smo imeli občutek, da na prvem albumu le ta ni bila zares "ulovljena". To ne pomeni, da smo se izogibali melodiki, sploh ne, samo drugače je umeščena in "služi" naši "bionični mašini". Vse našteto je tudi dejansko sprožilo to, kar sem prej opisala: potreba po tem, da izpostavimo aspekte naše glasbe, ki so v živo sicer vedno prisotni, ampak na dosedanjih nosilcih zvoka, torej na albumu prvencu, niso prišli dovolj do izraza. Prva je nastala prav pesem Orange Red, ki je že v prvi inkarnaciji nakazala tematiko "strojev", vendar je v procesu aranžiranja doživela radikalno predelavo in postala še bolj "mašinska" (v našem smislu besede). Nekateri komadi so nastajali paralelno s predstavljanjem prvega albuma v živo, kot neke vrste "replike" (I Wanna Swim), nekateri so se razvili iz osnutkov, ki so nastali že pred prvencem (Holy Rage), spet drugi pa so nastali čisto na novo v obdobju med marcem in avgustom 2015; zadnja dva sta bila Triads in Magic Man.

Na albumu je kar nekaj avtobiografskih odtenkov, med vrsticami lahko spoznamo nekatere tvoje obsesije, tvoje večne navdihe... Magic Man (I need your magic... iz filma Blade Runner se v tvoji pesmi preizprašuje Can you do your trick?... Koliko dejansko pronica Blade Runner v tvoj miselni milje?
Drži. In rada imam to kontinuiteto (ki sicer ni načrtna, ampak bolj intuitivna), ker (mi) predstavlja mojo sled, ker na nek način tudi meni pripoveduje mojo zgodbo. Zanimivo, da opažaš Blade Runner v Magic Manu... ampak bo kar držalo. Roy Batty je na nek način Magic Man, ki ga "nagovarjam".
Vendar pa ta avtobiografskost ni nikoli direktna; jaz sem pristaš cut up-metode in v skladu s tem se vse moje osebne preference, afinitete in obsesije v procesu nastajanja glasbe oz. posameznih komadov popolnoma "premešajo" z energijami ostalih članov benda, s samim instrumentalnim "polom" glasbe in se na ta način popolnoma ločijo od mene in se ponovno vrnejo kot nekaj, kar je hkrati moje in (meni) tuje. Vsakič, ko v živo izvajamo te komade, pomeni to zame nov "vstop" skozi navidezno ista vrata, ampak za temi vrati se vsakič odvije do neke mere drugačen film.

Werefox, foto Manuel Hahn Prekrasno I Wanna Swim uvede intro, ki na sekundo spomni na White Rabbit meni dragih Jefferson Airplane... govorim o "moodu", o občutku, kamor te lahko v trenutku, zgolj po nekaj taktih odnese komad. In to je odlika le najboljših skladb, tistih, ki ostanejo in se ti zapičijo nekam v možgane... In ta skladba je definitivno takšna. Kaj mi lahko poveš konkretno o nastajanju te kompozicije?
Spet zanimiva referenca - prav osvežujoče je slišati, kaj sproži nek tvoj komad v poslušalcu, sploh v takem, katerega glasbeni horizont je širok in prefinjen.
I Wanna Swim je nastal iz jam-a, ki se je začel na basu in bobnih, v katerega sva se povsem spontano, kot da imava že od nekdaj v ušesih melodijo in zvoke, ki se odlično "usedejo" na ta hipnotični beat, vključila Bekko in jaz. Tudi besede so prišle istočasno. Zame je uvodni del komada kot neke vrste plavanje proti površini, dviganje iz globine proti svetlobi, k zraku - to je dejansko tudi občutek, ki smo ga nekako imeli v tisti fazi, po izidu prvega albuma, ki je sicer pomenil, da smo skočili v vodo, ne pa (še), da smo se prebili nad gladino; ja, zame je I Wanna Swim osvobajanje od preteklosti, kar pride v drugem delu komada še bolj do izraza.

Precej si spremenila način petja, artikulacijo... premore in poudarke... bend plete okoli tega fino in z občutkom svoje vložke, vsak v popolnosti odigra svojo vlogo... več je petja, tudi duetov... kar me izjemno veseli. Kako spontano se je to vneslo v komade?
Res je. Tokrat so me zanimali spet drugi aspekti, recimo jim fasete, ki jih lahko izvabim iz svojega glasu. Želela sem si več surovosti, več recimo temu ostrine, v angleščini bi rekla "tightness", pa več globin. In vseskozi sem znotraj naše glasbe iskala primerno mesto za moj glas, pri čemer je zelo pomagal naš producent Hannes Jaeckl, ki nam je pomagal re-konstruirati naš zvok na način, da se ohrani zvočna masivnost, vendar v kontekstu večje preciznosti, boljše razporeditve posameznih elementov. Na nek način smo zvok "zredčili", vendar smo pridobili na ostrini in udarnosti; saj lahko vsak instrument zdaj dejansko bolj zasije in prispeva k celoti. Dueti in pestrost back-vokalov so se razvili spontano; nastavek je opazen že na prvem albumu, zdaj smo ga samo nadgradili. Bekko in Manu sta postala bolj samozavestna na back-vokalih, zato so se tudi zanju odprle dodatne možnosti prepletanja in dialoga z mojim vokalom. In to je spet povečalo kohezivnost celotnega zvoka.

O kitarski virtuoznosti Bekka nisem nikoli dvomila, tokrat blesti tudi v zadnjem komadu Radical C... sama si nekoč omenila, da je Sašo v bistvu tvoj "soulmate". Kako pomembno je to v bendu, Melee?
Ja, Bekko je definitivno moj glasbeni soulmate! Deliva si tisto osnovno glasbeno "abecedo", ključne vplive, tisto, kar oblikuje identiteto nekega glasbenika. Imava tudi podoben intuitivno-strasten pristop pri nastajanju komadov v tistem prvem, začetnem koraku, v nadaljevalni fazi sem sama mogoče bolj analitičen tip, recimo da se mi hitreje "prikaže" struktura skladbe... Podobno skupno preteklost in korenine imata tudi Manuel in David, ki sta kot najstnika začela skupaj igrati v Sphericube. Posebej me pa veseli, da smo na tem albumu vsi štirje nekako zrasli skupaj, izoblikovali skupen modus operandi, našli skupen zvok, ki ga bomo razvijali naprej - in ja, ta album nas je res povezal v tako lepo organsko obliko benda.
Radical C vsebuje sicer več duetov, ampak osrednji je gotovo tisti, ki nastopi po uvodnem delu, kjer pojeva Bekko in jaz, praktično sama. Ta del je zame res poseben. In se mi zdi, da smo uspeli tudi na albumu ohraniti intimnost tega dela. Kasneje, na prehodu v finalni del, imava dejansko duet Manu in jaz, na samem koncu pa se spet srečava Bekko in jaz. Gre za zaključni komad na albumu, ki vsebuje neko epskost v sebi, neko preroškost in zdi se mi zelo primerno, da v njem pojemo dejansko vsi trije.

Werefox in Hannes Jaeckl, foto Nina Ferkolj Ploščo je produciral Hannes Jaeckl, tvoj stari glasbeni znanec, prijatelj, glasbenik, ki te pozna v dno duše. Kako pomemben je bil pri nastajanju plošče? Kaj meniš?
Zelo pomemben. To je ena najlepših stvari, ki so se zgodile v sklopu nastajanja tega albuma: ponovna združitev, srečanje s Hannesom.
Ob sva nekako istočasno začela igrati v bendih, spoznala sva se v času, ko sem jaz začela delovati s svojim drugim bendom (Psycho-Path), katerega prvi dolgometražni nosilec zvoka je Hannes tudi produciral (in kasneje še tri). Pogosto sva si delila oder (Psycho-Path smo bili večkrat na turneji skupaj s Hannesovim bendom Sans Secours). Potem je sledilo obdobje, ko sta se najini poti za nekaj časa ločili, ampak nikoli nisva izgubila stika drug z drugim. Vem, da sva oba nekako čutila, da bodo se najine glasbene poti spet križale, ko bo prišel pravi trenutek. In to se je zgodilo leto pred snemanjem novega albuma. Ko smo se v bendu začeli pogovarjati o tem, s kom, kje, kako bomo snemali novi album, je bil on prvi, na katerega smo pomislili (v resnici smo ga imeli v mislih že za prvi album, samo se takrat zadeve niso izšle).
Vedela sem, da nas bo znal slišati in da bo - kar je še bolj pomembno - znal tudi ujeti naš večplastni zvok (tako ostrino in surovost kot melodiko in mehkobo). In strinjal se je z nami, da mora naš novi album odražati intenzivnost in udarnost, ki jo bend ima v živo - to je bila absolutna prioriteta. Bil je pravi užitek sodelovati z njim v fazi aranžiranja komadov (tokrat smo dejansko šli skozi fazo demo posnetkov, ki smo jih potem skupaj s Hannesom spravili v končno obliko). Skratka njegov vložek je imel dejansko težo, včasih presenetljiv, drzen; krasno se je vključil v proces in postal na tem albumu dejansko peti član benda.

K sodelovanju na albumu si pritegnila kar nekaj gostov. Poleg že omenjenega Hannesa Jaeckla je prava osvežite slišati tudi temačen, globok glas Mojce Krevel, nekoč vodilne sile benda Niowt in Dominika Bagolo, ki igra na klaviatuarah. Kako sta se z Mojco našle?
Z Mojco sva se spoznali leta 1998 na festivalu TeMikka, ko sva obe praktično začenjali s svojima prvima (oz. prejšnjima) bendoma (jaz s Psycho-Path, Mojca z Niowt), nakar se nisva videli vse do 2010, ko naju je Ksenija Jus povabila k sodelovanju pri projektu Svetilnik hrepenenja. To slednje je bilo v resnici tisto, kjer sva se prepoznali; od prvega trenutka pogovora po generalki mi je bila Mojca zelo blizu. Je pa vmes minilo še pet let (pomanjkanje časa, življenjske okoliščine itd.), preden se je iz tega razvilo najino dragoceno prijateljstvo (Mojco smatram za mojo najboljšo prijateljico). Mojca in Melee, foto Nina Ferkolj Ko smo leta 2015 pripravljali naš pol akustični nastop v oddaji Izštekani in začeli razmišljati o potencialnih gostih, sem čisto spontano pomislila na Mojco - bila je prva, na katero sem pomislila. Mojca se je neverjetno dobro vklopila v Werefox-univerzum, saj ji je naša glasba zelo blizu. Kot prijateljica in podpornica benda je spremljala proces nastajanja novega albuma, in povsem naravno se nam je zdelo, da tudi zapoje z nami (slišite jo lahko v refrenu in v punk girls-dialogu v komadih v Storm Stay Out in v Orange Red); najina glasova lepo sovpadata - njene nižine so prebudile moje vokalne nižine in moje vokalne višine so vzpodbudile njene, če lahko metaforično to opišem.
Poleg Mojce sta gosta še Hannes Jaeckl na kitari in klaviaturah ter Dominik Bagola na klaviaturah, glockenspielu in tolkalih. Hannes je bil prav tako logična in naravna izbira, saj je na tem albumu praktično peti član benda; še posebej blizu mi je njegovo igranje v finalu Radical C (je en tak lep poklon Sans Secours), pa seveda tudi njegova miniatura v I Wanna Swim. Dominik pa ima tudi svojo posebno vez z Werefox, saj je bil skupaj z Bekkojem in mano član Psycho-Path in - kar ve manj ljudi - tudi član prve zasedbe, ki sva jo z Bekkojem formirala po razpadu Psycho-Path. Slišimo ga lahko v intru komada Radical C in v I Wanna Swim.

Album odlikuje tudi izjemno všečna zunanja podoba. Asketski estetizem nagovarja že na prvi pogled, govor je seveda o ovitku albuma, o vizualijah, o likovni opremi, fotografijah, ponatisnjenih tekstih skladb. Koliko pozornosti je posvečeno tem vidikom glasbenega izdelka?
Ovitek je bil tokrat idejno res v celoti naše delo - v sodelovanju z Martinom Ernstom, ki je zaslužen za 3D animacijo v spotu za Triads. Za izvedbeni del oz. za "prevod" idej v obliko pa je zaslužen Manuel, ki se je res izkazal.
Jaz sem seveda zelo fokusirana na vizualije, tako da sem bila zelo aktivna pri oblikovanju celostne vizualne podobe, smo pa bili tokrat vzorno demokratični, kar je itak naš cilj.

Posebno poglavje v tvojem umetniškem ustvarjanju zaobjemajo besedila, teksti. Avtorska govorica, ki presega kakršenkoli rokovski kliše, tudi tokrat ostaja zakoličena znotraj tvojih osebnih koordinat; pa me zanima, koliko spontano si tokrat lahko sledila ritmu in glasbi „mašin"?
Moj pristop pri pisanju besedil je vedno zelo spontan in tudi tokrat ni bilo drugače. "Glasba mašin" je tako kot njen jezikovni pendant nastajala nekako sproti oz. paralelno, skorajda po principu "avtomatskega" pisanja. Obstajata dva, - recimo temu - vzorca, ki ponavadi sledita nastanku naših komadov: ali imam jaz neke vrste mantro (torej ne samo besede, ampak tudi že povezavo z določeno melodijo in/ali ritmom) in začnemo vsi skupaj jam-at okoli tega, ali pa pride Bekko ali Manu ali David s kakih rifom ali ritmom, v katerem pa jaz "zaslišim" besede, ki želijo biti zapete.

Melee in Hannes, foto Nina Ferkolj V tekstih še vedno slutim, razberem in sem vesela fine erotičnosti določenih zapisov, ki je ena izmed odlik tvojih besedil (v komadu Omnisentient), samozavest in pogum v Divination... pa v Holy Rage... Kaj mi lahko poveš o tej tematiki?
Dejansko je v mojih besedilih skoraj vedno prisotna komponenta oz. plast, ki bi ji lahko rekli erotična (v Omnisentient ni vezana striktno na telesnost, ampak bolj na mentalni erotični naboj, ki žarči v neke vrste vsečutečnosti), vendar jo sama vedno soočim z nečim, kar jo na nek način "vrže" iz njenega običajnega konteksta. Divination in Holy Rage imata tudi zame nekaj skupnega; samozavest, ki jo opažaš, je glavni fokus obeh komadov. Sta mogoče celo neke vrste odi samozavesti, ki zrase iz - recimo temu - "lessons learned (the hard way)". In to je v moji viziji "pesmi mašin" povezano tudi s tistim, zame vsekakor pozitivnim "aspektom strojnega, mašinskega: s samoorganizacijo, z avtopoiezo. Doseči reorganizacijo razbitine, kakršna je človek, po globoko pretresljivih (pre)izkušnjah, je zame ultimativni dosežek vsakega človeka (ki to zmore, seveda). Na to aludira tudi vrstica "Colossal disappointments alter your DNA". In tudi kar se tiče te reorganizacije, se človek lahko dosti nauči od "mašin" in točno take vrste "mašine" si želim postati in postajam (replikanti iz Blade Runnerja so tu močna inspiracija).
(Rock obrobje, februar 2016)

besedilo: Varja Velikonja
koncertne fotografije: Nina Ferkolj
oblikovanje ovitka albuma in promocijska fotografija skupine: Manuel Hahn