Intervju: WEREFOX (Melanija FABČIČ-Melee)

OMNISENTIENT

Kot umetnico, pevko in tekstopisko jo spremljam praktično od začetka njene poti. Bila sem priča vsem njenim umetniškim metamorfozah, skupaj sva predihali marsikateri skupni interes, druži naju izjemno širok in pisan nabor umetniških vsebin, podobna senzibiliteta, podoben nabor umetniških usedlin. Morda in nedvomno naju najbolj določa podobna senzibilnost do sodobne popularne godbe, v tesni navezi z ostalimi polji umetniškega delovanja, filmom, gledališčem in pisano besedo še posebej. Tudi in predvsem zato sem si za uvod v leto 2018 zaželela ponovnega klepeta z njo, Melanijo Fabčič.

Konec leta je ponavadi čas določenih zaključkov, pogled nazaj in obenem se snujejo že plani za 2018. Kakšno leto puščaš za seboj, Meli? Kaj je leto 2017 pomenilo za skupino Werefox?
Ti prehodi med leti se mi vedno zdijo nekako poljubni (letos še posebej, ne vem točno zakaj); kar naenkrat novo štetje, četudi imaš pogosto občutek, da marsikateri krog (po tvojem štetju časa) še ni bil sklenjen in je zato nesmiselno začenjati novega, ker bo to pokvarilo tvoj »popolni design«, ampak tako pač je :); »objektivni čas« je zgolj kalup, ki se včasih bolj, pretežno pa manj udobno povezne na naše subjektivno doživljanje konstantnega fluksa, v katerem se nahajamo.
2017 je bilo (po »objektivnem« štetju časa) za Werefox, pa tudi zame osebno, dobro leto. Leto, ko sem res začutila prehod na novo oz. naslednjo raven ustvarjanja. Zrasli smo oz. še vedno rastemo v neko novo celoto, na kar je seveda močno vplivalo dejstvo, da smo zdaj kvintet (Hannes je že več kot leto stalni član benda), ki kot takšen tudi ustvarja. Ta dejansko organska razširitev je pri vseh v bendu sprožila neko dodatno svobodo, neke nove impulze, kar je krasno.

Kakšni so načrti in želje za novo 2018?
Načrti se kujejo bolj ali manj sproti (realnost scene in časa, katerega del smo, je taka, da je zelo težko karkoli planirati, vse ostaja v zraku do zadnjega trenutka), jih je pa mnogo in to je dobro. V obrisih se že kaže naslednja turneja po Balkanu, tokrat razširjena tudi na Bolgarijo, Madžarsko (ki je seveda bolj Srednja Evropa kot Balkan) ) in upam da tudi na Romunijo, ki se bo zgodila konec aprila/začetek maja. Vmes nastajajo novi komadi; načrt je, da imamo do konca leta pripravljen nabor komadov, ki jih bomo posneli v prvi polovici 2019, s tem, da bomo gotovo že pred tem dali v pokušino kak komad.

Letos ste z bendom veliko gostovali na tujem. Kje vse ste koncertirali in kaj mi lahko poveš o teh izkušnjah? Kakšni so vtisi s turneje? Odziv publike? Koliko je vaša glasba prisotna v okoljih, kjer ste nastopali?
Ja, 2017 je za nas prelomno leto, ker smo spremenili pristop kar se tiče koncertiranja oz. se odprli proti vzhodu in jugu, ker so to trenutno prostori, ki – koncertno gledano - nekako dosti bolj dihajo in živijo; takšna je bila vsaj naša izkušnja, ko smo igrali po Makedoniji, Bosni, na Kosovem in Hrvaškem. Turneja je bila ... pustolovska. Tako v najboljšem kot tudi v tistem manj prijetnem smislu (komplikacije na mejah, divje 17-urne vožnje med lokacijami itd.). Odzivi publike so bili večinoma zelo dobri in to kljub temu, da v teh okoljih (do zdaj) praktično nismo bili prisotni. Vsekakor se bomo z veseljem vrnili tja.

Znano mi je, da si bila v Pragi na koncertu Girls Against Boys; Scott je praznoval 50 let; si lahko obetamo nadaljevanje zgodbe, ki jo je uvedel komad Girl in me, Boy in you?
Scottov rojstnodnevni koncert v Pragi je bil res posebno doživetje, še posebej nastop Girls Against Boys, ki je bil kot preskok v obdobje tiste najbolj intenzivne odrske energije tega legendarnega benda: out-of-time and out-of-space. Nadaljevanje zgodbe nekoč bo, gotovo pa ne zdaj. Trenutno nismo v fazi, ko bi nas vleklo v kolaboracije, ampak nekako črpamo predvsem iz sinergije nas petih, kar je enako vznemirljivo. Je pa res, da sva se lani s Thalio (Zedek op.a.) pogovarjali o možnem sodelovanju (pri enem od novih komadov) – bomo videli, kako se bo ta ideja razvila oz. če se bo.

Kaj novega se poraja v zvočnih pokrajinah skupine Werefox? Kje vadite? Ali je koncept porajanja kompozicij še vedno v polju instinktivnih improvizacij, v glavnem delo celotnega benda z izjemo besedil?
Vadimo še vedno na Kodeljevem (v kleti gradu Kodeljevo), kjer se sicer ne dobivamo več vsak vikend, ampak delamo bolj strnjeno (po več dni skupaj, ampak takrat po cele dneve), ker zdaj prihajamo ne samo iz 3 različnih mest, ampak tudi iz dveh različnih držav, tako da moramo zelo dobro načrtovati tako vaje kot koncerte. To seveda vpliva tudi na ustvarjalni proces, ki ga še vedno zaznamuje instinktivna improvizacija, ki pa ima za izhodišče nabor idej, ki jih vsak od nas predpripravi, »vrže (na vajah) v skupni lonec« in potem se začne alkimija. Besedila so pa še vedno nekaj, kar prispevam jaz, četudi pri tem na nek način vedno črpam tudi iz tega skupnega organizma, ki ga tvorimo.

Kaj te v polju pisanja tekstov vedno znova inspirira? Kaj vzpodbuja, morebiti jezi, ali slediš impulzu, ki se rodi v stiku z glasbo, improvizacijo, akordom...?
To sem najverjetneje že večkrat izpostavila, ampak dejansko drži tudi danes, oziroma vedno bolj: pisanje in uglasbljanje besedil (kar je pri meni vedno paralelen proces) je zame kot pisanje scenarijev, ki jih hkrati tudi že prelivam v – tem primeru ne vizualne, ampak – glasbene »podobe«; zame so naši komadi vedno kot filmi (ne kot soundtracki filmov, ampak dejansko filmi), ki so »ulovili« paralelna življenja, ki jih živim/mislim/čutim... Jeza je mnogokrat motivator, oz. ne toliko jeza, kot neke vrste upor (proti nefleksibilnosti na vseh možnih ravneh življenja) in včasih se ta upor zvočno zrcali v nekem riffu, ritmu, akordu, melodiji ali pa tudi kombinaciji besed. In ne glede na to, da sem drugače (do določene mere) control freak, je moja metoda pri ustvarjanju glasbe dejansko usmerjena v sabotiranje te (samo)kontrole, ki pa jo na koncu seveda (na neki drugi ravnini) spet uvedem nazaj.

Ali verjameš, da glasba in umetnost vobče, lahko spremenita človeka?
Ja, vsekakor. In sicer tako recepcija glasbe (umetnosti) kot tudi ustvarjanje le-te. Umetnost je način življenja in sicer eden najboljših, zame edini.

Poslušala sem te v pogovoru za naš nacionalni radio, kjer me je močno zbodla opomba, da je „tvoja“, naša, torej glasba, ki jo ustvarjaš že dobra desetletja „pretežka“ za pogosto ali sploh radijsko predvajanje. Nikoli in nikdar ne bom sprejela takega omejevanja uredniške politike, zanima pa me, kako ti ocenjuješ stanje v naši medijski sceni?
Ta opazka (pa mislim, da ni prišla z moje strani, jaz sem jo samo potrdila, ker se je pač ne da zanikati) je seveda nekaj, kar moti tudi mene oz. s čimer se ne bom nikoli sprijaznila (namreč s tem, da temu mora biti tako). Je pa res, da to ni moja »bitka« (moja bitka je glasba, ki jo ustvarjam). V današnjem času je vloga radia občutno drugačna kot v pred internetni dobi. Njegov vpliv je manjši, kar je seveda žalostno. Še posebej zato, ker »krasni novi svet« interneta ni prinesel s sabo večje svobode in večjih možnosti za »težko«, težje »prebavljivo« glasbo, ker le-ta v preobilju povprečne (in podpovprečne) glasbe ponikne. Vsekakor sem mnenja, da bi lahko »stari« mediji (kot je radio) v tem primeru prevzeli vlogo nekih nosilcev in zagovornikov glasbene kvalitete, neke vrste usmerjevalcev v tej kaotični ponudbi vsega od povsod. Na žalost pa večinoma perpetuirajo globalizirani mainstream izbor, kateremu dodajo le najbolj »varne« lokalne/regionalne primerke.

Kdo je po tvoje danes najpomembnejši promotor na medijski sceni? Kako si urejate nastope, kako je z managerjem benda?
Iskreno: jih praktično ni več. Vsaj ne izven sredinskega toka. Vsak bend se pač trudi po najboljših močeh »furat« še svoj lastni management in booking, kar zna biti skrajno zoprno in zelo težko. Za nas to (za Slovenijo) počnem jaz, za Balkan občasno sodelujemo z Draganom (Repeta Booking), smo pa pred kratkim začeli sodelovati z makedonsko agencijo Akasha Booking, ki jo vodi Goca Manskievski, ki je super punca in zaenkrat kaže dobro.

Ostaja torej koncertna izkušnja ena izmed najpomembnejših stikov s publiko, ali ne? Kako je mreža klubov razvejana danes v Sloveniji in kje imate najzvestejše privržence?
Vsekakor. Gre tako za stik s publiko kot tudi za (naš lasten) stik z »živo verzijo« naše glasbe; oder je pač magični prostor in vedno tudi bo. Glede klubov po Sloveniji moram na žalost poročati, da jih je manj kot jih je bilo (in dosti jih je tik pred tem, da jih zaprejo) in da delujejo v okrnjeni obliki, saj so morali občutno skrčiti program, ker enostavno ni denarja. Nekatere svetle izjeme vztrajajo in to je super, ker je vztrajanje seveda drža, ki je lastna in naravna za tovrstne (koncertne) prostore. Mi se vedno radi vračamo v Bistrico ob Sotli (Klub Metulj), na Koroško (Špajz v Slovenj Gradcu), pa tudi na Obalo (četudi je postala manj prijazna do določenih »zvrsti«).

Si ena redkih umetnic, ustvarjalk, ki te redno videvam tudi kot obiskovalko koncertov popularne godbe, kar je pri nas v bistvu redkost. Kaj meniš, zakaj je pri nas temu tako, kam je umanjkala radovednost tudi in predvsem med glasbeniki samimi?
Hmm, ne vem. Iskreno povedano je zame to povezano z mojimi osebnimi preferencami in navadami, ne pa s pro forma-pripadnostjo neki sceni. Kar seveda ne pomeni, da se mi ne zdi pomembno izkazovati pripadnosti nekemu načinu življenja, sceni itd. Seveda je pomembno. In nujno za obstoj le-te. Ampak mora biti iskreno in na nek način naravno. Jaz grem pač pogledat koncerte, ki me zanimajo; nisem »antolog« :); moj cilj ni imeti pregled nad vsem, kar trenutno koncertira v meni bolj ali manj bližnjih mestih oz. nad vso glasbo, ki letno izide, kar bi bilo itak nemogoče pri tej količini glasbe; sem zelo selektiven poslušalec in obiskovalec koncertov (za katere pa sem še vedno pripravljena potovati, in to daleč .

Cosey Fanni Tutti v svoji obširni biografiji Art Sex Music pravi med drugim naslednje: Art is life; everyone is an artist. Nekaj takega kot koncept, torej. Se strinjaš s tem?
Ja... do določene mere. Biti umetnik je neke vrste »nastavek«, ki je prisoten vsakem od nas, kot možnost, ki pa je ne uresniči, oživi, vsak. V resnici jo oživi relativno majhno število ljudi, ker gre za način življenja, ki ni najbolj »udoben«. Si upati res živeti življenje, v smislu spoznati sebe, najti svojo vlogo in nalogo ter jo tudi realizirati, je težko delo. In nikoli ni gotovo, vse do treuntka ko...preideš :) Pa še potem ne...

Kako drugačna je danes Melanija Fabčič od one, s katero sem davno nekoč navezala stik prav v Novi Gorici?
Jedro ostaja. Je zelo trdno, četudi nikoli statično. Površina se mu pa vedno bolj približuje; rekla bi, da sem si vedno bolj podobna (kakorkoli paradoksno se to sliši :) ) Prava umetnost – kot jo razumem jaz - je umetnost spreminjanja in nadgrajevanja, ne da bi pri tem uničil svoje jedro.
Sem svobodnejša kot takrat, bližje desinvolturi (ki je zdaj drugačna kot nekoč), ampak še vedno enako močno čutim spone in zidove, kakor tudi moj upor proti njim in tisto izčrpljujočo empatijo, ki je hkrati čudovita in neznansko... »messy«.

post scriptum

Poznam te kot veliko poznavalko sedme umetnosti, filmov, ki jih v zadnjem času uspešno izrivajo odlično pripravljene televizijske serije, ekranizacije romanov. Kateri so bili tvoji favoriti lanskega leta? Kako si sprejela vrnitev tvoje najljubše serije vseh časov Twin Peaks? Kako se bežeče slike kosajo z literaturo? Kaj leži na tvoji nočni omarici?
Glede filmskih voda: iskreno povedano sem bila to leto spet zelo pogreznjena v televizijskih vodah (ker mi je ta format postal bližji od filmskega), z zelo občasnimi odkloni v smeri filma (od lanskoletnih npr. Dunkirk, Logan, pa pred lanski Midnight Special in pogojno tudi Nocturnal Animals) - imam pa še seznam najmanj še dodatnih sedem, ki jih vsekakor nameravam pogledati; res je pa, da se vedno znova vračam k svojim all time-favoritom, ki jih dejansko redno vsakoletno spet pogledam.
Med serijami, ki so name letos pustile močan vtis, moram seveda izpostaviti Twin Peaks - The Return, ki je bila trd oreh (nenazadnje gre za nadaljevanje serije, ki je pred 26 leti zaznamovala moje bistvo), daleč od spokojnega “jadranja”, bolj bitka, zelo neprijetna na trenutke in potem spet katarzična in čudovita. Zelo zelo žalostno in raztrgano občutenje konca, ki je imel v sebi tako neizprosno resnico, da se še zdaj “pobiram”.
Prav tako izjemna se mi je zdela serija Tabu, pa Mindhunter (ki ga med drugim ponovno prebiram v knjižni obliki), pa Punisher (zelo zelo blizu mi je ta najbolj eksistencialistični vseh Marvelovih junakov, ki je več kot zgolj stripovski junak, serija pa toliko več kot zgolj ekranizacija stripa). Pa seveda tudi Mr. Mercedes, ki mogoče ni izjemen na vseh ravneh, ima pa šarm. Trenutno sem “pogreznjena" v Philip K. Dick´s Electric Dreams (super serija, posneta po njegovih kratkih zgodbah, ki jih med drugim tudi intenzivno prebiram).

(Rock obrobje, januar 2018)

besedilo: Varja Velikonja
fotografija "Meli v akciji": Jakov Fir Čečura
fotografija "Werefox na turneji": Dado