WEREFOX
I Am Memory
(God Bless This Mess, 2013)

Trop prekaljenih prekmurskih glasbenikov na čelu s pevko Melee je po dolgotrajnem uigravanju le ponudilo dolgometražni album I Am Memory. Že vnaprej smo lahko sklepali, da bo to predvsem nadaljevanju zvoka in sloga skupine Psycho-path, končno je vokal najbolj in najprej prepoznavni element rockovske skupine. Torej pevka Melee prihaja iz Psycho-path, kitarist Sašo Benko se je ostril pri postrockerjih Manul, basist Manual Hanh je izšel iz Sphericube in bobnarja Davida Halba so Werefox potegnili iz Lollobrigide. Na papirju, takole teoretično bi na koncu dobili nezdružljivo enoto, ali vsaj skupino, ki bi težko našla skupni jezik, a bolj se ne bi mogli zmotiti. Werefox na albumu prvencu zvenijo kot da so skupaj že vrsto let, prav nobene tenzije, samodrštva, egoističnih izletov ni zaznati. Konec koncev so ti glasbeniki že prej radi prehajali iz ene formacijo v drugo in jim prilagajanje različnim izrazom ni tuje. A zdi se, da so šele tu, v Werefox, našli pravo razmerje lastne izraznosti in užitka skupinskega igranja.
Ob vseh že preverjenih atributih skupine Psycho-path so Werefox pomembno razširili pahljačo izraznosti in čustvenih stanj. Če so bili Psycho-path nepopustljivi v izrazu, nekako zategnjeni, zasičeni z zvokom, Werefox pesmim pustijo dihati. Ne samo poudarjena melodičnost, tudi temu prilagojeno petje, odpira, če ne celo zahteva drugačen instrumentalen pristop. Kitarist Benko tako mestoma ponuja zvok, ki meji na klaviature, tudi ritem sekcija včasih opusti rockovski drnec in gre v lahek korak. Melee mestoma sladkobno zapeljuje, in zatem preobražena maščuje s krvjo. Njeno petje v angleščini ima smisel, besedila tule poje nekdo, ki preprosto razmišlja v 'jeziku rock'n'rolla'.
Marsikaj se nakazuje že v uvodni The Redneck Genius Story. Pesem nosi himnično zanosen poziv, 'sem spomin, pridi in reši me', kar skupaj z verzi proti koncu pesmi efektno združuje osebno s splošnim ('sužnje vozijo proti sončnemu zahodu, to sem že videla...'). Bolj nabrita je A Shit Load Of Love in sledi prvi spust v neodkrito področje, nenavadno melodična in poskočna Doghouse, z napol rapovskim vložkom na sredini. Nič manj ne preseneti Fun On The Moon, počasnejšega tempa in zapeljivega večglasnega petja. Ja, to je tista pesem, ki diha, napetost popusti in Werefox se kar nekam razlezejo. Paše. Vrhunec albuma pride s pesmijo The Boy In Me, The Girl In You, ne le zaradi šepeta Scotta McClouda, ampak predvsem zaradi dopadljive izpeljave in besedila, ki izprašuje spolne identitete. Tudi Killer Lesson je zavajajoče prijetna, do refrena 'Yeah, rada te imam, ampak vseeno mi je, če umreš, yeah, rada te imam… je samo način, kako lažem'.
Po trojčku lahkotnejših pesmi se Werefox vrnejo v objem do konca zapolnjenega električnega zvoka. Delujejo kot dobro naoljen stroj. Ritem sekcija neusmiljeno melje, kitara prši na vse strani, vokali so takorekoč vseprisotni. Odlično za živo izkušnjo, manj za domače okolje. Namreč, glasba sčasoma izgubi na dinamiki, pesmi izgubljajo obliko, prepoznavnost, karakter. Album je za dve pesmi predolg za pravo razporeditev razpoloženj, sklepnih devet minut skladbe Urgency je do takrat že prevelik zalog. Pri 'klasični' dolžini albuma bi finale prinesel močnejši učinek.
Razgibane, vedno bolj pop pesmi, kličejo pa razširjeni instrumentalizaciji. Nekje slišim odmeve R.E.M., in glej, Werefox so nastali ravno v času, ko se je trojica iz Georgije razšla. Vsekakor je I Am Memory album na svetovni ravni, ki za povrh ponuja vrsto odprtih možnosti razvoja. Lahko se bodo zgodile še čudovite stvaritve.
(Rock Obrobje, februar 2013)

Janez Golič