WE ROCK
So You Don't Have To
Scott Becker
(Incommunicado Press, San Diego, 1998)

Neodvisni glasbeni magazin The Option je veljal za najboljšo in najvplivnejšo kroniko alternativne glasbe, ki so jo ustvarjali, fotografirali in pisali eni najvplivnejših glasbenih novinarjev v ZDA.
Osnovna ideja te glasbene revije je bila obrniti pozornost na odlično glasbo z obrobja. Glasbo, ki je bila v mnogih pogledih boljša od tiste, ki jo poslušalstvu na radijskih valovih ponujajo skorumpirani didžeji in verižne glasbene trgovine. Splošno vzeto so bile zgodbe, objavljene v reviji sila različne, izmenično so bili predstavljeni vzponi in padci najbolj intrigantnih rokovskih bendov devetdesetih.
Scott Becker, vsa leta urednik revije, se je leta 1998 odločil, da nekatere najboljše in najbolj indikativne pogovore zbere in objavi v knjigi. Kajti vsi mi, rock'n'roll in indie friki, asocialni zbiratelji plošč, bralci fanzinov, obsedenci z glasbo, smo petnajst let opazovali, kako so ostale odvratne glasbene forme modne pop glasbe, obvladovale svet.
To je v bistvi zbirka intervjujev, pisana s strani 'glasbenih poražencev'. Obdobje štirinajstih let izdajanja revije Option, je bilo obdobje razcveta tako imenovanega alternativnega rocka. Če izhajamo iz trditve, da Nirvanin Nevermind ni bil le začetek zmagoslavja alternativnega rocka, temveč njegov vrhunec, potem smo nevarno blizu naslednji trditvi, češ da je od takrat šla glasba samo še navzdol. Knjiga bi se lahko tu enostavno zaključila, odvisno od pogleda poslušalcev na položaj Nirvane kot superzvezdnikov. Toda, stopimo raje še korak nazaj v čas.
Entuziazem bendov tipa Nirvana in Sonic Youth je preprosto revitaliziral rock. In kar je najvažnješe, oboji so vztrajno imenovali skupine, kjer so se navdihovali. ( primer Half Japanese, Wire, Can..).Velika večina mladih še nikoli ni slišala za skupine, ki jih navajajo njihovi glasbeni idoli. Ne samo zato, ker so mnogi bendi izginili, še predno so poslušalci sploh 'zrasli', temveč predvsem zato, ker jih niso nikoli imeli priliko slišati na klasičnih rokovskih radijih.V veliki meri lahko trdimo, da je sodoben, alternativen rock, imenujmo ga tako, integracija teh prezrtih elementov, ki odlikujejo najboljše v popularni glasbi devetdesetih od prejšnjih obdobij in omogočajo današnjim bendom, da zgradijo svojo lastno generacijsko identiteto.
Prvi so se na naslovnici revije že davnega leta 1986 pojavili Sonic Youth. Gre za bend, ki obstaja dalj časa kot revija, ponovno so jih ponatisnili na naslovnici tudi leta 1998. Prav gotovo eden izmed najbolj kreativnih in samozavestnih aktov v rokovski zgodovini. Mavrica njihove glasbe in njihovih karier je enako privlačna.Od Lower East Side umetniških rokerjev do neodvisnih ljubljenčkov in alternativnih herojev in spet nazaj k veliki založbi umetniških rokerjev. Naravnost osupljivo! Svojo naslovno zgodbo so veliko pred Nirvano v reviji zasedli Fugazi in The Mekons. Dva čudna, nenavadna, samosvoja in izzivalno neodvisna benda. Vsak s svojo držo. In po dvajsetih letih, čeprav malokdo to ve, so the Mekons največji rock'n'roll bend sploh. Prosto po Scottu Beckerju.
Biti moraš fan, če hočeš postati rokovski kritik.Če hočeš še več, si ustvariš revijo. Kjer razgaljaš svoj pogled na glasbo, širiš svoj glasbeni okus, še posebej, če na ta način širiš polja glasbenega okusa nasploh. In še posebej, če odkrivaš glasbo, ki je na obrobju. Spregledana v medijih in tako nedostopna širši množici. Za odlično glasbeno revijo potrebuješ torej pravo mero fanovstva, znanja in veselja, dober izbor pismenih sodelavcev s profiliranim glasbenim okusom. Izven trendov in modnih smernic. Obstaja namreč nek pomemben segment rokovske zgodovine, ki je zgrajen iz rokovskih skupin, ki so bile v svojem čassu malo poznane ( in morda so žal še danes..), toda ne glede na to, so pomagale definirati glasbo, kot jo poslušamo danes.
Imeti odprta ušesa torej, vedno v iskanju novih, kreativnih bendov, biti radoveden, ustvarjalen in avtentičen. Vztrajati torej v tako imenovanemu 'manjšinskemu' okusu do popularne glasbe: naklonjenosti nekomercialnemu okusu, vztrajati na rigoroznih standardih v relativistični kulturi in preseči vsakdanjo banalnost in komercializacijo tako radia, tiska in glasbenikov.
Vse to so Scott Becker in negovi sodelavci v reviji Option počeli več kot desetletje In vendar..
Ali sem užaljen zaradi 'komercializacije' underground rocka? se sprašuje urednik v svojem zadnjem uvodniku. Ne, gre preprosto za to, da ko postane glasba mrkih 'izobčencev' soundtrack množic, se v tem prenosu nekatere meje preprosto izgubijo. Obojega preprosto ne moreš imeti.
Zato je umolknil tudi the Option.
(Muska)

Varja Velikonja