Intervju: WINDSOR FOR THE DERBY - Dan Matz

foto: Jay Strauss Zanesljivo vztrajanje na doseženem in preverjenim ni med načeli teksaške skupine Windsor For The Derby. Niti prilagajanje. Imajo svojo pot, ki jo ubirajo skladno s stanjem duše glavnih protagonistov, Dana Matza in Jasona McNeelya. Nazadnje sta očitno sprijaznjena s stanjem stvari, zato pa odrešena nekaterih čustvenih stisk. Posledica – še vedno ponotranjena, a nekako v sebi zadovoljna plošča Emotional Rescue LP. Intervju z Danom Matzom je potekal preko elektronske pošte poleti letos (2002).

Upam, da je bila vaša pravkar končana ameriška turneja uspešna. Zanima me, kako vaše občinstvo običajno reagira na koncertih? Ali plešejo, ali morda le poslušajo? Je kdo skočil z odra med občinstvo?
Ne, ni bilo skakanja z odra in tudi ne dovolj plesa za moj okus, večina obiskovalcev je le mirno poslušala. Na pesmi z nove plošče in na nekatere starejše bi se dalo plesati. Ko je kdo na naše igranje zaplesal, nas je to precej razveselilo.
Kako se koncerti razlikujejo od studijskega dela?
Na koncertne odre gremo brez vnaprejšnjega razmisleka. Večinoma pesmi v živo zvenijo precej drugače, studijska izkušnja je popolnoma drugačna od koncertne. Ni je mogoče ponoviti. Ko si na odru, niti nimaš takega nadzora kot v studiu. Na odru ne slišiš enako, kot sliši publika pod njim. Zato se raje prepustimo igranju in v tem samo uživamo.
Kako je po vašem mnenje, najboljši način poslušanja vaše glasbe? Je to koncert, domača zabava, morda mora biti poslušalec sam v naslonjaču?
Kot sem že omenil, je na nek način frustrirajoče za glasbenika, da ne mlore slišati lastnega igranja na odru enako, kot ga sliši občinstvo. Včasih bi rad sam sedel spodaj in nas poslušal igrati.
Z igranjem na domačih zabavah smo sploh začeli pred vsemi temi leti. V zaprtih prostorih je tudi največ energije.
Zanimivo je, da vaše skladanje glasbe ostaja v okvirih tradicije, vsaj v smislu instrumentalizacije in oblike. A obenem ste dali pesem Awkwardness drugim, da jo remiksajo. Čigava ideja je bila to?
Vedno se najdejo prijatelji, s katerimi bi na nek način radi sodelovali. Na primer, Pulseprogramming, ki snemajo za isto založbo kot mi (Aesthetics, op.a.), so postali naši prijatelji, potem ko so remiksali to pesem.
Govorice so, da je v načrtu sodelovanje z Matmos?
Zaenkrat je sodelovanje z Matmos samo plod govoric.
Kakšno pa je vaše splošno mnenje o elektronski (in plesni) glasbi, kaj od tega spoštujete, kaj zavračate?
Veliko elektronske glasbe je samo lenobne. Računalnik lahko postane orodje ali opora, in za večino je le potuha. Seveda obstaja nekaj prodorne in zanimive elekronske glasbe, a ne prav veliko.
Windsor For The Deby (mimogrede, kako ste dobili to ime?) ste bili ena redkih skupin v Austinu, ki ste držali ravnotežje zdolgočasenemu klubskemu dogajanju pred kakimi sedmimi, osmimi leti. Se je položaj tam spremenil ali vam je sedaj vseeno, ko lahko delujete mednarodno?
V Austinu smo igrali pred kratkim v okviru ameriške turneje. Odločili smo se, da ne bomo igrali v klubu, ampak smo izbrali manj tradicionalno prizorišče. Za naše prijatelje in ljubitelje je bil ta nastop nekaj posebnega. Ime je v teksaškem slengu spolni akt.
Ste zadovoljni z medijskim pokritjem v Ameriki? Ste zadovoljni s podporo gramofonske založbe in ali ste dobili ponudbe velikih založb, ko so vaši someščani Trail Of Dead podpisali za Interscope?
Popolnoma smo zadovoljni s podporo založb Aesthetics in prejšnjo Young God. Ameriški mediji pokrivajo le glasbo, ki prinaša denar in to preprosto ni naš namen. Smo skupina, ki je obsojena na čudaštvo in s tem smo povsem zadovoljni. V preteklosti smo dobili nekaj ponudb velikih založb, ampak v pogovorih smo samo zmedli predstavnike industrije zabave, zato dvomim, da bodo ponudbe še prihajale na naš naslov. Trail Of Dead so si že zdavnaj želeli igrati veliko igro, in všeč mi je, da jim je uspelo.
Dan, bili ste eden redkih, ki ste enakovredno sodelovali z Michaekom Girajem. Kdo je predlagal to sodelovanje (album What We Did) in kako ste se počutili pred začetkom sodelovanja, ker je Michael znan po trdni lastni viziji. Je v načrtu nadaljne sodelovanje, morda na naslednjem albumu Angels Of Light?
Z Michaelom sva prijatelja že nekih sedem let. O tem sodelovanju sva se dogovarjala vsaj dve leti, in še dve leti je minilo, da se je dejansko uresničilo. Oba sva vase zaverovana čudaka, zato dvomim, da se bova še ustvarjalno povezovala. Vseeno, to je bila v celoti krasna izkušnja. No, morda mu priskočim na pomoč pri snemanju naslednjega albuma iz serije Body Lovers.
Ali naslov vašega novega albuma Emotional Rescue LP napeljuje na Rolling Stones?
Naslov Emotional Rescue se nanaša le na ti dve besedi. Oba z Jasonom sva s prekinitvami šla skozi grozne napade depresije, ki so se končno umirili. Nove pesmi častijo to odrešitev.
Glede na to, da je bil album posnet že lansko poletje, verjamem, da se vam je vmes nabrala že nekaj novega gradiva. Ali lahko razkrijete morebitno smer, ideje novih pesmi?
Trenutno delam na tretji samostojni plošči pod imenom Birdwatch. Obenem končujem sodelovanje z Anno Neighbor, ki je pomagala pri snemanjih plošč Windsor For The Derby in skupni plošči z Michaelom Girajem. Veliko smo razpravljali tudi o konceptu nove plošče Windsor For The Derby, ki naj bi jo začeli snemati jeseni. Snemali smo tudi koncertne nastope in upam, da bodo posnetki zbrani na živi plošči.
(Muska)

Janez Golič