Portret: WILCO

STRIC IZ TUPELA
Ko so se trije sošolci odločili, da svoje nezadovoljstvo z življenjem na ameriškem obrobju izrazijo z glasbo, so ustanovili skupino Uncle Tupelo. Z glasbo je bilo mogoče pobegniti iz sivine vsakdana in bilo je mogoče pobegniti tudi dejansko; potem, ko so po petih letih vaj in s koncertiranjem po lokalnih klubih le pridobili dovoljšen krog ljubiteljev, so leta 1990 nastopili v 50 kilometrov oddaljenem St. Louisu kot predskupina Jayhawks. Pa vendarle, če so Jayhawks že nekaj pomenili v prebujajočih krogih na novo odkrite ameriške tradicije, so Uncle Tupelo »gibanju« dali ime. Album prvenec (Rockville, 1990) so namreč naslovili po pesmi No Depression, ki jo je dejansko v času ameriške gospodarske krize posnela družina Carter, in Uncle Tupelo so med ostre punkovske komade na album uvrstili tudi dokaj zvesto priredbo naslovne pesmi. Čeprav se je plošča prodala v relativno majhni nakladi (50 tisoč), je bil njen vpliv daljnosežen. No Depression je postal pojem, gibanje, kasneje tudi revija, ki je spremljala pojav vračanja tradicionalnih oblik ameriške popularne glasbe, v glasbenem smislu pa se je prijel termin alt.country. Brez predhodnikov ne bi šlo; Hüsker Dü so že prešli »razvoj« hardkorovskega benda v tradicionalistične oblike, t.i. grunge je rehabilitiral Neila Younga, tudi R.E.M. so bili posredno in neposredno zaslužni za dvig priljubljenosti tria Uncle Tupelo, brez vsega tega jim ne bi uspelo priti prav daleč.
Po dveh albumih, na katerih je še prevladal punkrockovski duh in so bile »country« pesmi še v manjšini, so Uncle Tupelo na hitro in ob pomoči Petra Bucka iz R.E.M. posneli akustično ploščo z naslovom datuma snemanja March, 16-20, 1992 (Rockville, 1992). S to ploščo se je zgodilo več pomembnih premikov, ne le zvočno-glasbenih, ampak je enakovredno avtorsko moč izkazal basist Jeff Tweedy. Na prvih ploščah so bile njegove pesmi še v manjšini, tudi kakovostno so zaostajale za pesmimi glavnega avtorja, kitarista Jaya Farrarja. Glede na nadaljna pota obeh je sklepati, da je prav Jeff Tweedy iskal načine, kako bi razširil tedaj že zakoličene okvire novega country-rocka. Resda pa je potrebno pobrskati za piratskimi ploščami, tam so šele objavljene nekatere pesmi v koncertnih izvedbah, ki so si jih Uncle Tupelo drznili izvajati v živo, za objavo na rednih ploščah pa niso bile primerne (npr priredbe pesmi skupine Gang Of Four).
Splošno povečano zanimanje za glasbo, kakršno so igrali Uncle Tupelo, jih je pripeljalo do podpisa snemalne pogodbe z veliko založbo Sire. Istočasno je skupino zapustil izvirni bobnar Mike Heidorn, zato pa se je zasedba povečala za tri nove člane, kar je pripomoglo tudi k bogatejšemu, prijaznejšemu zvoku na albumu Anodyne (Sire, 1994). Ko je kazalo, da bodo Uncle Tupelo po kritiški hvali deležni še komercialne potrditve, je odšel Jay Farrar. Preprosta razlaga njegovega odhoda glasi, da v skupini ni bilo prostora za dva močna avtorja, ki sta bila obenem oba pevca. Uncle Tupelo so se leta 1994 razšli.

SPOROČILO PREJETO, KONČANO
Jeff Tweedy je z ostalimi člani Uncle Tupelo takoj nadaljeval pod imenom skupine Wilco, medtem ko je Jay Farrar prepričal bobnarja Heirdona k ustanovitvi skupine Son Volt. Ljubitelji t.i. alternativnega countryja bi morali biti pravzaprav veseli, saj so namesto ene odlične skupine dobili dve. In obe sta vsaj na prvih ploščah nadaljevali v začrtani smeri, pravzaprav so Son Volt in kasneje Farrar solistično na tej črti tudi vztrajali.
Wilco (ali bolje Jeff Tweedy, kajti on je ostal edina gonilna sila skupine in katalizator njenih idej, po sili razmer tudi kitarist) so kmalu zavrgli vse bolj obrabljen country-rock, to naveličanost je čutiti že na prvencu A.M. (Sire/Reprise, 1995), zato pa se v imenu skupine in naslovu plošče skriva pomembna podrobnost; Wilco je okrajšava za Will Comply, kar je koda pri sporazumevanju med radio-amaterji, v letalstvu, policiji…, A.M. je oznaka za amplitudno modulacijo radijskega signala. Tweedyja so začeli zanimati radijskimi oddajniki oziroma kar moč komunikacije nasploh - kode, razumljivost, nesporazumi, kar je prevajal v medčloveške odnose in nazaj. Tudi njegova glasba ne bi mogla obstajati, če ne bi imela poslušalcev in ne bi čutil povratne informacije teh. Vse to je na najboljši možni način izpolnil na plošči Yankee Hotel Foxtrot, do katere je manjkal še kak korak ali dva.
Prvi nosi naslov Being There (Sire/Reprise, 1996), dvojni album sredinskega rocka z močnih pridihom sedemdesetih let, predvsem tistih, za katere se je oprijel naziv AM Rock (!). Vsekakor gre za ambiciozen projekt, Wilco so v veliki meri zabrisali svoje folk in country korenine in se oprijeli studijskih eksperimentov. Resda so bili ti še v funkciji novih glasbenih zanimanj, predvsem v psihadeliji, popu in rhytm'n'bluesu, a skupina je pokazala, da ne misli stopicati na mestu. Naslednji izziv je bil skupni album z Billyjem Braggom, britanskim kantavtorjem, ki jih je povabil kot partnerje pri uglasbitvi besedil Woodieja Guthrieja. O tej in drugih stranpoteh v sklepnem delu portreta.
Če je kdo pričakoval, da bo oživljanje zapuščine Woodieja Guthrieja pustilo določene posledice na razvoj Jeffa Tweedyja, bi se hudo zmotil. Naslednja plošča Wilco je kvečjemu antipod, še en odmik od tradicionalnih oblik in še eno stopnjo bližje studijskim in sploh glasbenim eksperimentom. Recimo, da album Summerteeth (Sire/Reprise, 1999) pomeni tolikšen razkorak med prejšnjimi ploščami kot je to uspelo The Beatles po plošči Rubber Soul. In The Beatles ne omenjam po naključju, Summerteeth prinaša pri liverpoolski četverici pobrane harmonije, prinaša pa tudi podobno raznovrstnost, navdahnjene pesmi, med katerimi ni slabe. Ne gre spregledati vse bolj izborne skladateljske sposobnosti Jeffa Tweedyja oziroma, če so bili zvočni eksperimenti na predhodnem albumu še podvrženi zgolj slogovnim posebnostim posameznih skladb, so na Summerteeth že podvrženi vsebini. Oziroma, če »poletje« v naslovu napeljuje na brezskrbnost, nas »zobje« opozarjajo, da Tweedyja nekaj vedno bolj grize. Iz najstniške razposajenosti, ki je prekrila skrbi, je Tweedy prešel k trpkemu razmišljanju zrele in odgovorne odrasle osebe. Wilco so bili na dobri poti do avtorsko ene najmočnejših plošč novega tisočletja.

ZLOM KOMUNIKACIJE
Istočasno z glasbenimi preskoki se je menjala zasedba skupine Wilco. Ni povsem jasno, kaj je pri njih prej; želja po spremembi in temu prilegajoča nova zasedba, ali nova zasedba diktira preskok v usmeritvi. Vsekakor je k naslednjemu preskoku mnogo prispeval Jim O'Rourke, multi-glasbenik in sploh navdušenec, ki je z odprtimi zamislimi kmalu zastrupil Jeffa Tweedyja in je pri snemanju naslednje plošče sedel na producentskem stolčku. V Wilco sta dejansko vstopila tolkalec Glenn Kotche, ki nima nobenih težav pri menjavah slogov (dokaz je njegova letošnja samostojna plošča Mobile) in multi-instrumentalist Leroy Bach, ki je večinoma operiral z elektronskimi pomagali. Od starih članov je ob Tweedyju ostal le srce skupine, basist John Stirratt. V tej zasedbi je nastala plošča Yankee Hotel Foxtrot, album, ki je v mnogih pogledih postal prelomen. Ne le v opusu Wilco.
Namreč, ko so Wilco skončane posnetke plošče prinesli k odgovornim pri založbi Reprise, ti niti najmanj niso bili zadovoljni z rezultatom. »Plošča ni dovolj komercialna, bi bilo potrebno odstraniti določene sestavine«, je bilo njihov odgovor, kar je bilo praktično-tehnično nemogoče. Napačno bi bilo sklepati, da je ta eksperimentalni moment v skupino prinesel Jim O'Rourke, kvečjemu ga je kot producent lahko uresničil. Šumi oziroma radijske motnje so bili že pri pisanju pesmi integralni del zamisli Jeffa Tweedyja, saj jih je uporabil na pravih mestih, tam, kjer bi poudarili vsebino. Ta se je v veliki meri dotikala medosebnih odnosov oziroma (z)možnosti komunikacije, kar je izhajalo iz konkretnih, osebnih težav, s katerimi se je Jeff tisti čas srečeval. In spet je težko razločevati med vzroki in posledicami. So Tweedyjeve obsesije s skrivnimi komunikacijskimi znaki plod težav v zasebnem življenju, ali le prenapihnjena interpretacije teh? Je kronična migrena posledica teh težav, ali so stalne bolečine v glavi še potencirale njegove slutnje in dileme? Jemanje močnih tablet proti bolečinam in depresiji ga je pripeljalo do odvisnosti in pred Tweedyja se je že postavilo vprašanje biti ali ne biti. Nekaj tednov v rehabilitacijskem centru, kjer se je prečistil tako fizično kot psihično, ga je vrnilo med »žive«. Izkušnjo pa je opisal v pesmi Handshake Drug, ki jo najdemo na naslednjem albumu Wilco pomenljivega naslova A Ghost Is Born (Nonesuch, 2004).
Skratka, Jeff Tweedy je šel v osebnem življenju skozi naporno obdobje, polno dvomov in strahov, veliko se je ukvarjal s temami zvestobe in izdajstva, razumevanja in nesporazumov. In kot že mnogokrat, so ti impulzi vsaj na kreativnost delovali izredno pozitivno. V nekaj naslednjih letih je Jeff Tweedy napisal vrsto odličnih pesmi, veliko je tudi sodeloval, se preizkušal v različnih glasbenih vlogah…
Če bi odgovorni pri založbi Reprise malce podrobneje prisluhnili posnetkom za album Yankee Hotel Foxtrot, bi prepoznali pravo vrednost teh. Atmosferične motnje na albumu niso same sebi namen, vmes je kar nekaj potencialnih pop uspešnic, ki so jih Wilco namenoma pustili »nedotaknjene«. Taka je Kamera (pisano z začetnico »K«, kar so radi počeli že Pavement, na katere pesem nedvoumno spomni), pa hudomušna Heavy Metal Drummer, a ključne so vseeno daljše, zavite in notranje razmigane skladbe, katere prehode vežejo radijske motnje in kode pobrane z zbirke Conet Project, četverne CD plošče, ki jih je Tweedy med nastajanjem albuma poslušal raje kot vsako drugo »glasbo«. Tako se Ashes Of American Flags konča v postapokaliptični zbrki zvokov in je kasneje naletela na mnoge interpretacije, Radio Cure, ki z verzi »Cheer up, honey, I hope you can, there is something wrong with me, my mind is filled with radio cures, electronic surgical words« povzema temeljni vzgib albuma in je glasbeno bližja otožnosti Radiohead kot country poskočnosti, Poor Places se izteče v atmosferični hrup, skozi katerega se komaj razumljivo oglaša ženski glas s ponavljajočo kodo, sklepna Reservation pa je kar v celoti podložena z nadležnimi utripi oddaljenih zvokov. Z odstranjenimi zvočnimi motnjami album Yankee Hotel Foxtrot (naslov je vohunska koda) ne bi bil tak, kot je bil mišljen. To dokazujejo razširjeni piratski demo posnetki, ki prav tako vključujejo »vezno tkivo«. Wilco so povsem stali za izdelkom in niso želeli spremeniti nobene podrobnosti. Spor, niti najmanj novost med založniki in izvajalci, se je končal hitro in sporazumno. Wilco so lahko od Reprise odkupili posnetke za 50 tisoč dolarjev in ostali brez založnika.
Zanimanje za objavo posnetkov je sicer pokazalo približno 30 manjših, neodvisnih založb, a Wilco so izbrali svojo, tedaj povsem nepojmljivo pot. Posnetke so preprosto ponudili zastonj preko svoje spletne strani, naj si jih ljubitelji preposlušajo in ocenijo, če so kaj vredni. Polne dvorane ob promocijski turneji plošče, ki dejansko sploh ni izšla, in milijon obiskov na spletni strani so prepričali založbo Nonesuch (v njenem katalogu je »rock'n'rolla« še najmanj), da posnetke vseeno objavi v fizični obliki in v višji kakovosti kot so MP3-ji, na CD plošči. Govori se, da so skupini Wilco plačali trikratno ceno, kot so jo oni za odkup posnetkov in še se je izplačalo. Yankee Hotel Foxtrot je postala najbolje prodajana plošča skupine Wilco in nenazadnje še danes objavljajo plošče pri založbi Nonesuch. Tudi kasneje so Wilco preko spleta še ponujali zastonjske posnetke, predvsem demo in koncertne, te vrste promocije pa so se kasneje oprijele mnoge manj znane, mlade skupine, nazadnje bijejo v ušesa primera skupin Arctic Monkeys in Clap Your Hands Say Yeah, ki sta po zaslugi spletne promocije postali globalni atrakciji.
Wilco so snemanje plošče Yankee Hotel Foxtrot končali junija leta 2001, torej tri mesece pred dogodkom 11.septembra. Album v fizični obliki je resda izšel šele aprila 2002, kar je mnoge napeljalo na napačno interpretacijo nekaterih pesmi. Ashes Of American Flags torej ne more biti odgovor na dogodek, čeprav so Wilco na naslovnico albuma narisali dva nebotičnika. Naslovnica kvečjemu kaže na »urbano« razsežnost njihovega bivanja, saj so tedaj že nekaj let živeli v Čikagu. Na to kažejo že uvodni stihi albuma: »I am an American aquarium drinker, I assassin down the avenue, I'm hiding out in the big city blinking, what was I thinking when I let go of you?«
Verjetno se zaradi stalnih napačnih interpretacij Tweedy ograjuje od naklonjenosti do levičarskih političnih gibanj in trdi, da je njegovo politični prepričanje nevtralno. Da zgolj opisuje in se vzdrži končnih sodb. Hm, prelet priporočljivih »linkov« na njihovi internetni strani priča drugače.
Cela kalvarija okoli objave albuma Yankee Hotel Foxtrot je začela zanimati filmskega režiserja Sama Jonesa, ki je dokumentarni film naslovil po uvodni in eni boljših pesmi Wilco sploh, I Am Trying To Break Your Heart. S kamero jim je neopazno, kot je le mogoče, sledil na turneji, zajel karakter skupine, ki se je odločila za brezkompromisno pot navkljub poprejšnji dobri prodaji plošč. Nekaj kasneje so Wilco objavili še knjigo, bolj zbirko raznoraznih utrinkov, torej esejev, izsečkov dnevnika, fotografij in nenazadnje so knjigi priložili CD ploščo z 12 neobjavljenih posnetkov. Tudi na DVD I Am Trying To Break Your Heart je poleg filma kot bonus objavljena vrsta do tedaj neobjavljenih pesmi.
Navkljub neprilikam jim kreativnega zagona ni zmanjkalo. Relativno hitro po odmevnem albumu Yankee Hotel Foxtrot in številnih stranskih dejavnostih so začeli s snemanjem naslednika, plošče A Ghost Is Born. Kot že mnogokrat prej, so na nek način spreobrnili postopek oziroma pristop k snemanju gradiva. Namesto natančnega in dolgotrajnega studijskega dela so se odločili za snemanje, ki bi zajelo igranje skupine »v živo«. Torej brez nasnemavanja in brez studijskih manipulacij oziroma so oba pristopa strogo razmejili. Večina pesmi na albumu A Ghost Is Born je točno takih, kot jih Wilco brez pomoči matric in elektronike predstavijo v živo. Zato pa je proti koncu albuma objavljen 15 minut trajajoči kos atmosferičnih motenj, skozi katere se mora prebiti poslušalec do sklepne The Late Greats, ene najlepših pesmi Wilco sploh. Izstopa še 10 minutna Spiders (Kidsmoke), pri kateri si Wilco pomagajo z »motoričnim« ritmom, kot ga je patentiral duo Neu! pred dobrimi tridesetimi leti. Le da Wilco to predlogo speljejo na »odrešujoč« teren, s kitarskim rifom dokažejo, da so v osnovi še vedno rock skupina in to potrjujejo z brezsramnimi, youngovskimi solažami. Wilco so prav s tem albumov postali skupina, ki odgovarja le še sama sebi. Progresivne tendence so del njihovega čutenja in ne dokazovanja. In predvsem so jih želeli izpeljati tako, kot to zmorejo sami brez studijske pomoči, le spet je bilo potrebno spremeniti zasedbo. Po objavljenem albumu A Ghost Is Born je odšel Leroy Bach, zamenjal ga je kitarist Nels Cline, znan tako po avantgardističnih, jazzovskih projektih kot dobrodošel glasbenik v rockovsko naravnanih zasedbah (The Geraldine Fibbers, na primer). Z njim so Wilco lahko tudi v živo odigrali bolj zapletene skladbe, še vedno pa so dovolj neposredni in komunikativni. Dokaz; dvojna koncertna plošča Kicking Television (Nonesuch, 2005) s posnetki dveh koncertov v čikaškem gledališču Vic. Še dodatna zanimivost, Wilco so svoj repertoar sestavili predvsem iz pesmi zadnjih dveh plošč, kot da se je šele tu začela njihova prava pot.

STRANPOTI
Navkljub vsakič drugačnim ploščam skupine Wilco, se je Jeff Tweedy očitno počutil nekoliko omejenega z njihovim izrazom. Zelo rad je namreč sodeloval še z drugimi glasbeniki, sam ali je v sodelovanje zvabil več članov Wilco.
Začelo se je povsem nedolžno, s prostočasno zasedbo Golden Smog. Glede na članstvo te bi sklepali, da gre za neke vrste super-skupine, torej so bili vključeni glasbeniki že uveljavljeni v svojih zasedbah, ampak seštevek njihovih sposobnosti bi dal mnoge presežke. To vsekakor ni bil namen. Prej zabavno druženje, odmor med zavezujočimi snemanji in nastopi z matičnimi skupinami. Golden Smog sestavljajo ob Tweedyju še člani skupin Jayhawks in Souls Asylum, le da zaradi pogodbenih obveznosti ne delujejo pod svojimi imeni, ampak se skrivajo za psevdonimi. Zato pa je glasba nezgrešljiv country-rock, nepretenciozna in neposredno užitkarska, na podoben način sproščujoča kot trenutki, ko Tweedy v domači garaži z desetletnim sinom, nadebudnim bobnarjem praši venček Ramonesov. Bolj zavezujoče je bilo že omenjeno sodelovanje z Billyjem Braggom, britanskim levičarskim kantavtorjem, ki je zaprosil skupino Wilco za delikatno opravilo: hčer Woodieja Guthrieja ga je namreč nagovorila, da bi nekaj očetovih neobjavljenih besedil uglasbil in objavil na plošči, in Billy je takoj pomislil na Wilco kot primerne partnerje.
Woodie Guthrie je za seboj pustil približno 2000 neuglasbljenih besedil, približno desetkrat več kot jih je dejansko posnel v obliki pesmi. Seveda pa se je pred Bragga in Wilco postavilo veliko vprašanje, kako se lotiti uglasbljanja besedil? Jih prirediti tako, kot bi jih uglasbil Guthrie sam, ali si jih prisvojiti, popeljati na svoj teren. Glede na to, da so oboji, Bragg in Wilco, veliki oboževalci Woodieja Guthrieja, ni prav velike razlike med njegovim in njihovim pristopom. Pesmi vsaj na prvem delu plošče Mermaid Avenue (po ulici, na kateri je Guthrie preživel večji del bivanja v New Yorku) vsekakor stojijo, ni čutiti sile, ki bi jo glasba delala besedilom. Niti takrat, ko se Bragg in Wilco odlepijo od folk korenin in besedila vložijo v standardno pop formo. Plošča je bila tako odmevna, da so kasneje posneli še dokumentarni film in da je založba Elektra vztrajala pri izdaji nadaljevanja. Wilco so bili že zaposleni z drugimi načrti, tako so za Mermaid Avenue vol.2 posneli le tri nove pesmi, ostalo so bili kar ostanki s prvotnega snemanja.
Ti drugi načrti so bili razprostrti vsepovsod. Jeff Tweedy je prispeval glasbo za film Chelsea Walls, in vsaj instrumentalni vložki so zagotovo eksperimentalne narave, ko Tweedy preizkuša sámo zvočnost električne kitare, klaviatur, tolkal. Drugje, ko pristopi celotna zasedba Wilco, je to že njihov dokaj značilni prispevek. Kalvarija okoli izdaje albuma Yankee Hotel Foxtrot ni ustavila dejavnosti članov skupine. Vmesni čas so hitro zapolnili s sodelovanji, med drugim v skupini Minus 5. Ta je ideja basista Johna McCaugheya in na vsaki plošči naj bi z njim igrali drugi glasbeniki. Peter Buck, ki je McCaugheya zvabil tudi v R.E.M. kot dodatnega basista, mu je predlagal Jeffa Tweedyja in njegove za naslednje sodelujoče. Plošča je dobila celo hudomušen naslov Down With Wilco (Yep Roc, 2003), in kot da se je Wilco oprijel sloves nezaželjene skupine, je založba Hollywood zavrnila izdajo albuma in John McCaughey je moral najti založnika med neodvisnimi. In spet se je izkazalo, da je Down With Wilco najboljša plošča Minus 5, polna izdelanih vokalnih harmonij a la »obalni fantje« in po byrdsovsko žvenketajočih kitar. No, ne manjka »motečih« elementov in zavitih struktur, zaradi česar plošča verjetno res ne bi zašla v vrhove lestvic najbolje prodajanih še ob taki podpori velike založbe, ampak… poslušalcev res ni potrebno podcenjevati.
Tweedyja komercialne zavrnitve niso ustavile pri nadaljnih raziskovanjih. V tem smislu je bilo pomembno srečanje in predvsem glasbeno druženje z Jimom O'Rourkom. To je še najraje počel z bobnarjem Glennom Kotchejem, ki je postal eden njegovih bližnjih zaveznikov. Najprej sta Tweedy in Kotche le gostovala na plošči Insignificance (Drag City, 2001), samostojnem albumu Jima O'Rourkea, kasneje pa so vsi trije združili avtorske moči pod imenom Loose Fur. Tudi tu zaradi pogodbenih obveznosti na ovitku prvenca ni najti njihovih pravih imen.
Zaradi mnogih pomembnih izdaj, ki so ugledale luč sveta takorekoč v letu dni, ob Insignificance in Yankee Hotel Foxtrot je potrebno dodati še vsaj album Murray Street newyorških veteranov Sonic Youth, katerih redni član je bil prav Jim O'Rourke, so Loose Fur šli mimo dokaj neopaženo. No, niti niso bili mišljeni kot visokoleteči projekt, saj so vsi imeli polne roke dela drugje.
So se pa srečali v pravem trenutku. Jim O'Rourke je opuščal elektronske eksperimente na prenosnem računalniku in se je že dokazoval kot tehniško dovršen akustični kitarist, po sonično je zaškripal v Sonic Youth in pravzaprav z Loose Fur nadaljeval tam, kjer je z Gastr Del Sol končal. Po drugi strani sta Tweedy in Kotche šele začela raziskovati glasbene prijeme izven »klasičnega« rocka, kar je bil pogoj, da je sodelovanje sploh lahko zaživelo, a njun prispevek je nadvse pomemben, šele onadva sta O'Rourkove nastavke postavila v okvir pesmi. Na prvencu je ta okvir še precej širok, na albumu je le šest zapisov, ki se radi zapletejo v repetitivne zanke in tako nabirajo minutažo.
Če je bil prvenec še vaja v slogu Gastr Del Sol in iskanje skupnega jezika, je letos brez velike napovedi izšel drugi album, Born Again In The USA (Drag City). Pesmi so krajše, raznovrstnejše, a tudi notranje razmigane in kar prej ni bilo tako razvidno, večja teža je na besedilih. Medtem ko se O'Rourke ne more odreči humornemu podtonu in si najraje privošči Kristusa v različnih »sodobnih« vlogah (The Ruling Class) ali pa našteva deset božjih zapovedi na način napovedovanja lestvice popularnih, se je Jeff Tweedy v veliki meri prizemljil, postal je natančnejši, konkretnejši, njegova kritična ost ni več zabrisana z impresionističnimi prizori, ampak jo je zapičil v samo bistvo ameriškega samozadovoljnega sna.
Če so besedila lahko nastala le tam in sedaj, glasbeno Loose Fur črpajo iz prve polovice sedemdesetih let, ki v splošnem veljajo za preživete. Ampak Loose Fur so se zakopali natanko v progresivne tendence, ne da bi pozabili na bistvo, na pesem. Rezultat je plošča, ki drži v ravnotežju sporočilnost, tehniško zverziranost in smisel za pop kompozicijo. Plošča, kjer se z lahkoto izmenjujejo trši rockovski prijemi in brezskrbni folk napevi, ti preidejo v akustične balade in naprej v razdelan jazz-rock. Bil sem že prepričan, da bodo tovrstne kitarske solaže v tercah ostale za vekomaj na ploščah dua Steely Dan, potem pa…
Loose Fur se po objavi plošče ne bodo podali na promocijsko turnejo, torej morda res držijo govorice, da se Jim O'Rourke umika iz glasbe. Svoj izbrani repertoar bo v živo najprej predstavljal Jeff Tweedy solistično, večkrat je dokazal, da se odlično znajde v različnih vlogah in morebiti bo v prihodnje iskati njegove pesmi le še v »prostočasnih« projektih. In Wilco? Takoj po odmevnem koncertnem albumu še niso stopili na koncertne odre, zato pa so na spisku nastopajočih poletne karavane imenovane Lollapalooza. Po vseh vzponih in padcih ostajajo velika ameriška skupina.
(Muska, maj-junij 2006)

Janez Golič