WILCO
Star Wars
(dBmp, 2015)

V današnji zmedi trženja glasbe se vsak znajde po svoje. Nekateri vsak svoj korak razglašajo na vseh možnih socialnih onrežjih in portalih, drugi raje presenetijo z objavo albuma brez vnaprejšnje najave. To je lani npr uspelo U2, nekaj prej še Davidu Bowieju, in dovolj bi bil že en tvit... Wilco so svoj deveti album poslali med ljubitelje brez najave in za povrh zastonj, vsaj v obliki mp3. Kasneje šele izide CD in na pozno jesen še vinil. Zazdi se, da so s tem prilagodili oziroma kopirali ideje U2 ali morda Radiohead (In Rainbows), a je kvečjemu obratno.
Namreč, ko so Wilco leta 2001 posneli album Yankee Hotel Foxtrot, njihova tedanja založba ni želela objaviti posnetkov, češ da nimajo dovolj komercialnega potenciala. Delni krivec za to je bil Jim O'Rourke, ki je bil pridruženi član skupine in je tudi zmiksal posnetke, on je v dokaj tradicionalni strukturo pesmi vpeljal sestavine, ki so prej domena avantgardnih strujanj – šum, dronanje, disonance... Spor so Wilco in Reprise/Warner reševali na sodišču, ki je malce presenetljivo odločilo v korist skupine. Postali so lastniki posnetkov, ki so jih zastonj podelili na spletu. Šele kasneje so Wilco podpisali pogodbo z založbo Nonsuch, ki je album objavila tudi na fizičnih nosilcih zvoka. In začuda, albuma Yankee Hotel Foxtrot je postal najbolje prodajan album skupine Wilco.
Sedaj Wilco nimajo težav z založbo, nekaj zadnjih plošč so objavili itak v samozaložbi. Tako zastonjsko delitev glasbe lahko razumemo le kot gesto skupine, ki želi na ta način prijetno presenetiti svoje zveste ljubitelje. Po preposlušanju digitalnih datotek se bomo lažje odločili za nakup plošče v fizični obliki.
Album Star Wars uvede kratek in nenavadno robusten inštrumental z naslovom EKG, glasbeno bližje Magic Bandu Captaina Beefhearta ali celo Sonic Youth kot starim dobrim Wilco. To nam sporoča vsaj dvoje; glasbeno bo album bolj neposreden, narejen na hitro, brez neskončnih poliranj v studiu. Obenem naslov skladbe napeljuje, da se nadaljuje podpora ženi vodje Jeffa Tweedyja. Susan Tweedy so namreč odkrili raka na limfnih žlezah, bolezen je ozdravljiva, a trdovratna. Že lani sta Jeff in njegov sin Spencer objavila dvojni album Sukierae pod imenom Tweedy, ta plošča je v celoti posvečena Susan in naj bi ji bila tudi v moralno podporo. Sukierae je namreč njen dekliški priimek. Jeff trdi, da je imel za ta album pripravljenih in vsaj v demo različicah že posnetih kar 90 pesmi. 20 jih je dejansko objavljenih. Sedaj z razlogom lahko verjamemo, da so še Wilco posneli nekaj pesmi, namenjenih že za ploščo Sukierae. Tudi besedila na nekaterih mestih temu pritrjujejo.
Razlika pa je očitna. Sukierae je večinoma ostal v družini, sedaj je na delu cela skupina Wilco. Predvsem znajo s kitarami. Jeff Tweedy in Nels Cline prehajata med rifi in melodičnimi linijami na meji solističnih preigravanj z izjemno lahkoto. Zdi se, da je vseeno, kdo kaj zaigra in temu v trenutku pritegnejo še drugi. Podobno velja za avtorski delež Jeffa Tweedyja. Ima izostren občutek za melodijo, da iz vsake predloge, ideje, izvleče vsaj solidno pesem. Morda jih tokrat večina ne bo šla v anale, izstopa pravzaprav le Taste The Ceiling, ki bo prvi kandidat za morebitno naslednjo zbirko največjih uspešnic.
Wilco so se tokrat albuma lotili drugače oziroma so manj razmišljali in raje šli v hitro izvedbo. Pesmi so bolj zgoščene, vseh 11 traja komaj 34 minut. Velja pač neto vsebina. Tokrat ni pretiranih ogrevanj pred samim bistvom pesmi. Dodatno zgoščenost prinese še zvočna barvitost kitar, in še nekaj dodatnih efektov, a v celoti je tole zelo blizu temu, kar bi Wilco lahko odigrali kar v živo. Oh, ko bi kdaj tudi pri nas...
(Rock Obrobje, julij 2015)

Janez Golič