Portret: BRIAN WILSON

Debele knjige so bile že napisane o nastajanju albuma SMiLE, narejeni številni intervjuji, posneti so dokumentani filmi, o njem s erazpravlja na internetnih forumih. Ne glede na to tudi po dejanski objavi albuma duhovi ne mirujejo, še vedno se krešejo mnenja, v zgodbi je še vedno preveč »lukenj«, da bi bilo mogoče postaviti trdno in dokončno tezo, kaj dejansko se je dogajalo s projektom in kaj nam ta pravzaprav sporoča. Nad največjimi umetniškimi dosežki pač vedno visi avra nerazkritega…
Ime Brain Wilson je tesno povezano s priljubljeno kalifornijsko pop skupino The Beach Boys. To so na začetku sestavljali trije bratje Wilson (še Carl in Dennis), bratranec Mike Love in prijatelj iz šolskih klopi, Al Jardin. The Beach Boys se vedno povezuje s surf glasbo, ali še bolje, s surfanjem samim. Zanimivo je, da je bil zagret surfer le Dennis Wilson, ostali so se le pridružili ideji o obalni skupini, ki bo opevala dogajanje na peščenih plažah. In to je bilo seveda v veliki meri povezano z zabavo, dekleti, avtomobili, in surfanjem. The Beach Boys so za glasbeno osnovo vzeli zgodnji rock'n'roll in belske vokalne zasedbe, predvsem The Four Freshmen. Ne gre spregledati dejstva, da je bil oče Wilson prav tako skladatelj, in da je v hiši pogosto odmeval Gershwin. Njegova Rapsody In Blue je bila prva skladba, ki jo je mladi Brian znal zaigrati na klavir.
The Beach Boys so zelo hitro postali ena najbolj priljubljenih pop skupin zgodnjih šestdesetih let. Brain Wilson je bil predvsem pisec glasbe, medtem ko je večino besedil prispeval Mike Love. Če so bile to v osnovi lahkotne popevke, ki so šle hitro v ušesa in noge, so The Beach Boys znali te melodije nadgraditi z vokalnimi harmonijami kot nobena druga pop skupina. Uspešnice so se vrstile z neverjetno naglico, prav tako albumi. Z današnje prespektive je neverjetno, da so The Beach Boys v prvih šestih letih izdajanja plošč postregli s kar 12 studijskimi albumi, in med te sploh ne moremo šteti njihove najtežje pričakovane plošče. Stvari so tekle kar prelepo, da bi trajale. Predvsem Brian Wilson je imel kmalu dovolj stalnega nastopanja in snemanja. Decembra leta 1964 se je odločil, da se poslej posveti predvsem skladanju in studijskemu delu, ostali pa bodo medtem promovirali plošče s koncerti in prišli v studio posnet le vokale na že pripravljene matrice. Nekje istočasno se je zgodil prodor angleških skupin (t.i. angleška invazija) in naenkrat je bilo izredno pomembno, da vsaj ena ameriška skupina vzdrži nalet. Izkazalo se je, da je to uspevalo le The Beach Boys.
Skratka, šlo je za tekmo, kdo bo posnel »boljšo«, kompleksnejšo, zahtevnejšo, naprednejšo glasbo, a obenem se ni pozabljalo na komercialno plat. Glasba je še vedno morala biti poslušljiva, dovolj odprta, da so se plošče povzpele v vrhove lestvic najbolje prodajanih. Če se le dve ali tri zapored ne bi uvrstile med vrhnjih 40, bi to lahko pomenilo konec glasbene kariere. Brian Wilson je po novem imel čas. Medtem ko so ostali obalni fantje koncertirali po vsem svetu, je on v hiši preurejeni v snemalni studio in s posutim peskom po tleh (studia vendarle ni mogel postaviti kar na plažo), v miru skladal svoje prvo vase zaokroženo delo. Šlo je za ciklus pesmi o odraščanju, bolj ali manj avtobiografsko obarvan, predvsem pa je opazno izginjanje »zgodnje« brezskrbnosti oziroma zgolj zabave, zabave in še enkrat zabave, kot gre ena od njihovih zgodnjih pesmi (Fun, fun, fun). Spremembi je botrovala Brianova poroka in končna osvoboditev izpod očetovega vpliva oziroma menedžmenta. Oče ga je od zgodnje mladosti pretepal in mu vsiljeval občutek manjvrednosti. Zanj ne kot glasbenik ne kot športnik nikoli ni bil dovolj dober…
V očeh ameriške javnosti so bili The Beatles konkurenca njihovim The Beach Boys predvsem v komercialnem smislu. Vendar je šlo med samimi glasbeniki še za kaj drugega. Končno je Brian Wilson sam priznal, da je začel skladati malce bolj premišljene pesmi potem, ko je slišal album Rubber Soul. Le nekaj mesecev kasneje je nekaj podobnega v obratni smeri »moral« priznati še Paul McCartney. Namreč da je Stg.Pepper nastal pod vplivom albuma Pet Sounds.
V več pogledih prelomno ploščo The Beach Boysov še vedno ne moremo šteti za pravi »konceptualni« album. Brian je imel še vedno v mislih predvsem uravnoteženo zbirko posameznih pesmi, ki niso bile napisane zato, da bi se zavestno prilegale »konceptu«, če odštejemo dejstvo, da so bile vse napisane v določenem, zanj pomembnem obdobju odraščanja. Tudi z albuma Pet Sounds je založba Capitol snela štiri single, a to je bil še vedno najslabše prodajan long play The Beach Boys dotlej. Po drugi strani so predvsem angleški novinarji ploščo prepoznali kot napredno, ne le v razmerju do prejšnjih izdaj Beach Boys, ampak so Pet Sounds leta 1966 po pomembnosti postavili pred ploščo Revolver »svojih« The Beatles.
Že med snemanjem albuma Pet Sounds je Brian začel razmišljati v novih smereh. Za to ploščo je napisal pesem Good Vibrations, tudi posnel poskusno različico, a z njo ni bil povsem zadovoljen in si je vzel več časa za dokončno izvedbo. Predvsem se je ustavilo pri besedilu. To je najprej prispeval Tony Asher, a Brianu je tu še vedno nekaj manjkalo. Pesem je morala biti popolna v vseh ozirih, besedilo, glasba, izvedba, aranžmaji, produkcija, vse je moralo biti v popolnem skladju. Brian se je prav takrat prvič srečal z Vanom Dykom Parksom, o katerem bo še tekla beseda, ga prosil, da prispeva besedilo, a je Van takrat odklonil. Na koncu je zadovoljivo inačico prispeval kar Mike Love.
Good Vibrations najbolje od vseh pesmi The Beach Boys povezuje zgodnje obdobje brezskrbnosti in zabave s kasnejšim kompleknejšim pogledom na duha in prostora tistega časa. Pesem je večdelna, s številnimi prehodi, ki onemogočajo tekoč plesni korak. Pri Capitol niso bili prepričani, da bo to uspešen singel. »Žepna simfonija« pa je v nasprotju z njihovim prepričanjem postala najbolje prodajan singel The Beach Boys in Brain Wilson je naenkrat postal najbolj cenjen pop skladatelj tistega časa. Če so se nekateri še zmrdovali nad pop glasbo, so poslej Brianu Wilsonu morali priznati skladateljsko prepričljivost, kompleksnost in neverjetno vizijo – mnogi trdijo, da Good Vibrations na najboljši način uglasblja podobo Kalifornije nasploh! (Kraftwerk, iz navidez povsem drugega »sveta«, so bili veliki ljubitelji The Beach Boys in ko so prvič obiskali Kalifornijo so vkliknili: »Glej, res je vse tako kot v tisti pesmi«).
Potem, ko se je prodalo 2 milijona izvodov male plošče Good Vibrations, je imel Brian Wilson prosto pot za naslednji korak. Namesto ene kompleksne, večdelne pop pesmi, naj bi bil tak kar cel album. Brian ga je delovno naslovil z Dumb Angel, ostali pa so bili medtem spet na turneji in promovirali Pet Sounds (medtem so se tudi The Beatles odločili, da ne bodo več nastopali v živo, ampak so se osredotočili na snemanje plošč!).
Sredi šestdesetih let je Kalifornijo zajelo kontrakulturniško gibanje in pomemben spremljevalni dejavnik tega je bila takrat še legalna droga, LSD. Vloga stimulansov pri odpiranju »vrat percepcije« je morda pri Brianu Wilsonu pretirana, ne pa zanemarljiva, pravijo njegovi bližnji sodelavci. Brian Wilson je droga pomagala pri mučnem ustvarjalnem procesu, tega je primerjal z lovljenjem not po zraku, ure in ure je tako lovil pravi niz, ki se mu je v mislih stalno izmikal. Te vzorce je sam imenoval »feels«, iz njih je razvijal oziroma sestavljal pesmi. To so bile njegove »domače živali«! LSD in marihuana pa sta obenem izostrila njegovo čustveno občutljivost in sčasoma je padel v začaran krog; paranojo in depresijo je »zdravil« z vse večjemi odmerki »pomirjeval«, kar je bila le trenutna rešitev, za njo je vsakič padel le še globje v depresijo.
Pomembno je bilo srečanje z mladim besedilopiscem in aranžerjem Dykom Van Parksom, pri 22 letih je bil že priznan sodelavec skupine The Byrds in aranžer za Tima Buckleya. Parks je na Wilsonove osnutke napisal nadrealistična besedila, ki jih ostali The Beach Boys niso ne razumeli ne želeli peti. »Kaj pomeni 'Columnated ruins domino'?«, se je pridušal Mike Love, ko je prišel čas za njegov pevski prispevek v dvoumno naslovljeni pesmi Surf's Up. Je ta «surferska deska« šele pripravljena ali morda dokončno odložena… Morda se je Brian ustrašil, da bo celoten ton albuma le preveč temačen in pesimističen, zato je spremenil naslov iz Dumb Angel v SMiLE. Naj bo vsaj naslov optimističen, ali naj vsaj nakazuje željo po optimizmu. Naj pri kupcih plošč vzbudi zanimanje, kakšna glasba se skriva pod takim naslovom. Snemanje je trajalo in trajalo. Wilson je namesto 4 steznega magnetofona začel uporabljati 8 steznega, kar je še dodatno zapletlo snemalni proces. Obenem je menjaval studie, v nedogled ponavljal in poskušal različne verzije istih pesmi, a vseh koščkov mu ni uspelo zložiti v pravo zaporedje. In kot se je izkazalo kasneje, je bilo predvsem zaporedje tisto, kar je manjkalo do končne realizacije.
Najprej je odšel Van Dyke Parks. Pravi, da je naslutil slabo nadaljevanje in skorajda pobegnil s kraja prizorišča (in naslednje leto objavil samostojni prvenec Song Cycle). Še kar naprej so se upirali ostali člani The Beach Boys, ta glasba ni bila več njihov zaščitni znak. A Brian je vztrajal, v teh pesmih je slišal točno njihove harmonije. Potem se je naveličala še založba. Najprej so napovedovali izid plošče za konec leta 1966, pa za januar 1967, že stiskali prvih 400 tisoč ovitkov, ki jih niso nikoli uporabili. Računi, ki so prihajali z naslova snemalnih studijev so narasli na 20 milijonov dolarjev. Zadnji žebelj v krsto plošče SMiLE so posredno pribili The Beatles. Ko je Brian po radiu v avtomobilu slišal njihov novi dosežek Stg. Pepper Lonely Heart Club Band, je ustavil ob cesti in si rekel: »Konec je. Oni so to že naredili…«.
Živčni zlom in odpoved celotnega projekta maja leta 1967 sta bila le še posledici enoletne kalvarije. Če so izvirni posnetki za ploščo SMiLE večinoma ostali na trakovih, so The Beach Boys nekatere teh pesmi poenostavili, jih priredili v skladu s tistim, kar so predstavljali v svojih očeh in očeh svojih ljubiteljev. Ta na hitro vkup spravljen album je bil Smiley Smile, torej lahkotnejša verzija zavržene ideje. Pravzaprav so The Beach Boys še nekaj let oziroma na nekaj naslednjih ploščah izkoriščali zapuščino projekta SMiLE. Kar je vse pripomoglo k še večjemu zanimanju dela tistih ljubiteljev, ki so cenili predvsem ploščo Pet Sounds in so si na vso moč želeli slišati nadaljevanje. Nekateri izvirni posnetki so se po ileganih poteh pretihotapili na številne bootleg izdaje, a vse to so bila le ugibanja, kakšen naj bi bil dejansko album SMiLE. Ni pomagala niti obsežna, legalna zbirka petih CD plošč Good Vibrations, kjer so objavljeni predvsem poskusni posnetki iz »tistega« obdobja. Iz teh še vedno ni bilo moč sestaviti »pravega« albuma.
Brian Wilson je poslej predvsem vegetiral. Pravijo, da je celotna sedemdeseta leta preprosto prespal. Le občasno je napisal pesem za The Beach Boys, tudi nastopil z njimi, a to je bilo le postopanje po odru. Preživljal je globoko osebno krizo in nič ni kazalo, da bi se resneje vrnil h glasbi. Bil je ena prvih žrtev zatona hipijevskega idealizma, ko so mu kmalu sledili na primer Peter Green iz Fleetwood Mac, Syd Barrett, Roky Erickson…
Prvi pomembnejši mejnik se je zgodil šele leta 1988, ko se je Brian odločil za samostojno glasbeno pot. Njegov album prvenec je žal ostal v senci njegovih nekdanjih kolegov, ki so prav tedaj po daljšem času zmogli eno svojih največjih uspešnic, pesem Kokomo. Nasploh so si vsi po svoje prisvajali zapuščino imena The Beach Boys. V nekem obdobju so obstajale kar tri skupine, ki so nadaljevale linijo obalnih fantov; Mike Love in Al Jardin sta si vsak s svojo spremljevalno zasedbo vzela pravico do uporabe imena The Beach Boys, le da v nobeni različici ni bilo več zraven bratov Wilson. Carl je po nesreči utonil leta 1983, Dennis je umrl za rakom leta 1998, Brian je bil v svojih sferah…
Če je obstajalo več vzrokov, ki so pripeljali do opustitve projekta SMiLE sredi šestdesetih let, jih je moralo biti prav tako več, da se je Brian odločil za ponovni poskus. Veliko zaslug za preporod ima pop skupina The Wondermints, ki se je učila prav s plošč The Beach Boys in je postala Brianova spremljevalna zasedba. V ponovni poskus ga je pregovarjala tudi druga žena Melinda, in urejene družinske razmere so bile prav tako svež vzgib za vnovični zagon nečesa, na kar so ga vezali kvečjemu slabi spomini.
Na zapuščino The Beach Boys, kakorkoli se zaradi lahkotne narave morda zdijo minljivi, so ali ustno ali s svojo glasbo opominjali novodobni izvajalci – Stereolab, High Llamas, kasneje še R.E.M. in Sonic Youth, tudi Beck. Zanimanju je pritegnila založba Capitol, ponatisnila skorajda celoten opus v seriji dveh albumov z dodanimi posnetki na eni CD plošči, le album Pet Sounds je izšel posebej oziroma so na eni CD plošči izvirnim mono posnetkom dodali celoten album še v stereo miksu. Namreč, Brian Wilson je na desno uho gluh (posledica očetove »vzgojne zaušnice), in mu prostorska postavitev zvoka ne pomeni veliko.
Album Pet Sounds ima zagotovo posebno mesto v opusu Briana Wilsona. Ob 35-letnici izdaje albuma (leta 2001), je sam (oziroma pod svojim imenom) v živo predstavljal celoten album v takem zaporedju pesmi, kot so objavljene na plošči. Posebej je potrebno poudariti, da je tokrat koncerte sklenil z izvedbo pesmi Good Vibrations. Do SMiLE je manjkal le še korak. In potem, kar naenkrat, na vaji s skupino The Wondermints, Brian začne igrati Heroes And Villains – ostali so kar otrpnili, niso verjeli svojih ušesom in očem. To je bil trenutek, ko je skozi temne oblake zasijal žarek svetlobe. Trenutek, ko je Brian Wilson dal znak, da obstajajo možnosti, ko bi se dalo narediti kaj v smeri končne realizacije že pozabljenega projekta.
Predvsem klaviaturist in pevec skupine Wondermints, Darian Sahanaja, ima največ zaslug, da je to tega prišlo. Na prenosni računalnik je posnel vse dosegljive izvirne posnetke in Wilson jih je po mili volji razvrščal in prerazporejal, da bi končno našel pravo kombinacijo. Vendarle so mu vmes manjkali drobci, morda le kakšna prava beseda… Samo za eno manjkajočo besedo je poklical Vana Dyka Parksa, v besedilu Heroes And Villains so manjkali »indijanci«. Ko je Brian že imel na telefonu Parksa, je beseda dala besedo in naslednji dan je Parks prišel k Wilsonu in pri njem ostal cel teden. Potrebno je bilo pregledati vsa besedila, dopisati glasbo, urediti aranžmaje…
Ko so v javnost pricurljale novice, da je Wilson v studiu in končuje ploščo SMiLE, je večina verjela, da bo le sestavil izvirne posnetke v smiselno celoto. Drugi so domnevali, da bo dosnel manjkajoče dele, vendar je Brian celotno gradivo posnel še enkrat. Le uporabil je isto analogno mešalno mizo… Vmes je nekajkrat padel v stanje apatičnosti in za nekaj dni pristal v bolnišnici… Stari demoni mu še niso dali miru…
Pred dejansko objavo plošče je Brian Wilson s spremljevalno zasedbo celoten projekt predstavil v londonski dvorani Royal Festival Hall. Še pol ure pred nastopom je bil na tem, da vse skupaj odpove. Strahovi so bili odveč, premierna koncertna predstavitev albuma SMiLE je doživela tako buren odziv, kot ga v tej prestižni dvorani ne pomnijo. Nekaj mesecev kasneje s(m)o SMiLE (Nonesuch, 2004) lahko poslušali tudi na domačih CD predvajalnikih.
SMiLE je kompleksno delo, sestavljeno iz treh suit. Uvede jo vokalna skladba Our Prayer, hvalnica »božjemu« stvarjenju narave, v katero stopi tuja noga, konkretno osvajalci, ki postanejo heroji in lopovi nove dežele (Heroes And Villains). V naslednjih 40 minutah Brian Wilson poslušalca vodi skozi buren razvoj Amerike, se vrača k starim mitom – posebno poglavje je suita o štirih elementih (zemlja, voda, zrak, ogenj) – jih veže z novejšo zgodovino in napove uničenje z instrumentalnim »požarom« Mrs. O'Larry's Cow (krava, ki je po legendi po nerodnosti zažgala Chicago). Kot antipod temu so vmes razporejeni zabavni songi, na primer posmeh pretirano zdravemu prehranjevanju (Vega-table), prizori iz kmečkega življenja (Barnyard), in konec koncev oda Kaliforniji Good Vibrations. Ne pesmi, ne suite niso zaključene celote, saj se posamezni deli melodij in besedil tekom albuma ponovijo. Niti ne moremo govoriti o enodimenzionalni »zgodbi«, tematiki, nečemu, kar teče od sicer logičnega uvoda k logičnemu sklepu. Vmes se namreč zgodi le preveč »vračanj« in preskokov, ki jih je bilo potrebno razvrstiti v enodimenzionalno časovno os.
Zato je tudi glasbeno album SMiLE izredno zahtevno delo, sestavljeno je iz mnogih kratkih odlomkov, ki se v izvedbi izkušenega ansambla prelivajo brez naporov. Kronski dokaz, da naj bi bil objavljeni album definitivna izvedba projekta SMiLE, je koncert v živo. Pred kratkim smo ga dočakali v obliki video posnetka na luksuzni DVD izdaji Brian Wilson presents SMiLE (Rhino, 2005), na katerem je kopica dodatnega gradiva: dvourni dokumentarni film Beautiful Dreamer, številni intervjuji, izvedbe nekaterih pesmi le s klavirjem itn.
Prvi presenetljiv vtis ob gledanju koncertnega posnetka SMiLE je dosledno »kopiranje« posnetkov s plošče. Nič lažjega, bi kdo porekel, saj so priprave za snemanje plošče potekale več mesecev. Druga teorija tovrstne koncertne prezentacija je dobrohotnejša; kako bi koncert lahko zvenel drugače od plošče, če naj bi bila to definitivna verzija? Če temu ni kaj dodati, odvzeti, spremeniti. Zato pa si Brian Wilson in The Wondermints na odru ne pomagajo z ničemer drugim, kot z lastnimi instrumenti, glasovi in malih simfoničnim orkestrom. Vse odtenke in konkretne zvoke generirajo sami, in to je pri tako zahtevni glasbi dovoljšen dosežek.
Od popolnosti vse skupaj loči pravzaprav le glas Briana Wilsona. Sam poje večino vodilnih glasov, a se mu že poznajo leta; njegov glas ni več tako prodorn in čist kot v šestdesetih letih, zato pa mu v ključnih trenutkih priskočijo na pomoč The Wondermints. V zasedbi je osem članov, in mnogokrat vsak od njih poje svojo melodijo. Njihove dognane vokalne harmonije prav nič na zaostajajo za izvirnimi The Beach Boys.
Tako album kot koncertni posnetek sklene pesem Good Vibrations. Pesem, ki torej povezuje obe ključni plošči Briana Wilsona oz. The Beach Boys. Kot samostoječa uspešnica se prilega albumu Pet Sounds, kot hvalnica določenemu času in prostoru, v katerem je Brian Wilson odraščal, lahko sklene magnum opus SMiLE. Dobre vibracije so tisto, kar je Brian Wilson ves čas želel širiti med svojimi poslušalci, le da so mu nenaklonjene razmere dejansko otrdele obraz. Naj njegova izjava sklene prispevek: »Moja usta se ne morejo smejati, ampak moje srce se smeje«.
(Muska, julij 2005)

Janez Golič