WOVEN HAND
Blush Music
(Glitterhouse/Panika, 2003)
Že na prvi samostojni album pod imenom Woven Hand je David Eugene Edwards želel vnesti več drugačnih zvokov, takih, ki bi odstopali od tradicionalnega instrumentarija njegove matične zasedbe 16 Horsepower. To mu, iz meni nepoznanih razlogov, ni pretirano uspelo. Prej bi lahko zapisal, da je prvenec Woven Hand slogovno in zvočno bližji 16 Horsepower kot njihov istočasno izdan album Folklore. Zato mu je prav prišla ponudba, da pripravi glasbo za plesno-gledališko predstavo Blush belgijskega koreografa Wima Vandekeybusa. V te namene je priredil nekaj pesmi s prvenca (kar lahko razumemo kot pretres funkcionalnosti/dramatičnosti izvirnih inačic pesmi) in dodal nekaj povsem svežih, napisane prav za to priložnost.Za polno razumevanje albuma Blush Music bi bilo potrebno videti predstavo, ali vsaj koncert Woven Hand. Kajti glasba z albuma ni gola zvočna spremljava predstavi, Eugene je za ploščo gradivo na novo posnel, torej je Blush Music nekje vmes, med 'soundtrackom' in ploščo namenjeno poslušanju doma.
V vsakem primeru album prinaša dobršen kos eksperimenta; instrumentalni deli pesmi so razpotegnjeni v smer ambienta in repeticije, vokal, že tako mrmrajoč, je potisnjen še bolj v ozadje, potopljen v zvočnost prepariranih strunskih instrumentov. Ain't No Sunshine je doživela najmočnejšo preobrazbo, spremenjena je tudi melodija, kar omogoča že izvirnik Billa Withersa. Vendar gre pesem še v druge širjave. Mestoma se potopi v ambient poln konkretnih, strašljivih zvokov in oddaljenih glasov, drugje si jo podredijo posegi znani iz jamajških studijev. Vse v smislu osnovne ideje - ain't no sunshine, when she's gone… Tudi My Russia zveni kot remiks. Eugene je uporabil le nekaj verzov izvirne verzije, njegov glas se večkrat nenadoma umakne, prepusti središčno vlogo bobnom. Zato pa so tri nove vokalne pesmi dokaj 'neokrnjene', saj še nimajo zapisane zgodovine, da bi se podvrgle eksperimentu. Cripplegate je najznačilnejša in dokazuje, kako malo potrebuje Eugene, da spiše dobro pesem. White Bird je trša, nosi jo močan kitarski rif, da kar poleti… Zato pa je Aeolian Harp v nasprotju skoraj meditativna, skrivnostna v preroških napovedih.
Zdi se, da je za Eugena pesem v tradicionalni obliki še vedno sveta. Vendar si ne more kaj, da je ne bi podrgel drugačnemu pogledu, postavil v drug kontekst, pa naj si bo rezultat še tako nepredvidljiv. Morda bo del razlogov za eksperiment razkril koncert Woven Hand, verjetno pa bi za polni vtis morali videti še izvirno plesno predstavo.
(Rock Obrobje)
Janez Golič
