pred koncertom v sredo, 23.aprila v Kinu Šiška 'ponatiskujemo' recenzijo aktualnega albuma:
WOVENHAND
Refractory Obdurate
(Deathwish/Glitterhouse, 2014)
Običajno je tako, da z leti pop-rockovski izvajalci izgubijo na mladostni zaletavosti, postanejo „zreli“, premišljeni, in posledično predvidljivi. K sreči obstaja kar nekaj izjem, ki se upirajo taki posplošeni predstavi. Morda najbolj izpostavljen primer bi bil lahko naš koncertni znanec in v naših krajih nadvse cenjen Nick Cave. Od The Bithday Party do solističnega albuma The Boatman's Call se je dokaj premočrtno vila njegova „razvojna“ pot. Nakar se je v njem vžgal divji plamen, ki je dokončno eksplodiral v garažni skupini Grinderman. Podobno, čeprav ne tako radikalno, se je vila ustvarjalna pot Davida Eugena Edwardsa. Pred dvajsetimi leti je začel s skupino Sixteen Horsepower, ki nas je navduševala predvsem s svojimi prvimi ploščami, polnimi udarnega folk-countryja, dodatno podžganega z verskimi besedili glavnega „kočijaža“. Skupina je tudi zaradi notranjih sporov, glavna težava je bila prav verska gorečnost Davida Eugena, počasi zašla na pot samoponavljanja in predvsem se je topila kreativna sila. Pomenljiv je bil sočasni izid zadnjega albuma Sixteen Horsepower, Folklore, in prvega albuma Woven Hand, ki je bil mišljen le kot začasen projekt. Namreč, ob primerjavi obeh je bilo vsakomur jasno, da je Eugene boljše pesmi objavil na „svojem“ albumu, ostanke pa ponudil skupini. Kasneje, na zbirki tipa 'best of', Yours Truly, so ljubiteji s Folklore izbrali le eno pesem, medtem ko prvi album Woven Hand ostaja na vrhu priljubljenosti in kritiške hvale. Vsaj do aktualne plošče Refractory Obdurate...Le kaj je ponovno pognalo Davida Eugena v smer popolne predanosti in vere v Gospoda vsemogočnega, kar se kaže tudi v zanosni, mestoma že kar hardrockovski godbi? Verska prepričanja so bila vedno v ospredju njegovih besedil, če ne kar celotnega delovanja, drže, razmišljanja... Vendar se je David iz tihe, zasebne molitve sedaj povzpel na prižnico, od koder izpričuje skoraj blazno predanost, zapoveduje, pa tudi opravičuje za svoje umišljene grehe. Morda je to preprosta posledica zmede modernega sveta, kjer sleherniki vedno teže najdejo tehten smisel bivanja oziroma je t.i. napredek usmerjen le v materialne dobrine. Tisti, ki ne delimo njegovih verskih prepričanj, smo zavistni, saj nas vsemogočna ponudba potrošnih dobrin sili vedno v nove zanke, v spiralo brez vrnitve. David se ni ujel v to zanko, zanj obstajajo povsem druge vrednote, in zato tudi na glasbeni ravni prepriča s svojo prepričanjem. Njemu so stvari jasne, na vse skušnjave se odziva s samokaznovanjem, žrtvovanjem, zaklinjanjem. Vsa lastna doživetja in opažanja prevaja skozi biblijske prizore. Ti so večinoma nepovezani, zgolj fragmenti, ki kar letijo skozi domišljijski svet Davida Eugena Edwardsa.
Wovenhand niso poleteli kar naenkrat. Že prejšnji album Laughingstock je ponujal elektrificirano, udarno godbo. Sedaj so Wovenhand le še natančneje nastavili produkcijo zvoka, jo prilagodili razpoloženju posamezne pesmi. Ko žgejo do konca, je tudi zvok bolj umazan, namerno popačen, a vloge instrumentov ostajajo trdno določene. Obenem so večjo pozornost posvetili dramaturgiji albuma, že vrstni red pesmi poslušalca pelje in zapelje od udarnih komadov preko napol akustičnih folkovskih napevov in nazaj. Torej subtilno sproščajo razpoloženje in ga spet stopnjujejo do naslednjega divjega drnca, vse z trdovratno držo upornika...
Po dvajsetih izjemno plodnih letih bi bilo preveč pričakovati, da bo Eugene objavil 10 izjemnih pesmi. Ne le da je stalno na turnejah, vmes je postal še član ponovno združenih Crime & The City Solution. Obenem je prenovil še zasedbo Wovenhand, in spet traja nekaj časa, da se skupina uigra. Glede na to, so nove pesmi vsaj solidne, nekoliko izstopata kvečjemu dve, morda tri. Ampak album je mišljen kot zaključena celota in se ga posluša brez daljinskega upravljalca v roki. Razen, ko ponovno stisnemo tipko 'play'.
(Rock Obrobje, maj 2014)
Janez Golič
