ROBERT WYATT
Comicopera
(Domino, 2007)
Robert Wyatt je stalnica, da je malo takih. Vedno nekje tu, a nikdar prav v ospredju. K temu je nekaj doprinesel usoden padec s tretjega nadstropja, ki ga je od leta 1973 prikoval na invalidski voziček, a volje mu ni vzel. Še najdlje v smislu širše prepoznavnosti je prišel kot gost akustičnega koncerta Davida Gilmoura, kjer je, kako primerno, pel Comfortably Numb. Z dolgoletno življenjsko sopotnico Alfie ustvarjata na obrobju glasbenega dogajanja, nekako z razdalje pretresata tako lasten položaj kot orisujeta mnogo širše družbene razsežnosti. Recimo, med železno vladavino Margaret Thatcher se je Robert vpisal v komunistično partijo Združenega kraljestva. Levičarska prepričanja širi še dandanašnji…Naslov in ustroj novega albuma napeljuje na opero. Plošča Comicopera je namreč razdeljena na tri dejanja, ki prehajajo iz osebnega k družbeno kritičnemu do globalno ozaveščenega. Z »običajnim« pojmovanjem opere ima plošča malo skupnega. Opera za Wyatta pomeni predvsem »operation«, delovanje, in ker je po štirih desetletjih glasbenega in še kakšnega udejstvovanja že prišel do spoznanja o nespremenljivosti sveta, je iz širokega nabora angažmaja izvlekel še zadnje orožje – humor. »And I got no-one to turn to, when I'm sinking in the shit. Feel so sad and lonely, no-one to tell me what to do«, skrušeno poje v Be Serious, tako da že napeljuje na končno sprijaznjenje oziroma samopomilovanje, ampak tako bi ga razumel le tisti, ki ga ne pozna. Ostali stihi pesmi so enako, če ne še bolj očitni, ponujajo le dve, povsem nasprotujoči interpretaciji. Ampak nekatere téme, ki ga še pretresajo, zahtevajo dejansko resen pristop, predvsem v sklepnem dejanju v pesmih španskih in italijanskih »revolucionarjev« ni sledu komdije. Te pesmi je Wyatt posnel nazadnje, iz protesta do intervencij zahodnega sveta v Iraku.
Nepravično in zavajajoče bi bilo ploščo Comicopera opredeliti za posmehujočo, humorno, zabavno. Morda je na albumu teh trenutkov le več kot na prejšnjih Wyattovih ploščah, a večinoma prevladuje trpek ton. Temu se pridružujejo spremljevalni glasbeniki, dolgoletni sodelavci Brian Eno, Phil Manzanera, Paul Weller… Ustvarjajo počasno, a nadvse živo, gibko zmes koktejl-jazza, art-rocka, pozno-nočnega kabareja. Iz te, na vitez lahkotne podlage se vsake toliko oblikuje dopadljiva melodija, skoraj pop pesem, kar je primerna oblika za osebne izpovedi v prvem dejanju plošče. Misli in sporočila so namreč jasna, neposredna, nedvoumna. »Ljubil sem te točno táko, kot si«, poje v Just As You Are. In zdi se, da sta si tokrat Robert in Alfie plošča namenila predvsem sebi, in šele potem zapriseženim ljubiteljem. In ostali? Navkljub nekaterih pop sestavinam Comicopera nima nobenih možnosti za prodor v sredinski glasbeni svet. Le kdo bi poslušal glasbo, ki se posmehuje prav njemu, neprizadetemu poslušalcu?
(Muska, november-december 2007)
Janez Golič
