Portret: XIU XIU

Pri poslušanju skupine Xiu Xiu najprej pade v ušesa silna dramaturgija vokalne interpretacije vodje Jamieja Stewarta. Je eden tistih pevcev, ki od poslušalca takoj zahtevajo opredelitev; tukaj ni mlačnih, so le zavezani ljubitelji in, v večjem delu tisti, ki njegovega glasu absolutno ne prenesejo. Namreč, njegov glas in petje je ena sama neprijetna napetost, še v najbolj pomirjenih trenutkih dramaturško drgeta, in potem naravnost in brez opozorila eksplodira v paranoični, skoraj blazni krik. Ta skrajna interpretacija v poslušalcu vajenem vsemogočih izumetničenih čustvenih izlivov sproži refleksni gib; saj ne more niti resnično. Vse je le izmišljena predstava, ki v pop kontekst pretaka staro-grško gledališko dramaturgijo. Prav ta vprašanja »avtentičnosti« so stalnica intervjujev, na katera Jamie trmasto odgovarja, da v njegovih besedilih ni nič izmišljenega, so malodane prepis dogodkov, ki so se ga najmočneje dotaknili. Na te dogodke pa se sam izjemno čustveno odziva, pri njem ni skrivalnic oziroma »umetniške« svobode. Zato je bil večkrat žrtev zamer, saj je svoje bližnje kar z imeni in neolepšani opisom postavil v središče svojih pesmi. Kasneje je popustil vsaj v toliko, da namesto celih imen v naslovih piše začetnice.
Nič manj nenavadna, kar bizarna ni glasbena podpora. Tudi Jamie je kot večina odraščajočih glasbenih navdušencev šel skozi različna obdobja zanimanj. Začelo se je z The Beatles, kmalu je preskočil na house, ki so ga sredi devetdesetih let vrtele piratske radijske postaje blizu San Francisca. Za nazaj se je navduševal nad britanskim novim valom in po drugi strani začel odkrivati free jazz, avantgardno resno glasbo, tolkalski orkester Gamelan… Res vse mogoče. Za razliko od večine drugih najstnikov, ki so preskakovali med okusi tako, da so zamenjali starega za novega, je Jamie ohranjal stare »ljubezni« in to ohranja še danes, v zrelih tridesetih. In ko bi vsaj ločeval posamične pristope, ne, v okvir triminutne pesmi rad vnese kar vse naštete vplive. Namesto, da bi zanesljivo izpeljal zastavljeno melodijo, brez opozorila sledi nenadni obrat v jazzovsko eskapado in preskok v naiven, kvazi-moderen plesni korak. So zato Xiu Xiu eksperimentalna skupina? Skladajo na slepo in le upajo, da se bo izcimilo kaj prepričljivega, kar bi jih zadovoljilo? Verjetno bi se spet zmotili. Morda je izvedba res okorna, a nadvse premišljena, na mestu. Člani Xiu Xiu morda niso izvrstni glasbeniki, vedo pa, kaj želijo in kako to doseči. Dokaz so živi nastopi, kjer izvedbe skoraj ne odstopajo od posnetkov s plošč in temu pritrjuje vloga producenta Cory McCulloch. Pred leti se je odločil izstopiti iz skupine kot glasbenik, a kot producent je še vedno neločljivo povezan z njimi. Prav njegovi predlogi in pomisleki mnogokrat odločilno prispevajo h končni zvočni podobi Xiu Xiu.
To ni bila edina sprememba v zasedbi, daleč od tega, Jamie si zamišlja Xiu Xiu kot prilagodljiv in spremenljiv organizem. Zadnja leta z njim v živo nastopa le sestrična Caralee McElroy, ona dodaja povsem drugo dimenzijo, kar antipod njegovim izpadom. Že dlje časa si je Jamie želel zapeti v duetu, objavil naj bi cel album takih pesmi, a so se ga vsi želeni pevci odrekli. Zdi se, kot da ima mnogo privržencev, a malo takih, ki bi dejansko naredili kaj skupaj z njim. Xiu Xiu so namreč objavili že vrsto t.i. split, deljenih singel plošč, kjer eno stran vinilne plošče zavzema pesem Xiu Xiu, drugo stran pa na primer Devendra Banhart, the pAper chAse, The Dead Silence… Za tesnejše sodelovanje so se zavzeli le člani italijanske instrumentalne post-rockovske zasedbe Larsen. Sami bi vam zatrdili, da sploh ne gre za sodelovanje, ampak za pravo skupino XXL (Xiu Xiu + Larsen). Navidez diametrično nasprotna tabora se skupaj odlično počutita. XXL vsem omogoča sprostitev, hitro realizacijo brez vnaprejšnje priprave, tudi praktično zamenjavo vlog. Člani Larsen lahko izskočijo iz liturgične zasanjanosti, člani Xiu Xiu se končno prepustijo lagodnejšim teksturnim eksperimentom… Lani je izšel še kronski dokaz vse širše potrditve statusa cenjene skupine, dvojni album Covered & Remixed. Nadvse različni izvajalci so na prvem disku objavili priredbe pesmi Xiu Xiu, na drugem so remiksi. Devendra Banhart je priredil pesem, ki je dvignila največ prahu, Support Our Troops, kjer je Jamie v besedilu neizprosen: »Zakaj bi me moralo skrbeti, če te ubijejo?«. Tu pa je skoraj potrebno razumeti kontekst, v katerem je besedilo nastalo. Ameriški vojaki prostovoljci so namreč ob napotitvi v Iran radi zatrjevali, da gredo tja predvsem zaradi ubijanja. Zakaj bi moralo potem Jamieja skrbeti, če bo ubit tudi kateri od teh ameriških vojakov?
Xiu Xiu je torej le v nekaj letih uspelo priti do t.i. tribute plošče, s čimer se lahko pohvali le malokatera skupina nastala v novem tisočletju. Tudi ena redkih, ki v prvi vrsti izpostavlja neposrednost, iskrenost, avtentičnost, lastno izraznost, in pri tem ne izbira sredstev. Ni ne provokativna, ne prilagodljiva, zgolj samosvoja in odkrita, kar je včasih težko razumeti. Predvsem pa jim ne zmanjka nenavadnih zamisli, nek običajen tok dogodkov jim je tuj. Pod streho so spravili t.i. polaroidni projekt, zanj so pozvali ljubitelje, da fotografirajo koncerte in zakulisje in izbor fotografij je izšel v knjigi skupaj s CD ploščo neobjavljenih posnetkov. Še eno vez z ljubitelji pa predstavlja ponudba, da kdor ima idejo, naj sam doda besedilo in petja na instrumentalni zapis z naslovom Wiil You Please Sing On This, ki so ga Xiu Xiu dali v prosto obdelavo na svoji spletni strani v obliki MP-3. Odziv je raznolik, med izzvanimi se najde tudi kakšno znano ime, na primer Kristin Hersh.
Ko bi bil po kopici plošč čas za utirjenje, je aktualni plošček Women As Lovers kvečjemu prijaznejši rezime vseh odklonov znanih s prejšnjih izdaj. Melodije, mnogokrat izpeljane iz tolkalskih vaj, so izrazitejše, Jamiejev glas prezentnejši, produkcija za stopnjo nad lo-fi. A po drugi strani še vedno »motijo« nenadni preskoki razpoloženj, še vedno smo na ekskurziji paranoičnih stanj. Po prvem poslušanju plošče zagotovo izstopa priredba himnične pop operete Under Pressure skupine The Queen in Davida Bowieja. Xiu Xiu so že na prejšnjič ploščah objavljali priredbe, v katalogu imajo tudi EP priredb Tu Mi Piaci. Že sam tokratni izbor priča o koraku v smer širše prilagodljivosti, kajti prej so bili izvirni avtorji iz druge popularne lige (Bauhaus, Joy Division, Alex Chilton…). Obenem je tokratna priredba od vseh dosedanjih še najbolj spoštljiva, prepoznavna, a vmes še vedno posežejo s freejazzovskim saksofonom in na mesto Davida Bowieja vskoči markantni Michael Gira. Zgodil se je prvi duet, kot si ga je zamišljal Jamie Stewart že leta.
Pri ostalih, avtorskih pesmih še vedno ostaja vtis, da so Xiu Xiu sposobni napisati in posneti povsem zgledne pesmi, take, ki bi našle pot do širšega občinstva, a jim nek notranji refleks to preprečuje. Oziroma prvo polovico plošče zavzemajo sprejemljivejše pesmi, ali so vsaj nekateri deli pesmi utirjeni v pop norme, medtem ko se v drugi polovici Xiu Xiu vrnejo v svoj svet nelagodja. Resda je naslov plošče je povzet po romanu Elfriede Jelinek, a besedila so še enkrat prepis Stewartovih osebnih doživetij in interpretacij. Ponovno so se odtegnili poslušalcu, Women As Lovers je ponovno njihova plošča...
(Muska, marec-april 2008)

Janez Golič