XIU XIU
Dear God, I Hate Myself
(Kill Rock Stars, 2010)

Xiu Xiu oziroma Jamie Stewart s prijatelji se z leti niso kaj prida poboljšali. Morda smo se tisti, ki jih že dlje časa spremljamo, le počasi navadili na paranoične izpade in jih lažje sprejemamo. Sicer pa oblika pesmi in zvočna obdelava posnetkov oz. produkcija ostajata enako nepredvidljiva oziroma podvržena svojstveni logiki kot nekdaj. Ne pomaga niti vsakič svež dotok idej od zunaj, namreč zasedba Xiu Xiu se precej spreminja, a celosten vtis ostaja enak. Kar samo pomeni, da Jamie Stewart že s svojo interpretacijo v veliki meri določa usmeritev skupine, njeno igranje. Natrganemu petju, znotraj katerega se le vsake toliko izoblikuje zapomljiv melodični tok, ni preprosto slediti, posebej če Jamie zahteva enako natrgano glasbeno spremljavo.
Potem je tu hiperprodukcija. V devetih letih so Xiu Xiu objavili devet albumov, ki so jih podpisali sami in še dva v sodelovanju z Italijani Larsen pod imenom XXL (Xiu Xiu + Larsen). V njihovem katalogu ne manjkajo niti t.i. deljeni, split singli in EP-ji. Skratka, eno od delovnih načel Jamieja Stewarta je hitra izpeljava idej, brez pretiranega preračunavanja kako in kaj. Zato poslušalec večkrat dobi občutek nedorečenosti, neizdelanosti in tudi na aktualnem albumu Dear God I Hate Myself izstopajo morda tri, štiri pesmi, ostalo je nujna izpoved, ki ni našla trdne opore v premišljeni izpeljavi. Seveda pri Xiu Xiu nikoli ni šlo za uspešnice, pesmi, ki bi šle hitro v uho ali bi nanje plesali. In obenem so vse to, ko nam enkrat njihov slog postane domač. Potem mestoma lahko zraven zabrundamo in pomigamo s stopalom. Kaj več skoraj ne, kajti Xiu Xiu sproti podirajo, kar zgradijo, kot bi se bali cenenega približevanja širšemu poslušalstvu. Tu nekje tiči pomen naslova aktualnega ploščka, Jamie Stewart nerazumevanje najprej išče v sebi, odgovarja zase, poslušalec je le naključna žrtev njegovih samoobsesij. Torej sodi v tisto manjšino, ki najprej zadovoljuje lastno dušo in le upa, da bo uspel preko medija, v njegovem primeru je to prvenstveno glasba, poiskati sorodnike po čutenju.
Plošček Dear God I Hate Myself ima vsaj po razporedu pesmi nekaj občutka za poslušalca. Najprej ga skoraj razvaja, saj album uvede najbolj spevna, neposredna pesem Gray Death. Z odprtimi akordi na akustični kitari, »simfoničnimi« klaviaturami in domiselnim mostom na električni kitari je najbližje pojmu uspešnice. Po atonalnem prehodu in zmedi konkretne glasbe se Xiu Xiu spustijo v plesno avanturo z Chocolate Makes You Happy, a pesem je že preveč natrgana, da bi dejansko funkcionirala kot plesna skladba. Jamie pač ne more iz kože. Od tu naprej se le še zapira v svoj svet, cenena elektronika preskakuje v kovinski metež tolkal, ki preskoči v melanholičen stok na poti v paranojo ob ambientalni spremljavi. Tokrat je ob njen nova klaviaturistka Angela Seo, sestrična Caralee McElroy, ki je bila prej stalna članica zasedbe, je sedaj zastopana le kot gostja. Produkcija je delo Grega Saunierja, sicer bobnarja pri naših koncertnih znancih Deerhoof, in Greg že ve, kako se streže glasbi Xiu Xiu. Kar bi morda za večino drugih veljalo za neustrezno, če ne kar neokusno, se za Xiu Xiu izkaže za nujno. Zvočno ravnovesje ima pri njih druga merila.
Kdor se pritožuje, da v »popularni« glasbi skoraj ni več izvirnosti in drznosti, ampak le še mešanje vsemogočega v isto mešanico, ima sedaj dvojno priložnost preveritve. Poleg glasbe s plošč se nam Xiu Xiu kmalu predstavijo tudi na koncertnem odru.
(Rock Obrobje, maj 2010)

Janez Golič