RAZLIČNI IZVAJALCI
Yes New York
(Vice Recordings, 2003)
Da, tam čez dajo nekaj na zgodovinski spomin. Kompilacija, na kateri so zbrani novejši newyorški izvajalci, se z naslovom klanja četrt stoletja stari, brez zadržkov zapišem, legendarni zbirki No New York. In kakorkoli so bili protagonisti t.i. no wave scene (DNA, Teenage Jesus And The Jerk, Mars, James Chance And The Contortions, če se omejim na štiri zastopane na No New York) zaprti v svoj krog, zapriseženi, da prelomijo linearni tok razvoja rock'n'rolla vključno z zgodnjim punkrockovskim dogajanjem v klubu CBGB, njihov pomen in vpliv še danes odmeva po širnem klubskem okolju.Ni treba biti prerok, da bi današnji rockovski produkciji napovedal precej krajši rok trajanja. »Velike«, prelomne plošče v rock'n'rollu so stvar preteklosti, in če se že pojavi kakšen medijsko odmeven izdelek, mu zlahka najdemo zgodovinsko, v večini primerov prepričljivejšo referenco. In nič drugače ni z bendi zastopanimi na kompilaciji Yes New York.
Kar seveda ne pomeni, da so ti bendi slabi, da le prežvekujejo že stokrat prežvečene vzorce. Še vedno večini uspe znotraj preverjenih oblik najti svojo identiteto, svoj izraz. Vsaj glas. Še vedno kateremu uspe napisati dobro pesem, in ker so večinoma iz posameznih opusov zastopane prav take, ni veliko razlogov za negodovanje. Kompilacija pač le povzema tisto, kar se trenutno dogaja v rockovskih klubih New Yorka. Tamkajšnja scena pa je dovolj reprezentativna, da odseva precej širše stanje v rock'n'rollu danes.
Album uvedejo The Strokes, s koncertno izvedbo pesmi New York City Cops. Ne brez razloga, The Strokes so glavni 'krivci' za povečano zanimanje za glasbo njihovih someščanov. Vedeti je treba še, da je bila dotična pesem zadnji hip umaknjena z ameriške izdaje albuma Is This It, saj je album izšel teden dni po dogodku 11.septembra in bi lahko pesem New York City Cops že z naslovom žalila čustva svojcev umrlih policistov. Dve leti je očitno dovoljšna časovna razdalja, da so pesem dobili v posluh tudi ameriški ljubitelji The Strokes, in sicer v še nekoliko polnejši, udarnejši koncertni izvedbi. Ostalo so studijski posnetki skupin, ki se večinoma zgledujejo po postpunkovskih obrazcih, in to angleškega tipa (The Rapture, Interpol, The Rogers Sisters…). Za akustični predah poskrbi skupina Longwave, za prav tak zaključek pa Unitard, pod tem imenom se skrivajo vse bolj izpostavljeni The Yeah Yeah Yeahs. Na drugi strani je le ob spremljavi bobnov in basovske kitare neverjetno močan Ted Leo, ne more manjkati niti mutirani disko, prispevajo ga Le Tigre v remiksu lastnikov založbe dfa. Torej nas kompilacija pelje po dokaj raznoliki ponudbi newyorških klubskih skupin, in ker se vsaka predstavi le s po enim posnetkom, za seboj pa ima že vsaj en dolgometražni album, je Yes New York dobrodošel smerokaz ponudbe tega glasbenega velemesta.
(Muska, oktober 2003)
Janez Golič
