THE YOUNG GODS
Orto klub, Ljubljana
8.marec, 2001

Young Gods v Gradcu, 1996, foto: Janez Golič Za uresničitev zamisli brez meja, je priročnost semplerja kot naročena. Ker so The Young Gods še vedno rockovska skupina, Franz Treichler za hrbtom vseeno potrebuje živega bobnarja, če je že kitarske rife skril v silicijeva vezja. In še marsikaj drugega. Zadnje čase mu ustrezajo elektronski izvori, ki pod nadzorom Ala Cometa pulzirajo v hipnotičnem ritmu in puščajo ravno prav prostora Franzovemu zamaknjenemu šepetu.
The Young Gods so navkljub 'artističnim' navezam nadvse komunikativna, neposredna in predvsem lastni glasbi predana skupina. Orto klub ne dopušča velikih možnosti scenskih efektov, skupina s svojo preprosto pojavnostjo na odru jih niti ne potrebuje. Potrebovali bi kvečjemu več prostora. Na malem odru se Franz ujet med veliki komplet bobnov, zvočniškimi monitorji in dvema klaviaturama ni mogel prav razživeti. Njegovi gibi so bili lahko usmerjeni le navzgor, skoki proženi s salvo zvoka pa so umanjkali. Konec koncev pridemo na koncert tudi zato, da spremljamo dogajanje na odru, ne le poslušamo. Zato pa smo vsaj slišali zelo dobro. Franz se je po sili razmer osredotočil na petje, v veliko pomoč mu je bil tonski tehnik, ki je v pravih trenutkih pritisnil gumb za odmev, in Franzov glas je odneslo v prostranstvo.
Uvodna Stick Around je na najboljši možni način povezala njihova kozmična zanimanja in zavest, da se še vedno predstavljajo kot skupina, ki nastopa pred resničnim občinstvom. Naj še tako sugestivno ponuja projekcijo želja, trdno stoji v 'tem norem svetu'. Obenem je umirjen, a notranje napet šepet pesmi izzvenel kot priprava na stalno stopnjevanje nastopa. Pridušena interpretacija namreč odpira pričakovanja, vsak trenutek se lahko realizira v katarzi prvinskega krika. To se je zgodilo že v naslednji, Lucidogen, eden redkih odmevov 'starih' The Young Gods na albumu Second Nature s hitrim ritmom in posemplanim kitarskim prehodom. Ne glede na to, da je večina glasbene predloge prihajala iz semplerja in se ni bistveno razlikovala od izvirnih zvokov s plošč, je triu s pravim zaporedjem pesmi uspelo stopnjevati vzdušje. To je doseglo vrhunec pri izboru z najbolj 'rockovske' plošče TV Sky, pa še tu je Franz Skinflowers uvedel z malodane ritualnim udarjanjem po struni velikega primitivnega 'godala'. Kot bi hotel dokazati, da sredstva niti niso pomembna, da je bistven pretok energij in iskanje stika. V tem so The Young Gods nedvomno uspeli. Predvsem zaradi Franzove predanosti, zaradi njegovega brezhibno oblikovanega vokala, polnega globokih vibracij in strastne moči brez napora. Zaradi vsega tistega, zaradi česar tako skrbno spremljamo vsak gib in srkamo vsak zvok.
Stick around, Franz, stick around… (Muska)

Janez Golič