Intervju: YOUNG GODS (Franz Treichler)


Franz Treichler, 
foto: Janez Golič Švicarski Young Gods so ena najbolj cenjenih evropskih rockovskih zasedb. V desetih letih so izdali niz odličnih plošč, nekatere pesmi na njih so brez sramu odpete v domačem, to je francoskem jeziku. Pevec Franz Treichler je eden najbolj prijaznih sogovorcev, kar sem jih srečal, in se je rad odzval na pogovor pred nastopom Young Gods v avstrijskem Gradcu, oktobra 1995. Skupina je tedaj že drugič križarila po Evropi v sklopu promocijske turneje ob plošči Only Heaven.

Najprej bi rad rekel, da sem res vesel ponovnega srečanja s Franzom Treichlerjem iz Young Gods, po treh, štirih mesecih...
Po treh mesecih, na Dunaju.
Kaj ste Young Gods počeli v zadnjih treh letih, po plošči Tv Sky?
Eno leto smo bili na turneji, to je bilo leta 1992, ko smo izdali ploščo. Zatem smo leto dni počivali, eno leto pa smo porabili za snemanje nove plošče. Ko smo leta 1993 končali turnejo, smo naredili tudi nekaj stvari: jaz sem produciral ploščo francoske skupine Treponem Pal, Alan je zmiksal koncertni album, ki smo ga posneli v Melbourneu, v Avstraliji, in potem smo odšli za nekaj tednov v Ameriko. Obiskali smo nekaj velikih založb, ki so pokazale zanimanje za nas. Tako smo prebili dva, tri tedne pri teh velikih založbah, da bi se dogovorili za podpis pogodbe, kajti v Ameriki nismo imeli založnika. Poleti smo igrali na nekaj festivalih, si vzeli odmor do decembra in se preselili v New York k Roliju Mosimannu, da bi se dogovorili z njim o snemanju nove plošče. Začeli smo zbirati ideje za novo ploščo, pisali smo pesmi in snemali praktično vse leto 94. Najprej smo šli tja, poiskali stanovanja, kar traja nekaj časa, kupili smo nekaj nove opreme, postavili lasten snemalni studio...
Zakaj ste se preselili iz Evrope v New York?
Iz dveh, treh razlogov. Najprej smo želeli delati z Rolijem Mosimannom, in on živi v New Yorku. On je imel ideje, o katerih sem ti pravil že prej: da kupimo novo opremo, da podaljšamo delovni proces, da ne gremo naravnost v studio in da ne naredimo vsega tam. Kar smo želeli narediti, je v New Yorku dokaj enostavno doseči, ker je tam ogromno malih studijev, mnogo jih poznamo in smo jih lahko rezervirali le za tri, štiri dni. Lahko smo šli tja in posneli le bobne, odšli domov in posnetke posamplali, se vrnili v pravi studio in nasneli še kitare. Veš, cela stvar je dokaj drugačna, kot če greš naravnost v studio za en dan ob koncu meseca. Torej, New York to omogoča, kajti običajno moraš studio rezervirati mesece in mesece vnaprej, tu pa je ogromno studijev. To je glavni razlog. Drugi razlog je, da mislim, da je dobra izkušnja za bend, če se znajde v novem okolju. V Ženevi mi stalno zvoni telefon in sploh se kar naprej nekaj dogaja. Če se želiš osredotočiti na pisanje in glasbo, je vedno v redu, da se znajdeš v svežem okolju. New York je tudi nekako magično mesto, je zelo nenavadno, ker je zelo blizu tistemu, kar naj bi bil ves svet čez sto let. Vsi ti različni ljudje, rase, in vse funkcionira, do sedaj. To so majhni svetovi, majhni prostori v mestu, ki so popolnoma drugačni, samo prečkaš ulico in že si na Kitajskem ali v Italiji. To je neke vrste čudno mesto in imam ga rad.
V Ameriki ste podpisali za založbo Interscope, kako ste prišli v stik z njimi?
Šli smo obiskat pet ali šest gramofonskih založb, ki so se zanimale za nas po plošči TV Sky, in Interscope je bila ena izmed njih, tudi Sony je bila ena od njih, potem Geffen, Mercury, BMG, Warner, Atlantic, kakšnih šest. Obiskali smo te ljudi in se z njimi pogovorili, kakšen je njihov pogled na glasbo, in izbrali Interscope, saj tam niso tako nedosegljivi kot pri velikih kompanjah. Kot pri Sonyju ali Atlantic, kjer se nikoli ne pogovarjaš s pravimi ljudmi, vedno si v stiku le z administracijo, in tega nismo marali. Interscope v redu, imajo dobre skupine, ki so tudi meni všeč in so dokaj skrajne, vemo, da lahko ostanemo svoji, brez pritiskov, ki bi se vršili na nas. Direktor Interscopea, Jimmy Envine, je produciral že mnogo velikih imen, še pred tem je bil pomočnik Phila Spectorja. Torej ve, kaj pomeni biti glasbenik, biti v studiu, in to je drugače kot kdo, ki je samo odvetnik. V velikem poslu je veliko takšnih primerov, recimo direktorica Sonyja je bila prej advokatinja. Precej drugače je, govorijo le o denarju, o pravicah in teh stvareh. V tem poslu je veliko nevoščljivosti. Pomembno je, da že na začetku zaupaš ljudem, s katerimi delaš. Če ne, bo prej ali slej prišlo do razhajanja v delovnem razmerju.
Slišal sem, da ima Interscope probleme zaradi nekaterih gangsta rap izvajalcev, da Warner ne želi distribuirati njihovih plošč. Se vas to kakorkoli tiče?
Ja, seveda, kajti, kdo bo sedaj distribuiral Interscope? Ampak mislim, da se Interscope tega ne boji. Seveda je Warner veliko ime, je številka ena med korporacijami, ampak lahko preživiš brez njih. Zame je položaj v redu, ker nikoli nismo imeli založbe v Ameriki, zato je podpis za Interscope še vedno bolje kot nič. In ne bi bil rad na kateri drugi veliki založbi. Ne bi podpisal za Sony. To me ne zanima.
Za evropsko tržišče pa ostajate na Play It Again Sam?
Ja, torej ta plošča je zadnja za Play It Again Sam, sedaj se pogajamo. Verjetno bomo ostali, saj mislim, da je prav biti tu neodvisen.
Nazadnje, ko sva govorila, si omenjal neke vrste soundtrack inštrumentalen projekt. Kaj se dogaja s tem?
Prav pred kratkim sem imel nekaj dni na voljo, da sem začel delati, ko smo si septembra vzeli odmor, saj smo celo poletje, vse od junija, na turneji. Mislim, da bo to..., pravzaprav bomo še videli, kdo bo to izdal, to je druga zgodba, dokaj vznemirjen sem, izzivalno je poskušati narediti nekaj brez vokala in bobnov. To si predstavljam kot razstavo zvokov, v stari tradicije - Brian Eno, v tem slogu.
Torej bo to miks zadnjega albuma ali bo vse popolnoma novo?
Veliko bo zvokov, ki sem jih ustvaril, ko smo delali zadnji album in so tudi na plošči, ampak v ozadju. In veliko bo zvokov, ki jih še nisem uporabil. To bo mešanica zvokov, ki jih že poznaš, in tistih, ki jih še ne poznaš.
Podobno kot "Tribute to Kurt Weill", kjer ste prav tako uporabili nekaj predhodno uporabljenih zvokov?
V tem smislu, ja, nekako tako, ampak bolj "spacey" in nekaj stvari bo novih. To ne bo velika stvar, ne bo novi Young Gods album, želim narediti le nekaj enostavnega v zelo kratkem času. Da se izklopim, kot, za primer poglej komad 11 na evropskem cedeju Only Heaven, remiks Kissing the Sun, to bo nekaj takega, ali kot drugi del Moon Revolutions.
Kje si dobil idejo za naslov plošče - Only Heaven?
V New Yorku. Bil sem na podzemni železnici, in v vagonih imajo razobešene (tako jih imenujejo) pesniške emocije. Med vsemi razobešenimi reklamami imaš te pesmi, le kakšnih pet vrstic, in lahko so od kogarkoli, japonskih pesnikov, Baudelairove, in vmes je bila krasna pesem nekega ameriškega pesnika. Želiš, da ti jo preberem? Ja?
"Sometimes the crumb falls from the table of joy,"
crumb je drobtinica kruha,
"sometimes the bone is flunk,"
flunk je, če ješ piščanca in vržeš kost, da ti jo pes prinese nazaj, to je flunk. In sedaj pride najlepši del:
"To some people love is given,
to others - only heaven."

Zato sem vzel Only Heaven, ker mislim, da v tistem položaju, v kozmopolitanskem mestu, ko so črni, beli, rumeni ljudje, vseh vrst religij v istem vlaku, v največji gneči, in ljudje govorijo... občutek biti na podzemni železnici v New Yorku, to je nekaj posebnega, in med vsem tem imaš to Only Heaven stvar. Vedno rad združujem besede, ki imajo malček nasproten pomen, "only" je nekaj omejujočega, medtem ko je "heaven" nekaj razširjajočega, in če ju povežeš, dobiš drugačen pogled na stvar. Rad imam ta način, če učinkuje.
Kaj pa potem TV Sky?
Samo da končam s tem. Mislim da je Only Heaven položaj, v katerem smo sedaj.
Kdo, Young Gods ali ljudje nasploh?
Cel svet. Sedaj je na nas, cela stvar je v naših rokah. Še vedno lahko izberemo, ali želimo uničenje ali želimo nekaj pozitivnega. Živimo v nebeškem položaju, če želiš.
TV Sky je bolj ozemljen koncept, govori o ameriškem načinu življenja, o vplivu televizije na ljudi in tako naprej. Naslov elpija in pesem govorita o ozadju, ki ga imaš na televiziji, v reklamah, o krasnem, popolnem modrem nebu, belih oblakih in takih stvareh. To je obvezno ozadje pri prodaji kateregakoli izdelka, in takrat, v letih 91, 92, se nam je to ves čas dogajalo. Kot psihološki način, kako spraviti ljudi v dobro razpoloženje: pojdi, kupi naš izdelek. Američani so zelo puritanski, nikoli ne boš videl seksa ali ženskih prsi na televiziji, ob tem pa so ves čas zelo pokroviteljski. Zelo zvito. In gledajo televizijo šest, sedem ur na dan. Televizija ima zelo močan vpliv in pri tem je zanimiv način razmišljanja ljudi, kako bodo nekaj predstavili in prodali tisto, kar želijo prodati drugim ljudem. Način, kdo bo koga preslepil.
Na zadnji plošči zopet najdemo nekaj pesmi v francoskem jeziku. Je to posledica domotožja?
Ja, potem, ko sem preživel eno leto v New Yorku, me je zagrabilo rahlo domotožje. Nikoli nisem želel prevajati besedil. TV Sky je nastajala ob stvareh, ki so se mi dogajale, ko sem bil prvič v New Yorku, po nekaj mesecih, ko sem napisal večino besedil. Takrat pesmi nisem želel prevajati v francoščino, ker ni šlo. TV Sky zveni dobro v angleščini. Lontaine ali Gardez Les Esprit, ki sta na novi plošči, sem želel prevesti v angleščino, ampak ni šans. Mislim, da morajo besedila ostati takšna, kakršna nastanejo, zato jih tudi pojem tako. Če bi bil zmožen francoski tekst dobro prevesti v angleščino, če bi bolje obvladal angleški jezik, bi morda besedila prevajal, mešal vse v eno pesem. A je v redu, da je v besedilih zopet francoščina, še posebej za ameriško založbo, ha, ha...
Zanimivo bi bilo izvedeti, v katerem jeziku razmišljaš?
Odvisno, če sem v Švici, preklopim takoj na francoščino. Če sem v Angliji ali Ameriki, preklopim na angleščino po dveh, treh tednih.
Se imate za švicarski bend?
Ja, počutimo se kot Švicarji. Tu je naša baza, veš. Ampak zagotovo nismo ameriški bend.
Ste del določene glasbene scene?
Ne prav zares, mislim...
Torej se nočete označiti kot industrijski metal, kot lahko preberemo na plakatu?
Zadnja oznaka, ki sem jo opazil na plakatu, je bila v Švici. Človek, ki je organiziral koncert, je napisal, nocoj Young Gods in v oklepaju - power ambient. Ha, ha... Bilo je prav zabavno, mislim, da je vsaka oznaka preveč klišejska. Če rečeš industrijski metal, bodo nekateri pomislili, o moj bog, to bo cel čas dum, dum, dum. Za nekatere je to v redu, o, to bi mi bilo všeč, drugi bi razmišljali, oh, tega nočem videt, ker sovražim Ministry in tako naprej. Ni prave rešitve.
V Ameriki je bolje, da te ljudje označijo kot "industrial", ker če rečeš rock, veš, rock so Bon Jovi in ZZ Top - O.K., rad imam ZZ Top in ne maram Bon Jovi, ampak če rečeš "industrial", bi ljudje rekli, ti so pa "cool", ha, ha... Ampak tu, "power ambient" zveni v redu, karkoli, vseeno mi je, rock je v redu, "technological" je v redu, nismo tehno, niti "industrial". Čisto vseeno mi je.
Vrnimo se k novemu albumu, o čem govori Strangel, po moje najboljša pesem na plošči?
Tvoj favorit?
Ja.
Strangel govori o ljudeh, ki vedno snujejo načrte, ne da bi se pogovorili z drugimi ljudmi, posebno v odnosih. Ko začneš, recimo, ko se zaljubiš, imaš vse te načrte, bla, bla, bla, večinoma je ravno to vzrok, da se zaljubiš, ker stalno snuješ načrte, a drugi ne ve za to. Torej, to je osnovna ideja te pesmi. O zmedi, ki se tiče vsakogar. Včasih se ljudje pretvarjajo, da so prizadeti zaradi nečesa, čeprav se popolnoma zavedajo položaja in prizadenejo drugega le zaradi teh načrtov. To je tudi vzrok, da nekoga prenehamo ljubiti, ker smo le človeška bitja. To ni vsebina pesmi, je pa njena ideja.
Najdemo tudi pesem, za katero mislim, da je presenetljiva. Popolnoma se razlikuje od vseh, kar ste jih kdajkoli posneli - to je akustična Child In The Tree.
To je bila zadnja pesem, ki sem jo spisal, ko so bile druge že končane. Vedel sem, kako bo zvenelo, akustična stvar sredi vsega tega ognjemeta zvokov je res dobra poteza. Vzeli smo kratek premor, vrnil sem se nazaj v Švico, in zato sem tudi napisal to pesem. Vedno sem želel spisati pesem o tistem dogodku, ne vem, če veš zanj, jaz sem o tem prebral v časopisu. Le nekaj vrstic o nekom, ki je umrl v "platzspitzu", v parku igel v Švici. Bila je policijska racija, in nekdo, ki si je ravno takrat vbrizgal mamilo, je splezal na drevo in tam umrl. Vedno sem želel nekaj napisati o tem, a ne kot reportažo, ampak kot sanje, da bi se ognil sistemu. Ker je to zelo žalosten položaj in žalostna zgodba, se ne pojavlja direktno v pesmi, le nekaj besed kot strup ali kaj podobnega, toliko, da pomisliš, da to ni prijetna pesem. O tem govorim le v intervjujih, saj je dobro, da ljudje izvejo. Predstava o Švici kot o rajski deželi socialne blaginje ni prava. Tu vlada velik trg mamil, predvsem zaradi vpliva konzervatizma ter tradicije, ne strinjam se z načinom, kako vlada rešuje ta problem. Mislim, da bi lahko kaj storili že prej. Način, kako ponižujejo tujce, recimo: "Le poglejte vse te tujce iz Nemčije in Jugoslavije, ti nam samo kvarijo našo zlato mladino". To pomeni - tujci ven! Imajo zelo strog zakon o imigraciji, ki so ga izglasovali prebivalci, tako da je sedaj zelo težko priti v Švico. Izkoristili so položaj, ljudje so preplašeni, to je že res izrojeno. Kot zgodbe o ljudeh, ki strašijo po ulicah z iglami v rokah in govorijo: "daj mi denar, imam AIDS". Ta agresija se je pojavila, ker niso prav nič naredili. Kmalu po glasovanju je prišla policija in na silo počistila stvari. Posledica je, da se je vse razselilo po ulicah in je brez nadzora. Zelo neumno.
Prišla sva k političnim vprašanjem, zatorej bi te rad vprašal, kaj misliš o ideji Združene Evrope?
Mislim, da obstaja med ljudmi veliko različnih interesov. Nekateri so za, ker mislijo, da bodo zaslužili veliko denarja, drugi so za, ker je evropski trg zelo močan, tretji so proti, kot recimo Švicarji, ker se bojijo premakniti rit in bi morda izgubili socialni položaj in visok življenjski standard. Osebno sem mnenja, da je v tem prihodnost, da se ljudje lahko odločajo v širšem polju, ne le na ravni države - to se mora zgoditi. Splača se vsaj poskusiti. To bi bil dober korak za Švico, resno razmišljam o tem. Čeprav lahko na začetku prinese težave, se moraš soočiti z njimi, ker pridejo prej ali slej.
Vrniva se k glasbi. Kako ustvarjaš glasbo? Kot vem, si dober kitarist, a v živo le poješ. Ali potem samplaš svoje igranje ali nekako ukradeš glasbo drugim avtorjem?
Ja, oboje. Včasih napišem pesem s kitaro in včasih samo posamplam stvari, ki so mi všeč. Poskušam stvari z ritem mašino, kar mi da idejo za ritem. Potem ritem sprogramiram, pozabim na sample in vključim kaj drugega. Nimam formule za pisanje pesmi.
Torej nimaš posebne ideje, kako naj bi pesem zvenela, ampak najprej le improviziraš in zbiraš zvoke?
Ja, zbiram zvoke in poslušam plošče. Imam recimo sedem samplov nekega avtorja in iz tega naredim nekaj drugačnega. Če bi bil slikar, bi najprej izbral barve in šele potem začel. Kakorkoli, konča se drugače, kot si mislil, ker si zmešal preveč vsega. Poskušaš stvari...
Lahko razkriješ avtorje, ki si jim ukradel glasbo, samo za nas?
Ne, ne, to bi povzročilo preveč problemov.
Ja, to je proti zakonom.
Zame to ni protizakonito, ampak ljudje hočejo denar, zato je o tem bolje molčati.
Torej si neke vrste tat?
Ja, kot Robin Hood. Kradem velikim založbam in dajem naprej neodvisnim hišam.
Naslednje vprašanje je lahko dolgočasno, ampak za naše fene je vedno zanimivo, kaj najraje poslušaš, ceniš..?
Rad imam ljudi s smislom za strast, res imam rad zadnjo ploščo PJ Harvey, rad imam v rockovskem štosu Jesus Lizard, zelo rad imam Aphex Twin, menim, da je ustvaril nekaj res dobre elektronske glasbe, rad imam tudi techno, Plastikmana. Zadnje čase grem tudi malce nazaj h klasiki, poslušal sem stvari kot stare Pink Floyd, nemške skupine iz zgodnjih 70-ih let, Neu, Can, zgodnje Kraftwerk. Rad imam dub, Dub Syndicate, On U Sound, potem Jimmyja Plotkina, kitarista skupine OLD, oni so igrali z nami po Ameriki, to je Earache. Naredil je tudi nekaj bolj eksperimentalnih stvari z japonskim kitaristom KK Nullom, zelo ambientalno, malce temačno; a je zelo zanimiv glasbenik.
Kaj pa bendi, ki so podobni Young Gods, kot Nine Inch Nails ali Foetus?
To je v redu. Malce me utrujajo, ker je vseskozi prisotna jeza. Jeza, jeza, jeza. Foetus je malce drugačen, bolj možganski, ampak spoštujem te ljudi. Mislim, da so Nine Inch Nails zelo talentirani, dobri pisci pesmi, melodije so res odlične. Foetus je bolj kaotičen, a tudi v njem je šarm. In je zelo dober remikser, ja, rad imam njegove remikse.
Kako to, da je Roli Mosimann postal tudi soavtor glasbe, ne le producent?
Zato, ker vsi živimo v istem prostoru. Jaz spišem večino gradiva in rad izmenjujem ideje. Imam svoje klišeje in verjamem, da recimo pesmi Gasoline Man ne bi naredil tako, kot smo jo, to je bolj njegov način bobnanja, enako Gardez Les Esprit, v mislih sem imel popolnoma drugačen ritem. Je ista pesem, a popolnoma drugačen ritem. Dobro je včasih dati pesmi drugačen občutek. Moj je dvakrat ali trikrat hitrejši od njegovega.
Se morda ukvarjaš še s čim, poleg Young Gods in lastnega projekta?
Ne, naredil sem le produkcijo, o čemer sem ti že govoril, a po letu 93 nisem delal ničesar. Ko sem delal za ta francoski bend, mi je vzelo veliko časa in energije, zato vsaj nekaj časa tega ne bi počel.
Si v New Yorku srečal glasbenike, s katerimi bi želel sodelovati?
Ja, želim delati z Jimmyjem Plotkinom, prav pred kratkim sva skupaj spisala dve pesmi. Ne želim pa sodelovati z vsemi temi techno ljudmi, ker mislim, da sem sam trenutno zelo ustvarjalen. Imam pristop k zvoku, ki je precej drugačen.
Imajo Young Gods kakšen načrt za prihodnost?
Glavni načrt je turneja do konca novembra, potem bomo kakšen mesec in pol počivali. Praznovali bomo 10. obletnico Young Gods s tremi koncerti v Švici, prav pred božičem, končal bom ta album rekonstrukcij, o katerem sem ti že govoril. Imamo ponudbo za kompilacijo državnih himn, nekaj smo že naredili s tibetansko, sedaj moram preveriti, kaj je že izbrano: želim narediti kaj iz glasbe ameriških indijancev, in rad bi naredil kaj iz nekdanjih jugoslovanskih himn, torej mi mogoče lahko ti kako pomagaš, najdeš stvari, besedila, da ugotovim, če jih lahko priredim.
Seveda, posnel ti jih bom na kaseto in poslal.
To je v redu.
Hvala za pogovor.
Bilo mi je v veselje.
(Radio Študent, oddaja Alter Mozaik, 1995)

Janez Golič